Bruksizem

Stiskanje in škripanje z zobmi

Bruksizem ali stiskanje čeljusti spremlja človeka od samih začetkov – barbarskih časov − do sodobnega, s stresom obremenjenega človeka. Po nekaterih ocenah zaradi stiskanja čeljusti trpi od pet do dvajset odstotkov ljudi, čeprav se velika večina tega početja sploh ne zaveda. Obstajajo številne študije o tem pojavu, vendar so njihovi izsledki še vedno nasprotujoči.

Na voljo so različne različice temeljnih izhodišč in različni poskusi rešitve osnovnega problema, vendar težav s stiskanjem zob in čeljusti v vsakdanjem življenju pogosto ne prepoznajo ali pa ga zdravijo neustrezno.

Škripanje in stiskanje zob je staro kot človeštvo; celo v Stari in Novi zavezi Svetega pisma je najti zapise o tej nadlogi. Številne kulture so s škripanjem in stiskanjem zob povezovale trpljenje, telesno bolečino, »norost« in obsedenost. Pravzaprav ni dolgo od uveljavitve spoznanja, da pri tem niso »na delu« zli duhovi. Izraz izvira iz grške besede brychen, ki pomeni škripanje z zobmi. V znanstveni literaturi so izraz bruksizem prvič uporabili leta 1907, od takrat pa so strokovnjaki temu pojavu dajali različna imena. Za nekatere je bruksizem močno stiskanje zob brez premikov v čeljustnem sklepu, drugi trdijo, da gre za premike spodnje čeljusti v vse smeri, pri čemer pride do drgnjenja spodnjih zob ob zgornje.

Dnevno ali nočno?

Precej zmede obstaja tudi glede definicije bruksizma, saj se znanstveniki še vedno ne strinjajo, ali naj izraz pokriva samo nezavedno nočno delovanje zob in čeljusti − ali tudi dnevno škripanje z zobmi. Ameriško združenje za motnje spanja govori o škripanju in stiskanju z zobmi med spanjem, za postavitev diagnoze pa mora obstajati vsaj eden od simptomov, kot so obraba zob, zvoki ali občutljivost žvečilnih mišic, ki jih ni možno pripisati nobeni drugi motnji.

Ni povezan z nepravilnim ugrizom

Vzroka za bruksizem še vedno niso natančno določili, najverjetneje pa gre za delovanje več dejavnikov, ki se med seboj pokrivajo, kar povzroča velike praktične težave pri določanju učinkovitega zdravljenja. Še na začetku prejšnjega stoletja je veljalo prepričanje, da je škripanje z zobmi posledica nepravilnega ugriza (okluzija) in delovanja psihičnih dejavnikov. Od takrat so se spreminjali samo poudarki, ki so namenjali prednost bodisi prvemu bodisi drugemu vzročnemu dejavniku. Šele konec sedemdesetih let so ovrgli neposredno povezavo med motnjami ugriza in bruksizmom. Potrdili so namreč, da izboljšanje ugriza ne vpliva na bruksizem oziroma ga ne izboljša.

Stres in čustveni pritiski

Pomembni dejavniki, ki jih še navajajo v literaturi, so stres in drugi čustveni pritiski. Že omenjeni zgodovinski primeri dokazujejo, da so škripanje z zobmi in stiskanje žvečilnih mišic povezovali s travmatičnimi izkušnjami. Že Freud je opazil, da ima ustna votlina velik pomen pri psiho-seksualnem razvoju in obnašanju osebe. Lahko je vir zadovoljstva in/ali ventil za sproščanje agresije. V drugem primeru bo bolnik verjetno grizel nohte ali ustnice, škripal z zobmi in/ali stiskal čeljusti. V zadnjih študijah so dokazali povezanost med obstojem oralnih navad in reševanjem težav prek ustne votline. Ugotovili so tudi, da se bolniki z bruksizmom bolj nagibajo k samokaznovanju, s čimer se odzivajo na frustracije.

Tekmovalni bruksisti?

Nekateri raziskovalci povezujejo bruksizem z določenim tipom osebnosti, medtem ko drugi dokazujejo povezanost bruksizma z nekaterimi telesnimi nenormalnostmi in tipom obnašanja A, ki ga označuje intenzivna želja po uspehu, tekmovanju in priznanju ter vključenostjo v številne fizične in mentalne dejavnosti. Zelo pomembna je tudi povezanost bruksizma z motnjami spanja, predvsem z motnjo dihanja med spanjem (spalna apneja).

Tobak in pomanjkanje magnezija

Škripanje z zobmi je redkeje posledica jemanja nekaterih zdravil (fenfluramin, levodopa, amfetamini), podhranjenosti, alkoholizma ali genetskih dejavnikov. Večina strokovnjakov je prepričanih, da gre za posledico motenj osrednjega živčnega sistema, rabe tobaka in pomanjkanja magnezija. Diagnostika bruksizma temelji na klinični sliki oziroma na simptomih in spremembah, ki jih pusti na žvečilnem sistemu in okoliških tkivih. Sile, ki delujejo na te strukture, so navadno do trikrat večje kot sicer, čeprav so znani tudi primeri, ko so bile te sile tudi do tisočkrat močnejše od normalnih.