Zasvojenost z igrami na srečo

Peter Topič
Peter Topič (Foto: Diana Anđelić)

Od iskanja sreče do finančnega zloma

Večinsko prepričanje strokovnjakov za duševno zdravje je, da je zasvojenost omamljanje, disfunkcionalna oblika reševanja težav in beg pred resničnostjo. O zasvojenosti z igrami na srečo pa dodajajo: "Za zasvojenost gre takrat, ko igre na srečo za posameznika postanejo osnovni način uravnavanja čustvenega življenja. Zasvojeni postanejo odvisni do te mere, da njihovo vedenje ni več izbira, pač pa obrambni mehanizem, od katerega je odvisno njihovo preživetje."

Ali kot meni Sanja Rozman, zasvojenost z igrami na srečo je vrsta zasvojenosti, pri kateri človek za doseganje omamnega stanja zavesti zlorablja napetost v pričakovanju velikega zadetka pri igri na srečo. Paul Bellringer, avtor knjige Understandig Problem Gamblers (Razumeti zasvojene z igrami na srečo), dodaja, da je ta oblika zasvojenosti enako škodljiva in nevarna kot vsaka druga zasvojenost, le da posledice na telesni ravni niso tako očitne. Večina avtorjev dodaja, da tudi to morda velja samo na začetku.

Sodelavec Nacionalnega inštituta za psihoterapijo Peter Topić pravi, da so avtorji pri raziskovanju zdravstvenih posledic pri odvisnih od iger na srečo ugotovili težave, kot so visok krvni tlak, rana na želodcu, glavoboli, bolečine v hrbtenici, črevesne težave in resne težave s srcem. Obenem jim peša spomin, njihova zbranost je slabša, težje se učijo. Čustveno so osiromašeni, kar nekateri opisujejo z izrazom "duhovno mrtev", saj niti ne zaznajo, kar se dogaja v okolju, k čemur prispeva svoj delež tudi izolacija.

Večina jih ohranja samo še odnose z drugimi igralci na srečo ali pa se v celoti osamijo. Pogosto nazadujejo v službi ali celo izgubijo zaposlitev. O resnosti stisk, ki se pri igralcih na srečo pojavljajo dokaj pogosto, govori ugotovitev ameriških raziskovalcev, da šestkrat pogosteje (približno petina) kot drugi poskušajo ali tudi naredijo samomor, kar je več kot pri vseh drugih duševnih motnjah.

Bližnjice po brezpotjih
V literaturi pogosto naletimo na mnenje, da igralec na srečo vso svojo energijo nameni poskusom, da bi razvozlal skrivnost bližnjice do sreče brez vloženega truda. Verjetno med nami ni nikogar, ki ne bi ubral takšne bližnjice, če bi jo le odkril in s tem ugotovil, kako z eno potezo rešiti vse zaplete, ki nam grenijo življenje. Igralec na srečo je prepričan, da bo te zaplete rešil en sam velik dobitek, zato se ukvarja predvsem z načrtovanjem sistema igranja, zlasti pa s tem, kako in kje dobiti denar za igro, to pa nemalokrat kaj kmalu nadomesti iskanje sistema, kako vrniti izposojeni denar, ki je končal pri tistih, ki ponujajo igre na srečo.

Tu v dramo vstopijo bližnji, najpogosteje žena (redkeje mož, saj je med zasvojenimi z igrami na srečo približno tri četrtine moških). Večina poznavalcev priporoča, naj partner zasvojene osebe poišče pomoč, da se bo znal zaščititi pred zasvojenčevimi manipulacijami, saj ta pogosto tvega dobesedno vse, kar ima – od ugleda in premoženja do družine in zaposlitve. Zaradi posledic svojega ravnanja ali pritiska okolice zasvojeni začasno preneha z igrami na srečo in poskuša nadzirati njihove škodljive posledice, vendar le redkim izjemam uspe igre na srečo opustiti za vedno.

Ključna je odgovornost
Igralci na srečo bežijo pred odgovornostjo, zato številni menijo, da je prvi korak pri zdravljenju sprejetje odločitve, da bodo prevzeli odgovornost za svoja dejanja. Pomoč lahko poiščejo pri terapevtu ali v skupini za samopomoč. Izkušnje iz Slovenije in tujine kažejo, da je za trajno spremembo življenjskega sloga potrebna tudi katera od oblik skupinske terapije.

Ključna ugotovitev raziskovalcev zasvojenosti z igrami na srečo je, da gre za progresivno bolezen, ki – podobno kot pri številnih drugih zasvojenostih – enako rušilno deluje tako na zasvojenega kot na njegove bližnje (pomanjkanje denarja, čustvena in duhovna beda …). Niso redki primeri, ko partner ali kdo od bližnjih prevzame vlogo rešitelja ter poskuša rešiti finančno stisko in ugled družine, včasih pa si na svoja pleča naloži še krivdo za svoje in zasvojenčeve težave. Ker intenzivno razmišlja o vzrokih in posledicah zasvojenosti, obenem pa jo po najboljših močeh prikriva, postane prepričan o lastni manjvrednosti. Pomoč potrebujeta oba.

Loterija in igralnice
Dokler se posameznik zaveda, da gre pri določenem početju za igro, se sicer lahko zelo vživi vanjo in sprosti, v primeru zmage doživi veliko zadovoljstvo in celo srečo (ali ob porazu žalost, razočaranje) – vendar vse to ostane na ravni igre, brez usodnih, daljnosežnih posledic, je zapisal Bogdan Žorž.

Pravi, da so igre na srečo zelo raznolike in da na različne načine izzivajo zasvojenost. Neresno bi bilo trditi, da nadvse razširjene igre na srečo, kot so loterije in športne stave, ne povzročajo zasvojenosti. Stanje v vrstah pred stavnimi okenci in čakanje na izide žrebanja ne sprošča, pač pa, nasprotno, povzroča živčno napetost, razdražljivost in nestrpnost, kar so pravzaprav znamenja zasvojenosti. In vendar praviloma ne vodijo v resne osebne in/ali družinske drame.

Zdi se, da sta odločilna dva dejavnika. Prvi je višina vložka, ki v razširjenih igrah na srečo skorajda ne dopušča igranja za izredno visoke zneske. Drugi je v tem, da pri tovrstnih igrah na srečo igralec vendarle še naprej ostaja v realnem okolju, ostaja v stiku z realnim svetom, in v tem realnem svetu tudi čaka na izid igre. 

Povsem drugače je v igralnicah, kjer je izid igre znan takoj. Po Žorževem mnenju se v njih ustvarja močna čustvena napetost, vzburjenje, to pa igralca oddaljuje od stvarnosti, potiska ga v umetno, virtualno okolje blišča igralnega salona in mu vzbuja občutek, da je življenje zunaj igralnice pravzaprav nestvarno. 

Igralništvo je postalo pomembna gospodarska panoga. Tako kot se je pri drugih gospodarskih panogah treba boriti za visoke varnostne standarde varovanja okolja, človekovega življenja in zdravja, bi morali tudi pri igralništvu postaviti dovolj trdne in varne omejitve.

Od evforije do depresije
Zasvojenec po pravilu skuša prenehati s škodljivim ravnanjem zaradi zunanjih dejavnikov, kot so zakonski partner, sodelavci ali drugi. Vendar ga vedno znova zanese, zato ga mučijo občutki krivde, sramu in samoprezira. Značilno zanj je, da doživlja intenzivne spremembe razpoloženja, od neizmernega navdušenja do hude depresije. 
Igralca med igro zaradi tveganja preplavljajo endorfini in stresni hormoni, zato je v tako imenovanem stanju zožene zavesti. Kot piše Sanja Rozman, nekateri pripovedujejo, da jih igranje seksualno vzburja in da je občutek ob dobitku podoben orgazmu. V pričakovanju dobitka ima človek povišan krvni pritisk, hitrejši srčni utrip, evforija mu omogoča beg pred stvarnostjo, kar mu zagotavlja navidezno varnost.

Vedno pogosteje in več
Kljub vsemu pa je zasvojenost z igrami na srečo kronična in napreduje. Če želi doživeti enako vzburjenje, mora zasvojenec igrati vse pogosteje in vse dlje, staviti mora vedno več.

Hazarderji so negotovi
Omenjali smo že, da po nekaterih raziskavah naredi ali resno poskuša narediti samomor več kot petina zasvojencev z igrami na srečo. Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica iz leta 1998 tudi piše, da so hazarderji globoko negotovi glede samih sebe in tega, kar so. Trdno so prepričani, da bodo našli izpolnitev svojega življenja le, če se bodo lahko ponašali z bajnimi vsotami denarja, ki pa jih z delom ne morejo zaslužiti. Drugi viri navajajo, da zlorabi iger na srečo podležejo tisti, ki so bili prej depresivni in jih vznemirjenje poživlja.
Zaradi zlaganih odnosov izgubljajo osebno dostojanstvo in samospoštovanje, privzamejo ponarejen ego, postanejo vzvišeni in skušajo ljudi okrog sebe degradirati. Po prenehanju igranja na srečo ti vedenjski vzorci ne izginejo samodejno, saj so postali del osebnosti.

Abstinenčni sindrom
Ko skušajo zasvojenci navado opustiti, doživljajo abstinenčni sindrom, ki se kaže kot vrtoglavica, bolečine v telesu, glavobol, nespečnost in hud nemir. Občasno se začnejo zavedati težav v sebi in z okoljem, ki niso posledica igranja na srečo, temveč so jih mučile že prej. Na začetku odvajanja od iger na srečo se bojijo intimnih razmerij, saj jih je strah zavrnitve, kakršno so morda doživljali v zgodnji mladosti.

Pogoji za zdravljenje
Zasvojeni z igrami na srečo se zaradi zanikanja in potvarjanja stvarnosti ne morejo zdraviti sami. Ker znajo spretno prepričevati druge, kar so dolga leta vadili, ko so si sposojali denar ali odlagali plačila, lahko pretentajo tudi marsikaterega terapevta. Zato mora pred začetkom zdravljenja zasvojenec obljubiti, da se terapevtu ne bo nikoli zlagal, kazen za laž pa je izključitev iz terapevtskega procesa. Med drugimi predpogoji za uspešno zdravljenje je po besedah Sanje Rozman svojec, ki jamči, da se bo zasvojenec držal terapevtskega dogovora. Z vsemi upniki se mora dogovoriti o vračilu oziroma reprogramiranju odplačila dolgov.

Popolna abstinenca
Povsem se mora odreči igranju, druženju z nekdanjimi kockarskimi kolegi, celo tveganim poslovnim transakcijam (borzi); upravlja lahko le z denarjem, ki ga zasluži z delom. Prav tako se mora odreči vsem drugim oblikam omamljanja, po mnenju nekaterih celo cigaretam. Izogibati se mora čustveni napetosti v odnosih, saj ta lahko sproži nepremagljivo potrebo po hazardiranju.
Ker je zasvojenec vajen adrenalinskih in endorfinskih vrhuncev, mu je življenje brez omamljanja dolgočasno. Če je zunanji pritisk upnikov in družine močan, se bo na začetku zamotil z reševanjem težav z dolgovi. V tem času mora priti do notranje preobrazbe in novega doživljanja življenjskih vrednot.

Začetek zdravljenja prevzem odgovornosti
Proces zdravljenja se lahko začne šele, ko se posameznik zave tako problema finančnih kot moralnih in čustvenih dolgov ter prevzame odgovornost zanje (Sanja Rozman, Peklenska gugalnica). Z abstinenco vstopi v njemu tuj svet, saj se po pravilu že od otroštva izogiba soočanju s stvarnostjo. Utegne se znajti v vlogi odraslega z obrambnimi mehanizmi otroka. Soočiti se mora z občutki krivde.

Soočenje s samim sabo
Ena od posledic zasvojenosti z igrami na srečo je, da hazarderji zaradi laganja, kraj in drugih zlorab izničijo in uničijo odprtost, poštenje, zaupanje in čustveno bližino s partnerjem in drugimi bližnjimi. Čustvena navezanost zbledi. Partnerja se morata med abstinenco znova naučiti, kako deliti najgloblja čustva, saj lahko le na ta način premagata osamljenost in ločenost. Nekaterim to uspe v okviru skupine anonimnih hazarderjev, drugi potrebujejo dodatno zunanjo pomoč.
Kot piše Mary Heineman v knjigi Ko zaigraš še zadnjo srajco, na začetku  zdravljenja zasvojenec večino časa in moči namenja abstinenci. Šele pozneje se začne soočati z značajskimi hibami in razvijati pozitivno mišljenje. S časom začne razmišljati o svojem zakonskem življenju in nemalokrat ugotovi, da ni več možnosti za izboljšanje. Odvisnost od iger na srečo med drugim pogosto spremljajo težave v spolnosti. Nekatere žene, ki se vključijo v skupino za samopomoč, ne vztrajajo. Za pare je opustitev sodelovanja v oblikah samopomoči pogosto usodna.

Žalovanje del zdravljenja
Sanji Rozman se zdi zelo nevarno depresijo, ki je odziv na abstinenco, zdraviti s kemičnimi sredstvi, saj to lahko privede do druge odvisnosti. Meni, da je depresija naravna reakcija po prenehanju omamljanja in ozaveščanju moralnega in čustvenega dolga. Žalosti zasvojenec ne sme potlačiti, temveč mora žalovati in si odpustiti. Šele potem bo zrel za razreševanje pretekle bolečine, najverjetneje iz otroštva, ki pomeni resnično zdravljenje.

Odlomki iz brošure Anonimnih hazarderjev
(Prvo srečanje Anonimnih hazarderjev je bilo 13. septembra 1957 v Los Angelesu v Kaliforniji.)

  • Ko vstopiš v skupnost Anonimnih hazarderjev in iskreno poiščeš pomoč, si verjetno storil najpomembnejši korak v življenju.
  • Ko smo prvikrat prišli v skupnost Anonimnih hazarderjev, smo bili prepričani, da je naša največja težava popolno opustošenje na denarnem področju.
  • Naše izkušnje kažejo, da smo si nabrali vrsto značajskih hib. Tako rekoč nemogoče je bilo neobvladljivo hazardirati, ne da bi lagali, kradli, zavračali resničnost in bežali v izmišljeni svet – ponavadi vse hkrati. Ugotovili smo, da s prenehanjem hazardiranja značajske hibe niso izginile same od sebe.
  • Najprej skušamo značajske hibe prepoznati in si jih priznati.
  • Nekaj dni ali tednov je minilo, odkar ne kockamo. Življenje se je nehalo slabšati. Občutimo upanje in hvaležnost. Nenadoma odkrijemo gromozansko praznino v naših življenjih. Kaj naj storimo s časom, ki smo ga prej zapravljali, obsedeni s kockarsko strastjo?
  • V prvih dneh so redki hazarderji dojeli, koliko časa so porabili za igro. Večina misli le na čas, ki so ga prebili v kazinu, za kvartopirsko mizo, pred računalnikom ali pred igralnim avtomatom. Pozablja pa na čas, ki smo ga porabili v lovu za denarjem. V nočeh brez spanja smo si izmišljali izgovore za izginotje denarja, ki smo ga zakockali, in ustvarjali laži, da bi znova prišli do denarja za igro. Delali smo načrte, kako bi prikrili neizpolnjene obveznosti v službi, in prepričali nadrejene, da smo še zmeraj vredni zaupanja.
  • Najbližjim smo ogromno lagali, kje se nahajamo, in brisali sledi za nenadnimi odhodi ali izginotji.
  • Kockarska obsedenost je obvladovala ves čas naše budnosti.
Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Petra Može

Petra Može univ. dipl. soc. del.

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki