Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čebula

Izvor in uporaba

Pri pisanju o čebuli je po vsej verjetnosti najpomembnejši nasvet, kako preprečimo, da se ne solzimo, ko jo režemo na drobne koščke (to je še posebno naporno, kadar recept zahteva obilo sesekljane čebule, kot za golaž, recimo).
O nasvetih, ki jih slišimo mimogrede, bi lahko napisali celo knjigo, popolnoma zanesljiv pa najbrž ni nobeden. Zato omenimo samo enega, ki ga svetuje ameriško čebulno združenje. Po njihovem je najboljše, če čebulo prej ohladimo in končamo sekljanje pri koreninicah.

Čebulo uporabljajo skoraj vse svetovne kuhinje. Lahko jo jemo surovo ali jo dušimo oziroma cvremo; lahko jo uporabimo zgolj kot začimbo, pogosto pa je izdaten del obroka. Iz njene zgodovine vemo, da je bila pomemben pridelek v egipčanskem kmetijstvu (že v starem Egiptu so jo cenili kot zdravilno sredstvo) in da so jo že Grki in Rimljani z veseljem jedli skupaj s sirom. Pošten delaven kmet bo zadovoljen s kosom dobrega kruha, peteršiljem in pečeno čebulo, je včasih veljalo za Anglijo, to pa je samo nekoliko spremenjena oblika malice, ki je bila dokaj razširjena med delavci v naših krajih.
Jane Grigson, avtorica najimenitnejših angleških kuharskih knjig, je predvidevala, da je bila čebula, ki so jo kmetje pekli na ognju (kot pri nas koruzo), zunaj zažgana, znotraj surova, zato je predlagala, da si jo doma pripravimo drugače: čebulo olupimo, jo za dobrih pet minut damo v krop, odcedimo in spečemo v pečici na maščobi, dokler ne postane zlato rjave barve. Ljubitelji čebule nasploh radi jedo peteršilj s čebulo, saj trdijo, da prevzame njen, ne najbolj prijeten vonj.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zelenjava , hrana , pridelek , čebula , začimba , malica , pečena čebula , sezonska zelenjava

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.