Vse se začne v družinskem okolju

Starši morajo otroke spodbujati, jih podpirati in biti stvarni, ko gre za njegove zmožnosti. Obenem morajo postaviti meje, ki upoštevajo otrokov notranji svet. Starši dajo otrokom pomembno darilo, če sprejmejo njihovo čustveno življenje in jim pomagajo uresničiti njihove potrebe ter uravnavati želje s potrjevanjem smernic in z razumnimi pričakovanji.

Sram je povezan s pomanjkljivim sprejemanjem tega, kdo si in kaj delaš. V nekaterih družinah temu, kar počnejo otroci, namenjajo toliko pozornosti, da povsem spregledajo, kdo so ti otroci. Še huje, njihova pričakovanja so previsoka, ker želijo svojemu otroku le najboljše. Ljubeče spodbujanje se sprevrže v zahteve, ki otroka sramotijo. V takih družinah je doseganje rezultatov vredno več kot človekova osebnost. Ljudi se meri le po njihovih dosežkih. Po Johnu Bradshawu take družine spremenijo "človeška bitja v človeške dosežke". Otroci iz takih družin ponotranjijo osnovno prepričanje: "Si, kar delaš! In glej, da to narediš prav!" Če je edino sprejemljivo merilo popolnost, se otroci naučijo stremljenja k popolnosti. V svoj referenčni okvir dodajo misel, da jih bodo ljudje zavrnili, če jim bo spodletelo.

Ali sem naredil dovolj?

Starši z grajanjem in besedami, češ da ne znajo ničesar narediti prav, da vedno naredijo vse narobe, otroke deformirajo. Tak odziv otroke uči nagnjenosti k neuspehu. Tudi v odraslosti bodo vedno znova uresničevali prerokbo, da jim stvari nikoli ne gredo od rok. Otroci, ki odraščajo v takem okolju, utegnejo postati pretirano storilnostno naravnani. Ko odrastejo, lahko nanizajo neverjetno število dosežkov, na katere bi bili ponosni vsaki starši, sami pa se še vedno sprašujejo, ali so naredili dovolj. Taki ljudje so prenapeti in pretirano predani, ljubosumni so na uspehe drugih in hlepijo po priznanju.

Globok sram do sebe

Otroci iz izrazito togih, represivnih družin, zlasti takšnih, ki so negativno nastrojene do seksualnosti, so glavni kandidati za razvoj globokega sramu do sebe in lastne seksualnosti. Otrok, ki za opravljene naloge ni pohvaljen in potrjen kot bitje, nima izkušnje, s katero bi se lahko čutil in prepoznaval kot dobrega. Občutek lastne vrednosti postane nekaj, kar je odvisno od zunanjih okoliščin, predvsem od mnenja drugih. Otrok se počuti dobrega, dokler se drugi z njim strinjajo, v primeru neodobravanja pa občutek lastne vrednosti izgine. V nekaterih družinah otrok nikoli ne pohvalijo. Prepričani so, da so pohvale nevarne. Starši, ki tako vzgajajo, delujejo iz lastnega strahu, strahu pred bližino, strahu pred napuhom, strahu pred tem, da bodo kršili družinska pravila, po katerih so vzgajali njih.

Pri otrocih se posledice takega ravnanja kažejo v obliki šibke samozavesti ter prepričanja, da so slabi in vredni prezira. Včasih starši poskušajo s takim ravnanjem pokazati, da jim za otroka ni vseeno, vendar se jim o tem ne zdi potrebno govoriti. Predvidevajo, da bodo otroci sami sprevideli, da jih imajo radi. To preprosto ni res. Otroci morajo to slišati. Otrok, ki tega ne sliši, obupano išče odobravanje in se večno sprašuje: "Sem dovolj dober?" Starši niso doumeli, da je izražanje ljubezni in podpore enako pomembno kot vcepljanje odgovornosti.