Potrošniki na krožniku

Meta Krese
ponedeljek, 18. januar 2010

(Foto: Jupitreimages)

Cikorija, endivija, radič, arašidi, kikiriki, ananas

Te rastline in še marsikatero drugo vrtnino botaniki uvrščajo v rod potrošnikov (Cichorium L.). Če poenostavimo, lahko rečemo, da se je vse skupaj začelo pri navadnem potrošniku (C. intybus), ki je pri nas razširjen ob poteh, travnikih, starem zidovju, in endiviji (C. endivia), ki jo prepoznamo po pritličnih nazobčanih listih.

Mlade liste potrošnika, ki ga krasijo svetlo modri cvetovi, so nabirali že v stari Grčiji in Rimu ter iz njih pripravljali solate in prikuhe. Iznajdljivi, spretni in predvsem potrpežljivi vrtnarji so v 16. stoletju začeli gojiti divji potrošnik na vrtu, v rastlinjaku, v kleti, na okenskih policah, kjer je le bil prostor za lonček zemlje. Počasi so iz njega vzgojili različne manj grenke vrtnine, ki jih poznamo kot radič. Tako smo jim danes lahko hvaležni za številne sorte belgijskega, rdečega in sladkornega radiča. Ker so skoraj vse sorte odporne na mraz, si z njimi popestrimo prehrano v zimskih mesecih: zaradi različnih okusov, ki se spreminjajo od grenkega do masleno sladkega, in tudi zaradi pisanih barv so tudi "zimske" solate lahko privlačne. Tudi endivija je vrtnina mrzlih predelov, saj prenese temperature, ki segajo precej pod ničlo. Endivijo redko kuhamo, zato pa se skoraj vse vrste radičev (še najbolje treviški) odlično obnesejo tako v hladnih kot toplih jedeh.

Posebno naklonjenost do radiča in endivije izkazujejo ljubiteljski vrtnarji, ker jim pri gojenju ni dolgčas: obe vrsti lahko "belimo", radič tudi silimo.Marsikdo se še spomni priljubljenega kavnega nadomestka cikorije: iz odebeljenih korenin nekaterih zvrsti so včasih pripravljali "kavo". Postopek se je še posebej razširil v Napoleonovem času, ko je razglasil kontinentalno zaporo Evrope.

Arašidi ali kikirikiji

Evropo je z arašidi spoznal Krištof Kolumb. Arheološka pričevanja govorijo, da so bili v južni Ameriki, predvsem ob obali Peruja in na karibskih otokih, razširjeni že stoletja pred našim štetjem, v Mehiki pa so našli ostanke iz 1. stoletja našega štetja. Portugalci so jih ponesli iz Brazilije v zahodno Afriko, Španci pa čez Tihi ocean na Filipine in od tam na Kitajsko, Japonsko, Indijo ... Pri širjenju so bili manj uspešni Angleži. V petdesetih letih so hoteli zasaditi z arašidi ogromne površine nedotaknjene zemlje v vzhodni Afriki (v zahodni Afriki, kjer je podnebje precej drugačno, arašidi odlično uspevajo že več stoletij). Ker so se projekta lotili politiki, ki niso upoštevali svaril agronomov, je bil izid popoln finančni polom.
Poglejmo še rast te rastline, ki jo botaniki umeščajo v družino metuljnic (skupaj z grahom, lečo, bobom, fižolom, negnojem ...). Botanik H. C. D. de Wit piše v čudoviti enciklopediji Rastlinski svet, da se rumeni cvetovi razvijejo tik nad zemljo. Ko plodovi dozorevajo, se pecelj podaljša in ukrivi, tako da plodnico potisne pod zemljo, kjer se strok dokončno razvije; zrele potem izkopljejo.Veliko arašidov pojemo surovih, praženih, zmletih v maslo, pred 100 leti pa so v Marseillesu začeli iz njih pridobivati olje. Arašidovo olje velja za izjemno obstojno. V kuhinji ga uporabljamo za solate, pečenje in kuhanje, predelovalna industrija pa iz njega izdeluje margarino.

Ananas

Pozimi se težko odpovemo sočnim sadežem, ki prihajajo iz toplih krajev. In končno, zakaj bi se jim? Cene banan, pomaranč, mandarin in ananasa so sprejemljive, okusi privlačni.
Ananas lahko kupimo tudi v konzervi. Delo si tako precej olajšamo, saj odpadeta zamudno lupljenje in rezanje na kolobarje, vendar smo prikrajšani za čudovit vonj, ki ga ima le svež sadež. Na vonj bodimo pozorni že pri nakupu, saj po barvi sadeža ne moremo vedeti, ali je zrel. Pazimo še, da je listna rozeta na vrhu ananasa zelena in zdrava.Receptov za pripravo ananasa res ne manjka. Pri pripravi ananasovih jedi so morda še največji mojstri Angleži, čemur se ne gre čuditi. Ko je nizozemski vrtnar Le Cour leta 1661 razkril Angležem skrivnost gojenja ananasa v ogrevanih prostorih, je sprožil množično gojenje te eksotične rastline. William Speechley je leta 1779 pridelal nič manj kot deset tisoč sadežev. Kaj je torej kuharjem preostalo drugega, kot da so se izmislili najrazličnejše priprave? Velikokrat so izdolben sadež uporabili le kot posodo za drugo sadje.
Načinov lupljenja je veliko. Poskusite tako, da ananasu odrežete spodnji konec, ga pokončno postavite na leseno desko in ga trdno primete za rozeto. Z ostrim nožem odstranjujte lupino v širokih trakovih. "Očes", ki so poglobljena v sočno meso, se znebite tako, da diagonalno izdolbete žlebič. Sadež lahko narežete na kolobarje ali pa ga po dolžini razpolovite in nato narežete na ožje krhlje.