Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Prehrana in naši geni


(stran 2 od 2)



Gen za laktozo

Večina genetskih razlik ali mutacij vodi v nezmožnost pravilne prebave posameznih hranil, medtem ko obstajajo primeri, ko mutacija v določenem genu to sposobnost ohrani. Primer slednje je laktazna perzistenca. Ste vedeli, da je človek v osnovi laktozno intoleranten, mutacija v genu za laktazo pa povzroči, da lahko laktozo prebavlja tudi v odrasli dobi?

Gen za laktazo, encim, ki omogoča razgradnjo laktoze (glavnega sladkorja v mleku), je namreč izvorno izražen le v prvih nekaj letih življenja, ko ga potrebujemo v času dojenja, saj je takrat mleko glavni vir hranil. Gen se nato praviloma ugasne, vendar je v času neolitika prišlo do mutacije, ki je določenim ljudem omogočila uživanje mleka tudi v odrasli dobi.

Ohranitev laktazne aktivnosti je tako eden izmed najmočnejših pozitivnih selektivnih pritiskov v človeški zgodovini in je predstavljal močno evolucijsko prednost, saj so bili tisti, ki so lahko prebavljali mleko, bolje prehranjeni, imeli so večjo sposobnost preživetja in reprodukcije, mleko pa je predstavljalo vir lažje dostopnih hranil.


S prehrano nad genske bolezni

Primer mutacije v genu, ki ima kot posledico nesposobnost prebave določenega hranila, je mutacija v genu, ki kodira encim fenilalanin hidroksilazo. Posledica te mutacije je nezmožnost presnove aminokisline fenilalanin in vodi v življenjsko nevarno bolezen fenilketonurijo. Pomanjkanje encima povzroči kopičenje fenilalanina, ki posledično deluje toksično. Prilagojena prehrana z malo fenilalanina je tako dober primer nutrigenetike in dokazuje, da lahko genske bolezni obvladujemo ali olajšamo s pravilno prehrano.

Kljub temu so bolezni, ki so posledica okvare enega gena, relativno redke, saj je večina s prehrano povezanih bolezni (metabolni sindrom, debelost, diabetes tipa 2, srčno-žilne bolezni in nekateri tipi raka) odvisna od več genov in drugih faktorjev, med drugimi tudi interakcije genov
z okoljskimi dejavniki.

Personalizirana prehrana

Energijsko bogata prehrana z visokim deležem maščob, predvsem nasičenih, s sladkorjem ter majhnim deležem hranilno bogatih živil je v preteklih letih močno prispevala k porastu kroničnih bolezni. Ker vemo, da prehrana različno vpliva na posameznike in njihove izražene lastnosti – fenotip (raven maščobe v krvi, telesno težo, krvni pritisk ...), raziskave na področju prehrane vse bolj stremijo k izboljšanju zdravja ljudi z oblikovanjem prehrane, prilagojene posamezniku ali določeni populaciji.

Omega-3 maščobne kisline, ki so na splošno poznane kot zdrave maščobe, imajo mnogo za zdravje blagodejnih učinkov – med drugim ščitijo pred srčno-žilnimi boleznimi. Ugotovljeno pa je bilo, da so omega-3 maščobne kisline bolj učinkovite pri zmanjševanju trigliceridov v krvi pri posameznikih z določenim genetskim ozadjem. To je dober primer tega, da splošne prehranske smernice niso enako učinkovite za vse. Večina držav oblikuje različna priporočila glede na skupino ljudi (nosečnice, doječe matere, novorojenčki, otroci, mladostniki, odrasli, starejši), kar je že lahko oblika posamezniku prilagojene prehrane.

Podoben primer so prehranske smernice za ljudi, ki živijo v različnih geografskih regijah. Vemo, da ima pomanjkanje vitamina D mnogo negativnih posledic na zdravje, prehranski dodatki pa so še posebej priporočljivi za temnopolte ljudi, ki prebivajo na ekstremnih zemljepisnih širinah. Temnopolti imajo namreč več melanina, ki ščiti pred UV-žarki, UV-sevanje pa je nujno za sintezo vitamina D v koži, zato je sinteza pri temnopoltih bistveno manj učinkovita.

Matriks živila

Sam odziv posameznika na določeno hranilo pa ni odvisen le od njegovega dednega zapisa, (predvsem genetskih variacij v genih, pomembnih za prebavo, absorpcijo, porazdelitev, transformacijo, skladiščenje in izločanje hranil), temveč tudi življenjskega sloga, okoljskih dejavnikov, starosti, spola, prehranjevalnih navad, črevesne mikrobiote in telesne kompozicije. Prav tako ne smemo pozabiti, da bioaktivne komponente hrane zaužijemo »zapakirane« v matriksu živila, ki lahko zmanjša njihovo razpoložljivost ali pa je v interakciji z drugimi sestavinami živila.

Vemo, da se lipidotopne spojine bolje absorbirajo, kadar jih uživamo v obrokih, v katerem je bilo dodane tudi nekaj maščobe. Dober primer tega so vitamini A, D, E in K. Naslednji primer so nekateri biomarkerji s protirakavim delovanjem, katerih sinteza je iz prekurzorjev rastlinskih lignanov odvisna od črevesne mikrobiote, slednja pa se pod vplivom antibiotikov ali drugih dejavnikov hitro poruši. Vsi ti dejavniki lahko predstavljajo oviro v proučevanju in razumevanju vpliva hranil na procese v telesu.

Boj proti debelosti

Vse večja razširjenost debelosti predstavlja veliko zdravstveno breme, saj jo pogosto spremljajo številne kronične bolezni, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, diabetesom tipa 2, metabolnim sindromom in nekaterimi vrstami raka. Največji faktor pri nastanku debelosti predstavljata prehrana in telesna aktivnost, saj je energijska bilanca tista, ki določa povečanje ali zmanjšanje telesne teže. Ker živimo v obesogenem okolju (okolju, ki spodbuja debelost), ki nas na vsakem koraku spodbuja, da jemo energijsko bogato, a hranilno revno hrano oziroma tako imenovane »prazne kalorije«, ni težko prekoračiti dnevnega kaloričnega vnosa.

Prav tako tveganje za debelost povečajo porušeni prehranski vzorci – preskakovanje obrokov, pogosti prigrizki in uživanje vnaprej pripravljene industrijske hrane. Kljub temu pa na debelost vpliva še množica drugih faktorjev – okoljski, vedenjski, hormonski, metabolni ter tudi genetska nagnjenost k debelosti. Raziskave kažejo, da določena genska predispozicija v kombinaciji z ustreznimi okoljskimi dejavniki, kot je vnos hranil in njihova interakcija, prispevajo k pojavu debelosti.

Razlike pri presnovi maščobe

Študije celotnega genoma, skupka vseh genov v nekem organizmu, so omogočile identifikacijo genetskih variacij, povezanih z debelostjo. Le-te določijo posameznikovo dovzetnost za debelost preko več potencialnih mehanizmov in vplivajo na regulatorne sisteme, vključno s sistemi, vpletenimi v porabo energije in razporeditev hranil med maščobnim in pustim tkivom. Prav tako pa je znano, da hrana in njene bioaktivne spojine vplivajo na trankripcijske dejavnike, ki nadzirajo izražanje genov in regulirajo množico celičnih funkcij.

Geni, katerih izražanje nadzirajo posamezni transkripcijski dejavniki, in so pomembni pri pojavu debelosti, so povezani predvsem z metabolizmom maščob, adipogenezo (procesom celične diferenciacije, kjer se iz pre-adipocit tvorijo adipocite – maščobne celice) ter tvorbo nekaterih adipocitokinov (vnetnih spojin, ki jih izloča maščobno tkivo).

Globlje razumevanje teh raziskav je še posebej pomembno za tiste, ki so z genetskega vidika bolj nagnjeni k debelosti, koncept personalizirane prehrane v kombinaciji s posameznikovo motiviranostjo po spremembi načina življenja pa bi v prihodnosti lahko predstavljal učinkovito orodje v preprečevanju in zdravljenju debelosti kot tudi drugih bolezni sodobnega časa.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd