Živo srebro na krožniku

(Foto: Shutterstock)

Največja koncentracija v ribah

Živo srebro je element, ki ga človeštvo pozna že nekaj tisočletij, uporabljali pa so ga že v starodavni kitajski in tibetanski medicini. Zdravilce je navdihnila vrsta njegovih posebnosti – zlasti barva in dejstvo, da je edina kovina v naravi, ki je pri sobni temperaturi v tekočem agregatnem stanju. Bili so prepričani, da lahko z njegovo uporabo dosežejo večno življenje, zdravijo rane in zlome ter spodbujajo delovanje imunskega sistema. Žal takrat še niso vedeli, da so posledice njegovega vnosa prav nasprotne.

Ta kovina srebrne barve je zelo stabilen kemijski element, najti jo je povsod v naravi in prehaja od organizmov na dnu prehranjevalne verige do višjih, med katere spadamo tudi ljudje. Živo srebro in njegove spojine so zelo strupene za živali in zlasti za ljudi – že nizke koncentracije v krvi imajo škodljive vplive na živčni sistem, ki jih povezujejo tudi s spremembami v krvnožilnem, imunskem in razmnoževalnem sistemu.

Ko spojine, ki vsebujejo živo srebro, vstopijo v krvni obtok, se začne njihovo nevarno delovanje – delujejo kot živčni strup, v čezmernih koncentracijah (te so pri normalnem uživanju morske hrane redke) pa povzročijo poškodbe možganov, srčne bolezni, zamegljen vid, težave pri govoru … Metilirano živo srebro najbolj ogroža zarodke, saj skozi popkovino prehaja v otrokov krvni obtok in vpliva na razvoj možganov. Zato je zelo pomembno omejiti vnos te nevarne kovine pri najobčutljivejših skupinah prebivalstva, kot so nosečnice, doječe matere in otroci, mlajši od šest let.

Iz ozračja v vodo in na kopno

Živo srebro se veže na žveplove komponente v premogu, ki se pri kurjenju in nezadostnemu čiščenju emisij plinov sprožajo v ozračje. Ko delci iz ozračja padejo v vodo, ga bakterije pretvorijo v metilirano živo srebro, ki je njegova najbolj strupena oblika. To spojino hitro vsrkajo plankton in manjše ribe, saj je topna v maščobah. Živo srebro se iz atmosfere ne izloča le v vodotoke – del ga pristane tudi na kopnem. Med rastjo rastlin se oprime njihove strukture, rastline pa nato zaužijejo rastlinojede živali. Zato živo srebro najdemo tudi v mesu in mleku kopenskih živali ter v nekaterih rastlinah, vendar v precej manjših količinah kot v ribah.

Največje količine v velikih ribah

Prehranjevanje večjih rib z manjšimi vodi do prenašanja metiliranega živega srebra po prehranjevalni verigi, zato največje količine te spojine (tudi do 100.000-krat večje kot v okoliški vodi) vsebujejo velike ribe (ribe roparice). Povprečna količina živega srebra v ščukah v ZDA, Kanadi in Evropi znaša od 0,5 do 1 μg/g, v morskem psu in mečarici 1 μg/g, v polenovki in konzervirani tunini pa od 0,1 do 0,2 μg/g. Količina te težke kovine je odvisna tudi od kraja ulova: v sredozemskih tunah so koncentracije živega srebra višje kot v atlantskih in indijskih.


Omejiti vnos

Natančne študije vpliva živega srebra in njegovih spojin na človeški organizem ter merjenja njegove vsebnosti v večini stoječih in tekočih voda izvajajo v ZDA, kjer na tem področju obstajajo stroge omejitve. Leta 2001 je ameriški Center za nadzor bolezni (CDC) objavil študijo, v okviru katere so znanstveniki pri desetini žensk ugotovili povišano vsebnost živega srebra v krvi. Poročajo, da se v ZDA vsako leto rodi kar 85 tisoč otrok, pri katerih zaradi izpostavljenosti tej kovini obstaja nevarnost za razvoj nevroloških bolezni. Ker je glavni vir vnosa živega srebra hrana, zlasti ribe, s kuhanjem in z drugimi načini priprave pa njegovih koncentracij ne moremo zmanjšati, je treba omejiti uživanje hrane, ki ga vsebuje. Tega se je lotila FDA, ki je izdala posebna priporočila za najobčutljivejšo skupino prebivalstva.

Se ozloči iz telesa?

Metilirano živo srebro, ki ga po telesu prenašajo rdeče krvne celice, je vodotopna – hidrofobna oblika, ki veliko lažje prehaja po telesu kot njegova elementarna oblika. Največji delež se ga odloži v možganih in zarodku. Metilirano živo srebro je zelo stabilno in se zelo počasi presnovi v manj nevarno obliko ter nato izloči v žolč in blato. Koncentracija metiliranega živega srebra se v telesu razpolovi v 45 do 90 dneh, pozneje pa upada zelo počasi (od 10 do 15 % ga ostane v telesu).

Med ogrožene skupine spadajo dojenčki (izločanje namreč poteka tudi prek materinega mleka), saj še niso sposobni izločati živega srebra, zato morajo biti doječe matere še posebno previdne. Sami torej ne moremo ukreniti ničesar, da bi se izločanje živega telesa pospešilo, zato je najbolje zmanjšati njegov vnos s hrano. Če pogosto uživamo hrano, bogato z metiliranim živim srebrom, se čez čas začne nabirati v krvnem obtoku in drugod po telesu. Res je, da se iz telesa izloča po naravni poti, vendar utegne miniti tudi leto, preden njegove koncentracije padejo do nenevarne meje. Zato bi bilo predvsem za ženske, ki nameravajo zanositi, smotrno, če bi omejile uživanje rib z visoko vsebnostjo živega srebra.

Priporočila za uživanje rib

Kljub temu ribe in druga morska hrana ostajajo pomemben vir beljakovin, zato naj bi se znašle na naših krožnikih vsaj enkrat na teden. Hranila, minerali in zlasti omega 3 maščobne kisline, ki jih vsebujejo, imajo pozitiven vpliv na razvoj in delovanje organizma, saj nižajo količino holesterola in celo zmanjšajo verjetnost za nastanek Alzheimerjeve bolezni. Z ribami dobimo tudi vitamine A, B12 in D ter selen, jod in cink, ki so nepogrešljivi v naši prehrani.

  • Ameriški vladni urad za zdravila in prehrano priporoča zaužitje 340 g rib ali školjk dvakrat na teden.
  • Zlasti posamezniki iz občutljivih skupin naj uživajo hrano z nizko vsebnostjo živosrebrovih komponent in tako izkoristijo ta naravni vir zdravja.
  • Odsvetujejo vnos večjih količin mesa rib roparic: morskega psa, mečarice, kraljevske skuše in tudi nekaterih vrst tun.
  • Morski živež, ki vsebuje majhne količine metiliranega živega srebra, so kozice, konzervirana tunina, sardele, losos, bradač, polenovka, ščuka in som, torej prav tiste vrste, ki jih uživamo najpogosteje.

Slovenska zakonodaja predpisuje mejno vrednost živega srebra v ribah in morskih sadežih 1,0 mg/kg za plenilske ribe in 0,5 mg/kg za morska bitja, ki so na nižjih mestih v prehranjevalni verigi.



Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Vsi Viva strokovnjaki