Šparglji, lobodika, bljušč

(Foto: Dario Cortese)

Zdaj pa bo. Vsega na pretek. Hoje, raziskovanja goščavja, pogledovanja novih razsežnosti in, če smo pripravljeni na vse, za nekaj debelih šopov bere. Tako špargljev kot bljušča in lobodike.

Ta samonikla zelenjava ponosno zastopa barve divjine celo na tržnicah, predvsem primorskih, tako da se nabiranju lahko tudi izognemo. Ampak s tem smo prikrajšani vsaj za pol užitka. Četudi smo vnaprej prepričani, da nabiranje ni za nas, ker nikoli nič ne najdemo, lahko naredimo takole: z užitkom se prepustimo potikanju skozi goščo, zavzetemu iskanju in nabiranju. Če se zatem ponosno prikažemo na plano s tremi poganjki špargljev v rokah, pa le stopimo do bližnje tržnice in jih kupimo še šopek ali dva. Bljušč je verjetno tudi tam, morda tudi že lobodika.
Tako.

Okus divjine

Mlado odganjajoče zeleničje je zdaj tu, kakršnegakoli porekla že. Nekaj vsekakor naredimo z njim, pa ne preveč, da se njegova samosvojost preveč ne izgubi. Okus te divjine najenostavneje ohranimo tako, da ga skuhamo ali spečemo prav na kratko in mu dodamo čimmanj. V manjših količinah pa ga na solate nalomimo kar surovega. To je namreč zelenjava najmočnejšega okusa in izrazitih arom.

Močna jed

Na Primorskem je po tradiciji priljubljena takole: malce pancete v vročo ponev, narezane poganjke čez in ko se malce zmehčajo, še razžvrkljano jajce ali dve povrhu. Močna jed. Brez pancete in z veliko jajci pa nastane frtalja: iz množice jajc in narezanih poganjkov, lahko kar mešanice vseh treh, v ponvi zadiši kak centimeter ali več debela slastnost. Zelo krepka. Sicer pa, kot že omenjeno, poganjke spečemo kar tako, na oljčnem olju. Ali pa jih skuhamo v sopari in zabelimo z oljčnim oljem ter sojino omako. Skuhamo rižoto. Jih poskusimo surove, z začimbnimi omakami. V vsakem primeru se veselimo obilja.

Kje jih najdemo?

Vse tri rastline so ljubiteljice toplih krajev. Šparglje najdemo izključno na Primorskem, Vipavskem in Goriškem, kjer sta zelo pogosta tudi lobodika in bljušč. Zadnji odganja tudi marsikje drugje po Sloveniji, lobodika pa le ponekod, najraje na toplih legah, na primer na Dolenjskem in na Tolminskem. Preden se spoprijateljimo z mladimi poganjki, ni odveč, če spoznamo odrasle rastline, ki so nekaj povsem drugačnega.

Špargelj

Špargelj je do dva metra velika gosto prepletena gošča zveriženih temno zelenih bodičastih poganjkov. Ob njih ali med njimi že konec marca, pogosteje pa aprila in maja odženejo pokončni svetlo zeleni poganjki. V zgornjem delu so zgoščene zasnove stranskih poganjkov, ki so videti kot prilegle koničaste luske. Te so nameščene tudi niže po steblu, vendar so vse redkejše.

Bljušč

Bljušč se ne razkazuje tako kot špargelj, ker njegovi nadzemni deli vsako leto odmrejo. Poganjki so temno zeleni in mehkejši. Med rastjo se zaradi iskanja opore začnejo zvijati, saj je bljušč do več metrov dolga plezalka z izrazito srčastimi listi. V zgornjem delu poganjka so nameščeni prilegli listi in zasnove rumenkastih socvetij, ki se kmalu zrahljajo. Bljušč odganja od aprila do junija.

Lobodika

Lobodika od vseh treh rastlin odžene najpozneje; njene poganjke zagledamo konec aprila in maja. Lobodiko spoznamo po gosto raščenih, približno meter visokih temno zelenih grmičkih z ozkimi suličastimi listi, ki niso listi, ampak listom podobni spremenjeni poganjki, kar pa ne moti velikega nabiralniškega duha. Prav sredi njih odženejo temno zeleni, vijolično navdahnjeni poganjki, ki so goli vse do vrha, na katerem so čopasto zgoščene zasnove poznejših stranskih poganjkov. Poganjki lobodike so od vseh treh najbolj grenki.
Nabiramo približno 20 centimetrov dolge poganjke. V spodnjem delu so že pretrdi, zato jih odtrgamo tam, kjer se še lahko odlomijo.

Vir rudnin, karotenoidov, flavonoidov

Vse tri vrste poganjkov so vsaj nekoliko grenke in zelo močne arome, ne zelo drugačne od kake močno aromatične gobe. V manjših količinah jemo surove in jih nalomimo v solate, sicer pa jih zelo na hitro popečemo ali skuhamo v sopari. Njihovemu grenkemu okusu se zelo prileže nekaj mastnega, predvsem oljčno olje. Odlični so za juhe in enolončnice. So vir rudnin, karotenoidov, flavonoidov in drugih bioaktivnih snovi. Zaradi grenčin spodbujajo prebavo in pospešujejo presnovo. Šparglji so znani po diuretičnem delovanju in po čistilnem učinkovanju v sečilih. Posebno če jemo surove, dobi urin izredno močan vonj, toda to ni posledica morebitnega razkrajanja presnovnih zaostankov po telesu, marveč značilni vonj špargljevega alkaloida asparagina.

Recepti

V sopari skuhani poganjki
Cele poganjke posameznih vrst ali njihovo mešanico damo v parilnik in kuhamo samo nekaj minut, da se malo zmehčajo. Nato jih naložimo na podolgovat krožnik, začinimo s sojino omako ali prav narahlo posolimo ter prelijemo z oljčnim oljem. Menda ne bo treba nič več, lahko pa jih potresemo s ščepom drobno narezanih čemaževih listov.

Pečeni poganjki
V ponvi segrejemo malo oljčnega olja ali masla, dodamo cele ali na večje kose narezane poganjke in jih na zmernem ognju pečemo nekaj minut ali dokler se zlato zapečejo. Damo jih na krožnik, ne začinimo in jemo kot zelo okusno prilogo k takim temeljnostim, kot so riž, krompir in v sopari kuhana zelenjava bolj običajnega, blažjega okusa.

Rižota s šparglji
V posodi zavremo dve skodelici vode in vanjo stresemo skodelico rjavega, nepoliranega riža. Na zmernem ognju kuhamo v pokriti posodi (odvisno od vrste riža 20 ali 30 minut), 5 minut pred koncem kuhanja pa dodamo skodelico drobno narezanih poganjkov. Malo posolimo in skuhamo do konca. Ugasnemo ogenj in pokrito posodo pustimo stati še vsaj 15 minut. Rižoto ponudimo zabeljeno s čimbolj kakovostnim oljčnim oljem. 

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Denis Baš

Denis Baš dr.med. spec. pediatrije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki