Moč volje - alkoholizem

(Foto: Shutterstock)

Zdaj začenjam vse znova

Ob besedi "pijanček" že dolgo ne pomislim na opotekajočega se strička z rdečim nosom. Še manj na človeka, ki rad zvrne kozarček, dva (tri, štiri ...) in si pri tem prepeva kako Šifrerjevo pesem o prijateljih. Ne. Pomislim na sogovornika, s katerim sem preživela dolgo nedeljsko popoldne in osuplo strmela v njegov obraz. Povedal mi je namreč svojo zgodbo. Brez dlake na jeziku. Tako, kot je bilo. Kako je pil in kako je prenehal.

Kako se je vse skupaj začelo?
Prvo izkušnjo z alkoholom sem doživel pri štirinajstih letih, na zabavah, praznovanjih rojstnih dni ... Pri sedemnajstih sem se prvič zaposlil, v podjetju, kjer je bilo pitje navada. Ne pretirano, ampak po jutranjih opravkih se ustaviš v bifeju in popiješ kavo z rumom. To postane rutina. Vmes je bilo služenje vojaškega roka, kjer sem doživljal velike travme, saj nikoli nisem prenašal pretiranega nadzora. Ampak takrat nisem pil. Sem pa čutil strahove in krivdo do žensk. Izkoriščal sem jih. Ne vem, kot maščevanje za izgubo očeta, za kar naj bi bila kriva mama. Iz tega sem izhajal.
V novi službi se je nadaljevalo. Sprva s kavicami, pozneje z rumom. Potreboval sem ta okus. Včasih je bil v kavni skodelici samo še rum. Tako se začne. Ko se začneš vsak dan ob isti uri dobivati z nekom, to je prelomnica. Na to si navajen, kot na cigarete. Postaneš odvisen. Takrat tega nisem doživljal tako. Toda nihče se ti ne upa pogledati v oči in reči: "Pijanec si." Še najmanj bližnji in sorodniki.

Kdaj si se zavedel tega dejstva?
Pri triintridesetih letih.

Ampak do takrat se je zgodilo marsikaj ...
Ja. Začneš zanemarjati družino. Najdeš si podobne prijatelje ... Ko sem pri triindvajsetih spoznal Aljano in se leto dni pozneje poročil, sem bil že navajen na pijačo. Pil sem iz navade, včasih zaradi jeze, ko je šla Aljana v bolnišnico, pa zaradi občutka osamljenosti, zapuščenosti. Izgovorov sem imel nič koliko. Kar naprej so bili rojstni dnevi. Če jih ni bilo, sem si jih izmislil.

Kaj se je dogajalo v družini?
Prišlo je do laganja, zatajevanja. Minusi na tekočem računi ... Za pijačo je šlo ogromno denarja, ostalo pa za kakšno igračko za otroka, da sem se malce odkupil. Zaradi pijače me pogosto ni bilo domov. Čez čas me kosilo ni več čakalo. Začel sem zanemarjati družino. S prijatelji sem preživel ogromno časa. Ko imaš v sebi nekaj vrčkov piva, ti je vseeno, kar pozabiš. Šele proti koncu službenega časa me je spet zaskrbelo. Ker je bilo treba priti domov. Kaj naj rečem, kaj naj si izmislim? Običajno sem še nekaj malega spil, pa molil, da jih ne bo doma. Odtujil sem se. Sam sem začel hoditi na morje, družino pa puščal doma. Čedalje bolj sem se odmikal, bil sem vse bolj zanemarjen, tudi kar zadeva osebno higieno. Spil sem tudi po liter vodke na dan.

Kaj pa telesne in duševne krize?
Imel sem slušne halucinacije. Spal sem sam, kar oblečen. Televizor je moral biti ves čas vključen. Nenehno sem poslušal razbijanje po vratih in klicanje svojega imena. Zbujal sem se v strahu, vpil, kaj hočejo od mene. O svojem notranjem doživljanju se nisem kaj prida pogovarjal. Zato sem se ukvarjal s slikanjem. To je bil odsev moje duše. Ne moreš ven, čeprav si želiš, a si ne znaš pomagati.

V glavi sem imel neko vizijo, ki sem jo hotel uničiti z alkoholom. Sedel sem doma in premišljeval o tem, kako se bom obesil. Pa se nisem hotel, zaradi hčerke. Prenesel sem čedalje več pijače. Pivo sem imel povsod. Pijače nisem skrival. Sebe sem doživljal kot miroljubnega človeka, čeprav mi je žena rekla, da sem ji včasih tudi grozil. Tega se ne spomnim.

Članek se nadaljuje »


Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki