Ali veste, kaj jedo naši otroci v šolah?

(Foto: Schutterstock)

Leta 2012 smo v Slovenijo uvozili za približno 1,8 milijarde evrov hrane in surovin za hrano ter s tem negativno vplivali na domače gospodarstvo, zaposlenost, prihodke v proračun, okolje … Veliki porabniki hrane so tudi vzgojno-izobraževalni zavodi, ki v svojih kuhinjah vsak dan za otroke pripravijo po več obrokov. Žal se odgovorni vse premalo zavedajo prednosti lokalno pridelane hrane. Nekoč so bile šole odvisne od lokalnih pridelovalcev hrane, ti pa od šol, otroci so jedli domačo sezonsko hrano, zdaj pa predvsem hrano iz uvoza, ki je že zaradi dolgotrajnega prevoza vprašljive kakovosti.

Tako kot so se otroci v zadnjih desetletjih navadili prepogosto uživati škodljive sladkarije in sladkane pijače, bi jih bilo treba zdaj navaditi na okus svežega, domačega mleka, na domačo marmelado in med, na kislo repo, ajdove žgance … domačih lokalnih pridelovalcev in predelovalcev. Zaradi krajših transportnih in skladiščnih poti je lokalno pridelano živilo kakovostnejše, taka izbira pa je obenem podpora domačim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbuda za povečanje samooskrbe ter za ohranjanje čistega, zdravega okolja in podeželja.

Neodvisni raziskovalec in ekolog Anton Komat je prepričan, da otroci v šolah zaužijejo preveč hrane iz uvoza, ki je resda cenejša, vendar zagotovo manj kakovostna. "Večina uvožene hrane prihaja iz najbolj kontaminiranih območij EU, kot je Padska nižina v Italiji. Po eni od raziskav naj bi v povprečju 58 odstotkov sadja in zelenjave v EU vsebovalo ostanke pesticidov. Številni pesticidi so živčni, razvojni, reproduktivni ali metabolični strupi, hormonski motilci in kancerogene snovi. Za otroke bi zagotovo morala veljati ničelna stopnja kontaminacije. Otroci so namreč najobčutljivejša populacija, saj še nimajo dobro razvitega imunskega sistema in hematoencefalne bariere. Zaradi neustreznega razmerja med telesno težo in količino zaužite hrane povprečno zaužijejo štirikrat več ostankov strupov na enoto telesne teže kot odrasli," pravi Anton Komat.

Prepričan je tudi, da je sledljivost v globalizirani trgovini tako rekoč nemogoča, vendar pa obstaja rešitev v obliki lokalne oskrbe. Lep zgled je leta 2012 izpeljan projekt programskega sklopa Urbane brazde, Maribor – Evropska prestolnica kulture, ki je obsegal tudi ustanovitev zadruge Dobrina, ki prek svojih članov – kmetov šole in vrtce oskrbuje z lokalno pridelano hrano.

Lokalno je najboljše

Sezonska hrana ima visoko hranilno vrednost, poleg tega je najbolj naravno pridelana. Sadje in zelenjava z lokalnega območja sta navadno optimalno dozorela in imata višjo biološko hranilno vrednost. Vsebujeta več metabolitov kot zelenjava in sadje, ki sta bila dalj časa skladiščena. Zunajsezonsko hrano za prodajo posebej obdelajo, da zdrži dalj časa, zato so ta živila pogosto polna pesticidov, voskov, konzervansov in drugih kemikalij.

Kje se zatika pri nakupu živil?

Šole z veliko učenci in s tem z večjimi šolskimi kuhinjami pri nakupu živil praviloma ne gredo mimo javnega razpisa. Pri tem je nadvse pomembna višina zneska, namenjenega za prehrano. Ta je še vedno glavni razlog, da pri nakupu živil ne upoštevajo zakonske določbe, po kateri je treba pri naročanju živil prednostno upoštevati tista, ki so v nacionalnih shemah kakovosti (integrirano pridelana sezonska živila, ekološko pridelana sezonska živila …), vendar so dražja od živil, ki jih ponujajo drugi dobavitelji oziroma veletrgovci. Razlog, da na razpisih prej uspejo vsi drugi dobavitelji kot lokalni pridelovalci oziroma kmetje, se ne skriva le v zapletenem sistemu naročanja, pač pa v široki ponudbi in cenah.

Brigita Horvat iz podjetja Anema se že več let ukvarja s pripravo javnih razpisov za nakup hrane, namenjene šolam. Pravi, da se vse več šol drži zakonske spremembe o javnem naročanju in iz razpisov izloči posamezne sklope oziroma živila iz določenih sklopov, ki jih je mogoče dobaviti pri lokalnih pridelovalcih. "Na marsikateri šoli še vedno nimajo dovolj osebja, ki bi se ukvarjalo s šolsko prehrano, zato je marsikje organizator šolske prehrane kar računovodja ali pa učitelj gospodinjstva ali biologije. Vodstva šol so odvisna od razpoložljivih finančnih sredstev, lokalni pridelovalci pa imajo pogosto višje cene, obenem pa nimajo dovolj ponudbe za redno dobavo. Poleg tega imajo številni javni zavodi sklenjeno tri- ali štiriletno pogodbo, ki zavezuje tako naročnika kot dobavitelja," pravi Brigita Horvat.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Schutterstock

Poleg proizvodnje se je leta 2012 pri večini kmetijskih pridelkov zmanjšala tudi stopnja samooskrbe. Kljub manjši porabi se je stopnja samooskrbe najbolj znižala pri koruzi (z 82 % na 72 %) in krompirju (s 63 % na 55 %), najnižja pa je bila spet pri zelenjavi (34 %) in prašičjem mesu (46 %). Podobno kot leta 2011 je domača proizvodnja presegla domačo porabo le pri mleku (117 %), govejem mesu (111 %) in perutnini (109 %). V povprečju je stopnja samooskrbe s sadjem v Sloveniji pod 40 odstotki, pri sadju pa smo samooskrbni samo pri jabolkih. Schutterstock

Otroci vrtcev so navadno navdušeni nad obiskom kmetije ali celo večdnevnim bivanjem na njej, saj se seznanijo z delom in življenjem na kmetiji ter spoznajo, od kod in kako prihaja hrana. Schutterstock

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki