Gorska kmetija Benedičič

"Letos je mednarodno leto družinskega kmetovanja. Tako kot je družina temeljna celica družbe, je družinska kmetija temeljna celica kmetijstva. Če družinskih kmetij ne bo, se tudi kmetovalo ne bo več," pravi Janez Benedičič, inovativen mladi klet lanskega leta.
"Letos je mednarodno leto družinskega kmetovanja. Tako kot je družina temeljna celica družbe, je družinska kmetija temeljna celica kmetijstva. Če družinskih kmetij ne bo, se tudi kmetovalo ne bo več," pravi Janez Benedičič, inovativen mladi klet lanskega leta. (Foto: Matic Bajželj)

Prihodnost je v povezovanju.Tako pravi Janez Benedičič, 35-letni doktor strojništva, raziskovalec na področju razvoja novih izdelkov v laboratoriju LECAD na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in hkrati kmet, ki svoje znanje uspešno uporablja na domači gorski kmetiji v Martinj Vrhu nad Železniki. V nekaj letih je kmetijo, ki je komaj še pokrivala stroške, tako razvil, da zdaj prinaša štirikrat večje prihodke kot prej. Decembra lani sta mu Kmetijsko-gospodarska zbornica Slovenije in Zveza slovenske podeželske mladine za njegove inovacije podelili naziv najbolj inovativen mladi kmet leta.

Kmetija ponuja obilo možnosti za razvoj

Na moje vprašanje, kaj doktorja strojništva s službo v laboratoriju vleče, da se vsak dan vrača na gorsko kmetijo, pove: "Težko rečem kaj me najbolj vleče na kmetijo. Zagotovo način življenja in pa ogromno možnosti za razvoj novih stvari. Če hočeš na kmetiji kaj izboljšati, kaj narediti drugače, moraš biti inovativen." Janez je inovator že od otroštva. Prvo izboljšavo je razvil pri dobrih desetih letih, zato najbrž ni naključje, da se je namesto na gimnazijo vpisal na srednjo strojno šolo in zatem še na strojno fakulteto. "Ves čas me je vleklo v isto smer. Tudi moj doktorat govori o razvoju novih izdelkov in iskanju priložnosti za ustvarjanje novih izdelkov." Prvi poskusi so seveda potekali na domači kmetiji. "Očetu," pravi Janez, "to marsikdaj ni bilo preveč všeč. Vsaka nova zamisel je pri domačih najprej naletela dvom, vendar sem bil vztrajen. To je treba preseči. Če bi se ustavil pri vsaki oviri, ne bi nikoli nič naredil."

Komisijo so prepričale tri inovacije

Prva od teh inovacij je bila tema njegove diplomske naloge – bočni trosilec gnoja. "Spomladi in jeseni, ko ljudje največ uporabljajo traktor, je zemlja pogosto razmočena, zato hitro pride do nesreč. Pri nas se je to zgodilo vsem. Oče je pristal na strehi traktorja, brat na boku, mojega pa je ustavilo hruškovo drevo. Tako sem si rekel, da moram nekaj narediti, preden se komu zgodi kaj hujšega." In je res. Njegov bočni trosilec prekaša celo švicarskega. V dosegu dvajsetih metrov trosi bočno ali nazaj; podobni trosilci tujih proizvajalcev imajo domala še enkrat manjši doseg, tudi funkcije za trosenje nazaj nimajo. Prototip je bil leta 2003 razstavljen na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni in dobil zlato medaljo za inovacijo. Ker izdelek ni bil narejen v podjetju, Benedičič je namreč vse naredil in financiral sam, ga nihče ne trži.

Druga inovacija je povezana z razvojem kmetije. "Ko sem doštudiral, sem staršem rekel, da se bo treba odločiti, kako naprej. Ali bomo spravili vse na najmanjšo možno mero, toliko, da se kmetija ohrani – ali pa nekaj naredili, da se bo s kmetijo mogoče preživljati. Ves čas smo se ukvarjali s proizvodnjo mleka, vendar zadnjih nekaj let še stroškov nismo več pokrivali." Odločili so se, da poskusijo preživeti. "Najprej smo kupili škotsko govedo, ki daje kakovostnejše meso, sčasoma pa smo si začeli prizadevati za izboljšanje osnovne dejavnosti. Lotili smo se pridelave senenega mleka, ki je bolj zdravo in boljše od klasičnega. Toda to je zahtevalo izboljšave pri sušenju krme, zato smo morali kupiti še kondenzacijsko sušilnico." Benedičič jo je nadgradil tako, da je v sistem vključil toplotne izmenjevalce in tako za četrtino zmanjšal porabo električne energije.

Tretja inovacija je bila povezana s trženjem. "Ko smo se začeli ukvarjati s preusmeritvijo iz predelave mleka v pridelavo mesa in že kupili nekaj škotskega goveda, se je v Sloveniji pojavil prvi mlekomat. Zamisel se mi je zdela zanimiva. Preučil sem trg in opravil analizo. Videl sem, da bi se stvar lahko izšla." Lotil se je nadgradnje mlekomata in nastala je avtomatska tržnica, ki poleg mleka ponuja še domač kruh, piškote, med, rezance, ekološka jajca … Celoten sistem lahko nadzira kar od doma, prek spleta. Za zdaj avtomatska tržnica – Benedičič jo je poimenoval zdrava točka – stoji le v Železnikih, v Kranju pa še ena njegova pogruntavščina – jajcomat.

Kmetije, povezane s skupnim trženjem

"Ko sem razvil avtomatsko tržnico, sem ugotovil, da bi bila lahko bila vezni člen med kmetijami na našem koncu. Hribovski kmetje smo bili vedno nekje na obrobju. Tisti, ki imajo kmetije blizu večjih mest ali prometnic, lahko prodajajo neposredno, mi pa te možnosti, čeprav imamo pogosto kakovostnejše pridelke, nimamo. Vsak dan hoditi na tržnico pa tudi ne moremo, saj moramo delati. Tako nam ostane le to, da najamemo nekoga, ki za nas prodaja. To pa stane." Prednost avtomatske tržnice je tudi v tem, da lahko stoji kjer koli in ponuja več, kot bi lahko ponudil en sam proizvajalec. "En sosed je močan na enem področju, drugi na drugem. Tako lahko ob pomoči avtomatske tržnice ponudimo hrano boljše kakovosti in s tem dosežemo tudi višjo ceno. Z neposrednim pristopom in trženjem višje kakovosti bi gorske kmetije lahko preživele."

Prihodnost so družinske kmetije, ki se povezujejo v samooskrbi

Kmetje se vse bolj zavedajo, da je lahko uspešen samo kmet, ki je široko razgledan in izobražen. "Izobrazba je nadvse pomembna. Zavedati se moramo, da je kmetija tudi podjetje, malce drugačno sicer, in vendar. Tudi na kmetiji mora človek, če želi biti uspešen, vložiti določeno količino dela in kapitala, vlagati mora v razvoj in trženje, tudi v oblikovanje. Dobro je, če se poveže s strokovnjaki za prehrano in s strokovnjaki za tehnologijo." Hkrati pa je nesmiselno, da bi vsak kmet pokrival vsa področja kmetovanja. Benedičič je prepričan, da bi morala Slovenija težiti k temu, da bi samooskrba potekala v smislu povezovanja. "Če bom imel na svoji kmetiji vse, bom sicer preživel, ne bom pa tržno uspešen. Treba bi bilo razviti samooskrbo na državni ravni." Benedičičevi skupaj s svojimi sosedi to že počnejo. Ena od sosed je specialistka za peko v krušni peči, druga dela sire. Tako vsakdo dela tisto, kar mu gre najbolje od rok. Vse to pa prodajajo v avtomatski tržnici. "Posledično je kakovost izdelkov boljša, količina večja, stroški manjši in zaslužek boljši."


Slovenija bi morala tržiti butično hrano

"Vinarji so to že naredili. Enako bi morali narediti tudi s kmetijskimi pridelki. Slovenija ima še vedno zelo kakovostno hrano. Treba bi bilo opraviti izbor izdelkov, ki bi jih lahko tržili in jih plasirali na veleposlaništva, ter navezati stik z ljudmi, ki tovrstne izdelke že tržijo po svetu. Če vzamem za primer naše seneno mleko. Študije, ki so jih avstrijski kmetje opravili na Dunaju, kažejo, da ima tako mleko do dvakrat večjo vsebnost maščobnih kislin omega 3, da ima boljše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6, da ima manj alergenov in tako naprej. Te prednosti so kupci prepoznali brez večjega oglaševanja. Kar pa zadeva državo, se bojim, da smo še daleč od tega."



Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Vsi Viva strokovnjaki