Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Otroci in zasvojenost z igricami

Nadzor staršev je nujen

Vse več vedno mlajših otrok že uporablja računalnik in računalniške igrice, kar lahko pri prekomerni uporabi vodi v resne stiske in nenazadnje v izgubo nadzora nad življenjem – v zasvojenost, opozarjajo strokovnjaki.
"Otroci, stari več kot osem let, za računalnikom in telefonom preživijo tudi do pet ur dnevno, mladostniki osem ur in več. Priča smo popolni izgubi nadzora nad tehnologijo. S prekomernimi igralci računalniških iger se v praksi srečujemo od desetega leta naprej, kar je vsekakor nov, zaskrbljujoč trend," opozarja članica Vivine zdravniške linije, psihoterapevtka dr. Nevenka Podgornik, ki deluje v svetovalno-terapevtskem programu, namenjenem prav mladostnikom in mlajšim odraslim, ki imajo težave s prekomerno uporabo tehnologij.

»Gre za tveganje, ki je značilno za sodobno družbo in ima širše razsežnosti. Posledice ne zadevajo samo posameznika, saj vsaka zasvojenost poseže v družino in tudi širše v družbo, zato se je potrebno tudi v tem primeru odzvati z ustrezno preventivo in s programi pomoči.«

Nekemične oblike zasvojenosti, kamor sodi prekomerna uporaba računalnika in igric, naraščajo. Zasvojenost z računalniškimi igrami je v Diagnostičnem statističnem priročniku duševnih motenj opredeljena kot vedenjski vzorec, ki ga spremljata vztrajno in ponavljajoče se igranje računalniških iger, ki v roku enega leta vodi do poslabšanja ali celo obsežnejše stiske. Kakšen je konkreten primer te vrste zasvojenosti?

Prisotno je zlasti igranje igric, ki mladostniku omogočajo doživljanje uspeha v obliki pridobivanja točk, nagrad, prehajanje v višje nivoje, možnost nenehnega napredovanja, ki vodi k vedno pogostejšemu igranju in preživljanju časa zlasti za računalnikom in telefonom, ter neizogibno vodi v zasvojenost.

Ali je tveganje pri vseh otrocih enako, da bodo razvili zasvojenost – od česa je to odvisno? So v večji nevarnosti fantje?
Ja, fantje so bolj dovzetni za to obliko zasvojenosti. Razlog je morda povezan s tem, da navadno ne razvijejo socialnih veščin na način in v tolikšni meri, kot jih dekleta, in zato iščejo zanje bolj sprejemljive načine, s katerimi bodo potešili svoje psihične potrebe. In v tem pogledu verjamejo, da bodo to lažje dosegli v virtualnem svetu, kjer ni neposrednega osebnega soočanja z drugimi. Poleg tega je potrebno izpostaviti tudi individualnost, saj smo različno dovzetni za določene oblike zasvojenosti. Zaznava oziroma prepričanje, kaj je tisto, kar bo prispevalo k dobremu počutju, se razlikuje od posameznika do posameznika. Pomembno pri tem pa je, da ima otrok oziroma mladostnik čim več dobrih podob – v obliki interesnih dejavnosti denimo, ki mu lahko pomagajo pri izgradnji zdravega načina življenja. V vsakem primeru pa predstavljajo največje varovalo dobri in povezani odnosi, zlasti v družini.

Kakšna je statistika – kdaj pri nas začnejo otroci uporabljati računalnik, igrati igrice in koliko časa posvetijo temu? Koliko se je to spremenilo v zadnjih letih in kakšne bodo (so) lahko posledice?

Starostna meja se niža, čedalje mlajši posegajo po tehnologiji, starejši od osem let pa za računalnikom in telefonom, ne da bi upoštevali tudi čas preživet pred televizorjem, preživijo tudi do pet ur dnevno, mladostniki osem ur in več. Priča smo popolni izgubi nadzora nad tehnologijo. Z otroki, ki za računalniške igrice porabijo preveč časa, se v praksi srečujemo od desetega leta naprej, kar je vsekakor nov, zaskrbljujoč trend.

Kot pravite, se starostna meja niža. Ali tudi to že lahko napoveduje težave? Vemo namreč, da so otroški možgani najranljivejši ravno v zgodnjih letih.
Prekomerno igranje je prisotno že v obdobju, ko se možgani še vedno razvijajo in zato prihaja do spreminjanja zaznavanja, vedenja, doživljanja in počutja. Posledice so trajne in hujše, kot se jih morda starši zavedajo in jih pripisujejo računalniškim igricam. Tolerantnost do uporabe računalnika ostaja previsoka.

Kateri so tisti opozorilni znaki, ki staršem povedo, da je težava resna? Kako se spremenijo otroci?
Značilni signali so umikanje za računalnik oziroma telefon, opuščanje aktivnosti, spremenjen odnos do bližnjih, zapiranje vase, razdražljivost, izogibanje obveznostim, spremenjen odnos do šolskega dela, splošna pasivnost, nezainteresiranost za dogajanje. Kasneje se to stopnjuje v zaspanost, utrujenost, težave z zbranostjo, pozornostjo, pomnjenjem, pridobivanjem telesne teže, zanemarjanjem aktivnosti in socialnih stikov. Se pa seveda ti znaki ne odražajo pri vseh na enak način; tako denimo za nekoga, ki je sicer učno uspešen, ne moremo reči, da nima težav s prekomernim igranjem računalniških igric oziroma z uporabo računalnika.

Kaj bi se zgodilo v prihodnje, če jim ne bi nudili pomoči?
Na daljši rok bodo posledice prav takšne, kot jih povzročajo droge in druge prepovedane substance. Seznanjeni smo, da nekemične oblike zasvojenosti, kamor sodi tudi prekomerna uporaba tehnologije, na enak način poškodujejo človekove možgane in dolgoročno škodljivo učinkujejo na telo, kot določene substance, zato se tudi v tem primeru srečujemo z osebnostnim, telesnim in socialnim propadom posameznika.

Katere vrste pomoči ima tak otrok/mladostnik na voljo v Sloveniji in kako uspešne so? Kdaj je strokovna pomoč nujna?
Sistemsko urejene oblike pomoči na nacionalni ravni glede prekomerne uporabe računalnika oziroma računalniških iger pri nas ni. Navadno se starši obrnejo po pomoč na posamezne strokovnjake s tega področja in mladostnik je nato deležen svetovanja. V praksi pa se pogosto izkaže, da takšna pomoč ni dovolj, da je potrebno problem obravnavati celostno, sistematično in kontinuirano, da bi lahko mladostnik uspešno ponovno prevzel nadzor nad svojim življenjem.
Pomoč strokovnjaka je na mestu vedno, ko starši ocenijo, da situacija presega njihova znanja in spretnosti, in da se ne glede na to, kako zelo si prizadevajo in poskušajo rešiti situacijo, ta ne spremeni na bolje ali pa se morda celo poslabšuje.

Igrice bodo otroci zagotovo vedno igrali. Koliko časa in kdaj naj otroku dopustimo uporabo?
Računalniške igre so postale del otrokovega oziroma mladostnikovega sveta in prepoved nikakor ni rešitev, je pa potrebno tudi v tem primeru vzpostaviti odgovoren odnos, tako kot do vsega, kar lahko predstavlja izgubo nadzora, nevarnost, da se zabava prevesi v ponavljajoče škodljivo vedenje, v omamljanje.
Odsvetuje se igranje pred desetim letom, kasneje pa je potrebno čas prilagoditi otrokovi starosti in pri tem upoštevati tudi čas, ko otrok uporablja telefon in gleda televizijo. Čas igranja je potrebno opredeliti in doreči, sicer se zgodi, da igra veliko dlje in sčasoma izgubi nadzor nad časom za igro. Dobro je tudi vnaprej doreči, kdaj bo igral – denimo, ko pride iz šole, po večerji …, pri mlajših pa je pomemben nadzor tudi glede vsebin, ki jih igra.

Kakšen zgled lahko dajejo starši otroku?
Seveda z lastnim odgovornim odnosom do uporabe teh naprav. Dobro je ozavestiti lastna ravnanja glede tega in presoditi, ali so ustrezna ali pa bi morda lahko ravnali drugače, bolj odgovorno.

Kdaj in kako sploh ukrepati, da ne bi prišlo do težav? Kakšne omejitve oziroma dogovor naj starši sklenejo s svojimi otroki?
Predvsem s posredovanjem informacij, ki jih otrok potrebuje glede varne rabe računalnika oziroma glede nevarnosti in škodljivosti. Zelo na mestu je skleniti dogovor, skupaj z otrokom oziroma mladostnikom, kolikor je to le mogoče. Pri dogovarjanju naj otrok aktivno sodeluje, dogovorjeno pa naj bo sprejemljivo tako zanj kot tudi za starše. V primeru, da otrok dogovora na upošteva, se ponovno vrnemo k temu, kar smo se dogovorili in pregledamo, kaj je tisto, kar mu predstavlja težavo in to potem lahko predrugačimo, da bo bolj uresničljivo, še vedno pa v skladu s tem, kar želijo starši. Če otrok ne more sam vzpostaviti nadzora nad igro, morajo to storiti starši. V primeru računalniških iger gre za dejavnost, ki je zasnovana na način, da zasvaja, zato je nadzor nujen. Kakorkoli je to sicer razdiralno vedenje, je v tem primeru nujno in vključuje tudi to, da starš telefon vzame in se dogovori oziroma otroku posreduje kot informacijo, kdaj ga bo lahko uporabil in za kateri namen.

PREBERITE ŠE:


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zasvojenost , nekemična zasvojenost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.