Olivno olje: Vrste in uporaba

(Foto: Shutterstock)

O olivnem olju smo pisali že tolikokrat, da si morda lahko privoščimo, da tokrat napišemo le nekaj besed o tem, kako ga kupovati. Marsikateri ljubitelj olivnega olja ima svojega oljarja, ki mu zaupa in se mu morda zdijo takšna navodila odveč. Leta in leta že kupuje pri njem, z okusom je zadovoljen, s ceno malce manj ...

Vendar vam lahko zagotovim, da ni večjega užitka, kot okušati nova olja, primerjati okuse z že znanimi, ugotavljati, katera znamka ustreza določeni jedi. Izbira je razkošna. Poglejmo samo k italijanskim sosedom. Lani so izdali vodnik po ekstra deviških olivnih oljih italijanskih proizvajalcev (L'extravergine; Guida ai migliori oli Italiani di qualita accertata, 2000). V njem najdemo opise 216 različnih olivnih olj. Zakaj bi se omejevali samo na eno olje. To je približno tako, kot da bi poznali enega vinogradnika - in vse življenje pili samo njegovo vino.

Torej, pameten kupec bo vedno prebral etiketo, s katero je opremljeno olje. Na njej so napisane podrobnosti, ki pomagajo pri izbiri. Barva olja namreč nikoli ni odločilna. Ta se lahko spreminja od zlato rumene do listnato zelene, vendar nikoli ni znak kakovosti.

  1. Najprej se prepričajmo, da gre res za ekstra deviško olje. Preverimo način stiskanja. Najboljše je hladno stiskanje.
  2. Datum polnjenja je zelo pomemben. Olivno olje obdrži lastnosti leto in pol, morda nekoliko dlje, če je shranjeno v dobri posodi.
  3. Na etiketi so natisnjeni tudi izidi kemijske analize olja (predvsem vsebnost prostih kislin).

Šalotka

Šalotko si najlažje predstavljamo kot blago sorodnico čebule. Njena domovina ni znana, ker pa so ji Grki in Rimljani rekli aškelonska čebula, marsikdo meni, da so z gojenjem začeli v Palestini. Danes šalotko največ uporabljajo Francozi, zlasti v pokrajini Bordeaux, kjer gojijo sive, rožnate in zlato rjave sorte. Dodajajo jo dušenim mesnim in ribjim jedem, najrazličnejšim omakam in, recimo, krompirjevi solati, ker je sicer močnejšega okusa kot čebula, a je manj rezka.

Kadar jo sesekljamo in jo želimo uporabiti kot čebulo, je ne smemo rjavo zapeči, saj zagreni. Počasi jo dušimo v maslu ali olivnem olju, ali pa jo skuhamo v vinu in dodamo jedem kot pire, včasih pa kar cele. Francozi že pečene naravne zrezke velikokrat potresejo s surovo sesekljano šalotko ali pa jih postrežejo s rezinami šalotkinega masla. Beurre échalote pripravijo takole: štiri šalotke olupijo in stehtajo. Za dvajset sekund jih potopijo v vrelo vodo, nato jih karseda drobno sesekljajo. Masla odmerijo za njihovo dvakratno težo, nato mešajo toliko časa, da dobijo homogeno zmes. Solijo in poprajo ter oblikujejo okrogel zvitek.

V slovenski kuhinji jo morda preveč zanemarjamo, čeprav je na njen okus, "ki je najfinejši med vsemi čebulnicami" opozoril že Janez Koprivnik, profesor na učiteljišču v Mariboru, in sicer v knjigi Domači vrtnar; Gospodarjem in gospodinjam v pouk, ki je izšla na začetku minulega stoletja.

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Vsi Viva strokovnjaki