Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kaj vprašati zobozdravnika?

Obstajajo vprašanja, ki jih bolniki ne zastavljajo, ker niso dovolj seznanjeni s stanjem v svoji ustni votlini − ali pa menijo, da svetovanje ni delo zobozdravnika," pripoveduje Matej Pirtovšek, dr. dent. med. Obenem opozarja, da je zobne gnilobe zaradi dobre preventive in vse večjega zavedanja o pravilnem čiščenju vse manj. Zobozdravniška praksa v sodobnem času presega zdravljenje kariesa in je veliko več kot samo vrtanje in polnjenje lukenj.

"Zobozdravnik mora pred vsakim posegom ob pomoči pregleda najprej postaviti celostno diagnozo stanja ustne votline. Toda postavljanje diagnoze ne obsega samo pregleda trenutnega stanja zob, temveč tudi obzobnih tkiv, griznih mišic in čeljustnega sklepa. Pri tem zobozdravnik ne sme prezreti niti bolnikovega psihofizičnega in duševnega stanja. Pri postavljanju pravilne diagnoze mu pomaga odprt in izobraževalen pogovor z bolnikom. Po sogovornikovem mnenju dober odnos med bolnikom in zobozdravnikom obsega odprt pogovor, med katerim se bolnik ne boji zastavljati vprašanj, zobozdravnik pa si vzame čas za odgovore in pojasnila. Temu mora slediti celostna diagnoza, ki je ključna za učinkovito zdravljenje.


Najprej pogovor in natančna diagnoza
"Pogovor bi moral pomeniti od 25 do 30 odstotkov zobozdravnikovega dela," pripoveduje dr. Pirtovšek, "saj je ključen za dobro diagnostiko kot tudi nadaljnjo oskrbo." Zobozdravnik v pogovoru z bolnikom izve za težave in želje, na katere ga opozori bolnik (bolečina, estetska popravila ali protetično delo), diagnosticirati pa mora tudi skrite procese, ki se jih bolnik ne zaveda. Znano je namreč, da kronične bolezenske spremembe potekajo tiho. Parodontalna bolezen na primer vpliva na vse telo, le izvor ima v ustih. Bakterije, ki povzročajo to bolezen, namreč vplivajo na številna bolezenska stanja v telesu. Preden se zdravnik loti dela, bi moral posvetiti dovolj časa celostni diagnostiki in rezultate v razumljivi obliki sporočiti bolniku. K delu dobrega zobozdravnika spadata tudi izobraževanje in odprt pogovor, v katerem bolniku pove, kakšno je stanje ustne votline in, kadar je potrebno zdravljenje, predstaviti možnosti in načrt zdravljenja. »Mineva obdobje, ko so zobozdravniki samo vrtali in polnili luknje,« poudari dr. Pirtovšek.


Bolečina je nepotrebna
V današnjem času bolečina ne bi smela biti prva asociacija ob misli na obisk zobozdravnika. Dr. Pirtovšek pripoveduje, da je bolečina nepotrebna iz več razlogov. »Sodobni postopki so veliko manj invazivni, kot so bili včasih, in če so nekoč zobozdravniki delali samo s svedri, zdaj ni več tako. Spremenil se je tudi način dela, ki je zdaj prijaznejši do bolnika. Veliko površinskih karioznih sprememb je možno odpraviti z abrazijo – z metodo, ki uporablja kombinacijo zraka in majhnih delcev, s katero te spremembe spiha z zoba. Postopek je občutiti kot manjše nelagodje, podobno neprijetnemu občutku med pitjem hladne tekočine.

Pri otrocih, ki se še posebno pogosto bojijo zobozdravnika, je možno obolela tkiva odstraniti z laserjem. Laserski žarki ne prodrejo v zdravo tkivo, zato ta metoda ni boleča. Za vsak poseg, ki bi lahko bil boleč, zobozdravnik uporabi lokalno anestezijo, razen če ima bolnik drugačne želje.


Dobra ustna higiena in redni pregledi
Dober zobozdravnik svojega bolnika pouči o ustrezni ustni higieni in mu razloži pomen rednih pregledov. Dr. Pirtovšek pove, da je dobra ustna higiena v prvi meri zobozdravnikova odgovornost, zato so zobozdravnikove obtožbe v primeru, da bolnik zanjo ne skrbi ustrezno, neumestne. »Zobozdravnik mora bolnika poučiti o ustrezni higieni in nujnosti rednih šestmesečnih kontrol. V posebnih primerih − če bolezen obzobnih tkiv napreduje hitreje kot običajno ter pri nekaterih skupinah ljudi, kot so sladkorni in srčni bolniki ter nosečnice − bi moral svetovati redne kontrole vsake tri mesece. Enako velja za ljudi, ki ne uporabljajo nitke."


Ščetkanje z nitko
Večina ljudi pravilno uporablja zobno ščetko, pove dr. Pirtovšek, vendar pa rabo zobne nitke največkrat razumejo kot dodatek k ustni higieni. Zato sogovornik poudarja, da je tudi nitka temelj dobre ustne higiene. Uporabljati bi jo morali enkrat na dan, saj je z njo možno očistiti 40 odstotkov površin, ki niso dostopne z zobno ščetko. Osnovna ustna higiena torej obsega uporabo zobne ščetke dva- do trikrat na dan in čiščenje z zobno nitko enkrat na dan.


Kdaj k specialistu?
Specialisti (kirurgi, specialisti za zdravljenje korenin ali parodontalnih bolezni, za protetiko in ortodontijo) so potrebni, če se zobozdravnik ne čuti več poklicanega za reševanje posamezne težave ter ve, da s svojim znanjem in izkušnjami ne more pomagati bolniku. To znanje največkrat izhaja iz dodiplomskega izobraževanja, zobozdravniki pa bi morali svoje znanje nenehno dopolnjevati. Specialist nemalokrat ni potreben, če se zdravnik med delom še naprej izobražuje. Zobozdravniki lahko z dodatnim izobraževanjem zmanjšajo potrebo po specialistični pomoči in tako razbremenijo specialiste.


Drugo mnenje je del dobre ponudbe
»Vsak bolnik ima pravico dvomiti ali preveriti mnenje svojega zobozdravnika z mnenjem drugega strokovnjaka. Tako se prepriča, ali bi mu oba svetovala približno enako,« razlaga sogovornik. Zdravljenje pogosto ni rutinsko in v takih primerih je drugo mnenje dobrodošlo. Strah, da bi se odnos med bolnikom in zobozdravnikom skrhal, je odveč. Dr. Pirtovšek še doda, da drugo mnenje ni vselej upravičeno. »Največkrat ljudje nočemo sprejeti neprijetne novice, ki lahko obsega spremembo življenjskega sloga, spremembo v sodelovanju z zobozdravnikom ali finančne obremenitve. Res pa je tudi: bolj ko je odnos med zobozdravnikom in bolnikom pristen ter poglobljen, večje zaupanje ima bolnik v svojega zdravnika, v takšnem primeru pa je potreba po drugem mnenju manjša,« sklene dr. Pirtovšek.

Bolnik bi moral zastaviti naslednja ključna vprašanja, ki spadajo na delovno področje vsakega zobozdravnika.
1. Kakšno je stanje mojih obzobnih tkiv?
Obzobna tkiva so izrednega pomena za dobro napoved zobozdravnikovega dela. Zobozdravnik bi moral svoj čas najprej posvetiti ugotovitvi, ali ima bolnik parodontalno bolezen. Parodontalne bolezni so namreč izredno pogoste; katero od oblik ima kar 85 odstotkov odraslih bolnikov. Pomembno jih je odkriti v zgodnji fazi − tedaj je zdravljenje veliko preprostejše kot v napredovali fazi, ko so prizadeta globlja tkiva in je zdravljenje bolj zapleteno.
Dr. Pirtovšek pripomni, da mora biti odnos med zobozdravnikom in bolnikom odkrit in preprost, zato bolniku ne sme biti nerodno zaupati neprijetnega dejstva, kot je slab zadah, ki je v resnici eden od simptomov parodontalne bolezni. Zobozdravnik s posebnim aparatom, haliometrom, izmeri stopnjo plinov, ki nastanejo med patološkimi procesi. Najpogostejši razlog za zadah namreč niso težave z želodcem, marveč bolezenski procesi v ustni votlini.
2. Ali opazite spremembe sluznice, ki lahko kažejo na raka ustne votline?
Tej bolezni zdravniki posvečajo premalo pozornosti. Rak ustne votline je pogost, pripoveduje dr. Pirtovšek. »Zobozdravnik ni le zdravnik za zobe, ampak bi moral svojega bolnika opozoriti na spremembe, ki govorijo o spremenjeni sluznici. Te spremembe lahko opazijo že s skrbnim pregledom, hkrati pa ima veliko zobozdravnikov tudi priprave (posebna luč), ki natančneje povedo, ali so opazne spremembe ustne sluznice in s tem nevarnost za obolenje. Zobozdravniki so v tem primeru prva linija obrambe; v primeru sprememb bolnika napotijo k specialistu.«
3. Kakšno je zdravje celotnega griznega sistema?
H griznemu sistemu sodijo zobje, mišice in čeljustni sklep. »Ti trije organi morajo delovati v harmoniji, kar je redko,« poudari sogovornik. »Ugotavljanje, ali ti organi delujejo usklajeno, je predstopnja vseh posegov. Pri pregledu utegne zobozdravnik ugotoviti posledice nepravilnega odnosa med zobmi, mišicami in sklepi, uničenost posameznih zobnih površin, poškodbe zobnih vratov, občutljivost mišic, pokanje sklepov zaradi preobremenjenosti žvečilnega sistema, ki lahko povzroči glavobole. Sem spadajo tudi poškodbe zobovja, ki niso povezane z zobno gnilobo, marveč posledice nesreč ali razvad. Na te nepravilnosti se ljudje nemalokrat navadimo, vendar puščajo posledice. Tako zobozdravnik ugotovi, ali gre za premočno stiskanje, nočno stiskanje in vodenje čeljusti levo-desno (bruksizem). Odnose med mišicami, med zgornjo in spodnjo čeljustjo in zobmi zobozdravnik preveri s posebno diagnostično napravo.«

Vsak bolnik ima pravico dvomiti ali preveriti mnenje svojega zobozdravnika.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zob , zobna ščetka , zobozdravnik , ustna votlina , zobje , zobna gniloba , ščetkanje , abrazija , zobna nitka

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.