Klinčki niso uporabni samo v kuhinji

Pregrešna začimba

Hm, pisanje o začimbah za portal za zdravo življenje je lahko zelo kočljiva zadeva. Spomnimo se samo dobronamernih nasvetov pomembnih spisateljic 'nauka o gospodinjstvu', ki so zaznamovale kuhinje naših starih mam. S. M. Lidvina Purgaj, voditeljica Gospodinjske šole v Ljubljani, je leta 1911 izdala priročnik za gospodinjstvo (Gospodinjstvo, Navodilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila, založila Katoliška Bukvarna v Ljubljani), v katerem je začimbe uvrstila, le kam drugam, v poglavje o poživilih.

Takole pravi: Inozemske začimbe (med tuje začimbe uvršča: črni poper, klinčke, cimet, muškat, vanilijo, ingver) imajo bolj močan duh in okus; začimba je mnogo izdatnejša nego začimba z našimi domačimi dišavami, zato se morajo previdno rabiti, sicer se z njimi pokvari popolnoma pravi okus in duh pripravljenih jedil. Tudi za želodec bi bile škodljive; prebavljanju z začimbami preveč pomešane jedi sploh niso koristne.

Podobnega mnenja je znamenita Katarina Prato, ki je v priročniku Nauk o gospodinjstvu (Vodilo za žene in dekleta vseh stanov, Založba Umetniška propaganda, Ljubljana, 1935) zapisala, da inozemske začimbe pri preobilni uporabi razburjajo krvni obtok in delovanje živcev na način, ki je še posebej ženam in otrokom škodljiv. Najbolj dražijo začimbe, ki se uvažajo iz vročih krajev.

No, kompot, ki ni imel vonja po klinčkih, vseeno tudi takrat ni bil pravi kompot.

Danes so knjige o začimbah in dišavah veliko bolj prizanesljive do inozemskih začimb. O njihovi zdravilnosti resda še vedno zelo malo govorijo, vendar nikoli ne pozabijo poiskati za vsako vsaj nekaj pozitivnih lastnosti.

V zdravilstvu klinčke ali nageljnove žbice (to so posušeni, zaprti cvetni popki drevesa Caryophyllus aromaticus) poznajo kot sredstvo, ki zmanjšuje bolečine v ušesih, zdravi herpes, preprečuje bruhanje, pomaga pri hujšanju, pospešuje prebavo, klinčki so tudi afrodiziak. Kdor nima denarja za zobozdravnika, si z njimi olajša zobobol (vendar ne pozdravi zoba!).

Očitno so kurtizane, ki so si odišavljale usta s klinčki, kadar si je kitajski cesar zaželel njihove družbe, ubile dve muhi na en mah. Eterično olje iz klinčkov deluje tudi antiseptično, zato ni naključje, da so Evropejci v času velikih kug verjeli, da jih bodo klinčki obvarovali grozljive nalezljive bolezni.

Največ klinčkov še danes 'pokurijo' na Javi (tretjino svetovne proizvodnje), saj iz njih izdelujejo izredno močne, dražljive, a aromatične cigarete kretek.

Toda oglejmo si raje uporabo klinčkov v kuhinji. Afriška, azijska in južnoameriška kuhinja z njimi bogati predvsem mesne jedi, Evropejci pa jih še najraje vidimo v božičnih kipnikih, kompotih in seveda kuhanem vinu.

Pa ni bilo vedno tako. Ne tako daleč nazaj je bila Evropa naravnost obsedena z začimbami: s poprom, cimetom, z muškatnim oreščkom, ingverjem in s klinčki. V srednjem veku so začinjali vse: meso, ribe, omake, juhe, pijače, sadje. Za trgovino s klinčki so se bíle hude bitke med Arabci, Nizozemci, Francozi, Britanci, kratko pa so seveda potegnili domorodci z Moluških in Dišavnih otokov, ki so jih pridelovali in obdelovali.

Klinčki so zelo aromatični, ostri in celo pekoči, če z njimi pretiravamo. Uporabljamo cele in mlete. Mleti klinčki so sestavni del praška petih začimb, to je mešanica kasije (nepravi cimet), sečuanskega popra (fagara) in zvezdastega janeža.

Želodčne kapljice

Da ne bomo popolnoma obšli zdravilstva, si oglejmo še recept za želodčne kapljice Felicite Kalinšek.
V 1,5 litra najboljšega vinskega cveta namoči 20 g janeža, 10 g rozin, 2 g celega žafrana, 0,5 g ingverja, 2 g celega cimeta in 2 g klinčkov. Vse to naj bo v dobro zamašeni steklenici 8-10 dni na soncu, pozimi na malo topli peči. Potem precedi in premešaj 0,5 kg z 0,75 l vode kuhanega, očiščenega in ohlajenega sladkorja. Nalij v steklenice, dobro zamaši in shrani.