Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Žalovanje pri najstnikih

Klinična psihologija

Pozdravljeni, pred dvema mesecema mi je umrl mož. Petnajstletni sin se v procesu žalovanja odziva zelo različno - razpoloženja segajo od napadov agresije, dolgotrajnega joka, nesramnosti in zaprtosti vase do izredno dobre volje, veselosti in razposajenosti. Zanima me, ali naj ga pustim, da sam preboli bolečo izgubo, ali pa naj posežem vmes in ga prisilim v pogovor, ki ga vztrajno zavrača. Morda bi mu morala priskrbeti strokovno pomoč? Prosim, svetujte mi, kako naprej. Zaskrbljena Mojca z Jesenic

Spoštovani,
vaše pismo govori, da ste se znašli v stiski, ki jo po ljudski modrosti zdravi predvsem čas. Iskreno upam, da vam stojijo ob strani ljudje, ki vas imajo radi in vas razumejo. Ker sprašujete, kako pomagati sinu, bom skušal na kratko pojasniti nekaj dejstev, ki bodo morda pomagala razumeti njegove odzive.

Izguba bližnje osebe je nedvomno ena najbolj travmatičnih in bolečih izkušenj v posameznikovem življenju. Na takšno izgubo se ljudje odzivamo različno: poleg žalosti, ki je v času žalovanja navadno najmočnejše čustvo, praviloma še z mešanico najrazličnejših, neredko tudi navidez nasprotujočih si čustev. Kje v tem doživljanju bi lahko bila meja, ki normalni proces žalovanja ločuje od odzivov, ki nakazujejo, da se žalujoči brez strokovne pomoči ne bo zmogel izkopati iz čustvenih stisk, je težko določiti.

Merilo ni niti vrsta niti intenzivnost čustev. Čustva, ki se prebujajo po smrti svojcev, so številna in zapletena, kot so navadno zapleteni tudi odnosi med bližnjimi. Strokovna pomoč je potrebna, kadar se žalovanje ne zaključi še dolgo po smrti pomembne osebe.

Tako kot so čustveni odzivi ob izgubi individualni glede na vrsto in intenzivnost čustev, zaradi česar je težko in morda tudi neprimerno postavljati pravila, je različna tudi doba, ki jo posameznik potrebuje, da se v sebi poslovi od zanj pomembne osebe. Na to, da se je žalovanje podaljšalo onkraj običajnega obdobja, pomislimo, kadar se žalujoči še po dveh ali več letih dejavno ukvarja z izgubo.Da se v sinovem doživljanju izmenjujejo in prepletajo žalost, jeza in poskusi, da bi ubežal bolečim čustvom, je normalno in prav.

S tem nočem reči, da mu ni težko, vendar bi doživljanje zgolj žalosti najbrž pomenilo, da se proces prebolevanja izgube še ni začel. Pa tudi, da v stiski ni zmogel angažirati ustreznih obrambnih mehanizmov, ki bi mu pomagali premagovati čustveno bolečino. To, da se sin občasno zapira vase in zavrača pogovor, verjetno pomeni, da stisko poskuša predelati sam.

Če je tako, to govori o določeni osebnostni zrelosti. Morda se s tem varuje pred prehudo bolečino in jo obenem skuša prihraniti tudi sebi. Nisem mogel spregledati, da v pismu ne omenjate svoje prizadetosti. Tudi to je lahko način varovanja pred bolečimi čustvi.

Ne zdi se mi najbolje, da bi sina silili k pogovoru. Razumem vašo skrb in željo, da vsaj njemu pomagate preboleti izgubo, vendar vztrajanje, da se mora pogovarjati z vami, ni edini in v določenem trenutku morda tudi ne najboljši način. Izgubo bosta prebolevala vsak zase.

Drug namesto drugega je ne moreta. Gre tudi za to, da imata pri tem opraviti z različnima odnosoma - vi ste izgubili moža, sin je izgubil očeta. Čeprav bi vam rad povedal kaj spodbudnejšega, je resnica, da v tem bolečem procesu ni mogoče preskočiti ali izpustiti ničesar, če naj se žalovanje izteče tako, da spomin na umrlega ostane del nas, sami pa ostanemo sposobni vzpostavljati nove čustveno pomembne odnose.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

čustva , smrt , žalovanje , najstnik , psiholog , mladostnik , zdravnica odgovarja

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.