Kdaj je človek zasvojen s seksualnostjo?

(Foto: Jupiterimages)

Ne gre za količino, ampak za vzorec

Najpomembnejše v mojem življenju je postalo čakanje na seks z Aleše. Kompulzivna potreba, ki sem jo začutila ob misli na seks z njim, je bila pomembnejša kot vse drugo, bila je celo pomembnejša od skrbi za hčer, ki je zame najpomembnejša oseba na svetu. Kar sem hotela storiti in kar sem storila v resnici, ni bilo isto … Odšla sem k njemu in mu povedala, da njegovega vedenja ne bom več prenašala. Če je obstajala najmanjša možnost za seks, sem kljub vsemu ostala in upala na seks. Najin seks je bil brez čustev, česar me je bilo groza, a sem kljub temu ostala. Ko sva se z Alešem razšla, sem imela veliko zaporednih avantur, po katerih sem se počutila prazno in osamljeno. Vzorec je bil takle: srečala sem moškega, ki me je privlačil. Takoj sva začela hoditi. Če že nisva takoj šla v posteljo, sva o tem govorila, razmišljala o seksu ali ga načrtovala. Vso energijo sem usmerila v seks. Ljudi, s katerimi sem seksala, v resnici nisem poznala, pravzaprav mi je bilo vseeno. Samo hodila sem še od enega k drugemu, nato k naslednjemu in si ves čas lagala.

Sara je bila – kot toliko drugih – nazadnje prisiljena nekaj ukreniti glede svoje zasvojenosti s seksualnostjo. Za spremembo se je odločila, ko se je zavedla, da zanemarja pomembna življenjska področja, kot so družina, prijatelji, delo, nadarjenost in vrednote, kar je zanesljiv znak zasvojenosti.


Več znakov

Eno samo znamenje še ne pomeni, da gre za seksualno zasvojenost. To običajno potrdi več znakov, ki se pojavljajo hkrati in združeni oblikujejo vzorec, ki razkrije bolezen. Včasih se ljudje osredotočijo na specifično vedenje. Novinarji pogosto sprašujejo: "S koliko ljudmi moraš seksati, da postaneš zasvojen s seksualnostjo?" Vprašanje je podobno tistemu, koliko kozarcev je treba spiti, da postaneš alkoholik, ali kolikokrat je treba staviti, da postaneš hazarder. Ne gre za količino, marveč za vzorec. Pitje alkohola preneha biti družaben dogodek, ampak postane problematično in se razvije v zasvojenost takrat, ko neobvladljivo vedenje postane življenjsko pravilo. Enako velja za seksualno zasvojenost.


Seks kot omama

Ukvarjanje s seksualnostjo postane za zasvojene nekakšen anestetik. Obsedenost in sanjarjenje postaneta strategiji za preživetje. Načrtovanje, razmišljanje, spletkarjenje in iskanje priložnosti postanejo način, kako preživeti dan. Obsedenost postane dejavnik, ki prevladuje v svetu zasvojenega, cilj pa postane sproščanje napetosti. Zdravniki uporabljajo izraz acting out, ki pomeni, da zasvojeni sprosti napetost in omili občutke tesnobe z iskanjem seksualne sprostitve. Acting out ali izživljanje lahko pomeni začetek nove avanture, kompulzivno masturbiranje v avtu ali razkazovanje (ekshibicionizem). Zasvojeni išče vrhunec, ki začasno izbriše vse težave ter zmanjša strah in tesnobnost.


Težko prepoznavanje

Prepoznavanje seksualne zasvojenosti kot bolezni otežujejo številne ovire. V naši družbi je težko iskreno in resno govoriti o spolnosti, ne da bi ljudje iz tega delali senzacijo, se norčevali ali kako drugače poskušali zmanjšati pomembnost pogovora. Strah nas je, kaj bi se zgodilo, če del prebivalstva ne bi mogel nadzorovati svojega spolnega vedenja. Najpomembnejše verjetno ostaja naše trdovratno prepričanje, da je spolnost vedno stvar izbire in samoobvladovanja. Na naše sprejemanje zasvojenosti s seksualnostjo vplivajo tudi seksizem in seksualni stereotipi, prav kulturni stereotipi pa nam pogosto zastirajo razumevanje ljudi v hudih težavah.

Drogo nosimo v sebi

Ljudje se sprašujejo, kako lahko seksualno vedenje postane zasvojenost, saj ni kot alkohol ali druga mamila, ki jih je treba zaužiti. Na enako vprašanje so strokovnjaki naleteli že pri kompulzivnem hazardiranju in kompulzivnem prenajedanju. Spoznali so, da se zasvojenska obsedenost lahko razvije v zvezi z vsem, kar povzroči značilno spremembo razpoloženja. Do tega lahko privede tolaženje s hrano, dražljaji pri hazardiranju ali vzburjenost pri zapeljevanju.

Pri zasvojenosti s seksualnostjo je najbolj uničujoče prav dejstvo, da zalogo droge nosimo dobesedno v sebi. Poleg vnašanja kemičnih snovi, kot so alkohol in mamila, se lahko omamimo tudi z lastnimi možganskimi kemikalijami. Dolgotrajna raba alkohola spreminja kemične reakcije v možganih, dokler spremenjeno stanje zavesti ne postane potreba, brez katere se človek ne počuti "normalno". Postavljanje diagnoze in zdravljenje seksualne zasvojenosti je še posebno težko, ker zasvojeni lahko spremeni svoje stanje zavesti preprosto že s tem, da sanjari. Zasvojeni lahko v tej omami preživijo dneve in dneve.

Govoriti o tem, da lahko odvisnost obstaja samo takrat, ko gre za vnos zunanjih kemičnih snovi v telo, je zanikanje realnosti osebe, ki je zasvojena s seksualnostjo. Tako zgrešeno dojemanje tudi ne upošteva, da nastaja vse več znanstvene literature s tega področja.
Članek se nadaljuje »


Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki