Zasvojenost s seksualnostjo: Zmote in miti

Peter Topić
sreda, 30. marec 2016

Zasvojenost s seksualnostjo ne pomeni veliko seksa in nima nič skupnega z močnim libidom. Vedno moramo biti skrajno previdni, preden osebo označimo za zasvojenca, še posebej, če gre za mladostnika, ki spolnost šele odkriva. Spoznavanje spolnosti in razvoj spolne identitete je osebno potovanje, ki traja vse življenje. Spolnost je manifestacija naših najglobljih želja in potreb, včasih pa tudi naših stisk in najglobljih ran. Prek spolnosti se nedvomno odraža tudi stopnja naše osebnostne zrelosti.

Poleg razumevanja in prepoznavanja zasvojenosti s seksualnostjo je pomembno tudi razumeti, kaj zasvojenost s seksualnostjo ni in kako ločimo zasvojene osebe od tistih, ki to niso.

Tako kot obstaja veliko osebnih življenjskih slogov, obstaja tudi neskončno število življenjskih slogov na področju spolnosti. Ti se oblikujejo s tem, ko prek izkušenj jasno opredelimo, kaj nam v spolnosti ustreza in kaj ne. Pri sprejemanju različnih oblik spolnega izražanja in spolnih praks so lahko ovira sporočila okolice, družbene norme ali verska prepričanja.

Dokler je vedenje v spolnosti sporazumno in temelji na privolitvi odraslih oseb, pri tem pa nihče ni prizadet in ne trpi, ni razloga za vmešavanje. Zato nikakor ne gre posploševati in vsako vedenje, ki se nam zdi nenavadno, enačiti z zasvojenostjo. Tudi če gre za vedenje, ki posamezniku očitno škoduje, ne smemo kar vsepovprek nekritično uporabljati besede zasvojenost.

Patologiziranje spolnih praks in spolne usmerjenosti povzroči veliko škodo. Občutki krivde in stigma, povrhu vsega še neutemeljena, ne bodo koristili nikomur in bodo le še večali seksualni sram v družbi. To je eden od razlogov, zakaj ljudje danes v spolnosti še vedno ne uživajo, kot bi lahko. Predvsem pa ustvarja mite o tem, kaj je zasvojenost s seksualnostjo.

Moralno trdna oseba ne more biti zasvojena s seksualnostjo.

NE DRŽI!
Zasvojenost s seksualnostjo nima veliko skupnega z dejstvom, kako pogosto oseba menjava partnerje in da ni monogamna, prav tako zasvojenosti ne opredeljuje spolna usmerjenost. Precej verjetneje gre za zasvojenost takrat, ko vedenje ni več v skladu z našimi vrednotami in prepričanji. Oseba, ki vedno znova zanemari lastna prepričanja in vrednote zato, da lahko ima vse intenzivnejši seks in išče vedno močnejši seksualni izziv, kaže opozorilne znake za težave, ki lahko prerastejo tudi v zasvojenost. Pomembno je razumeti, da zasvojeni ne varajo svojih partnerjev in ne izdajajo lastnih vrednot ter moralnih prepričanj, ker so nemoralni. V nasprotju z lastnim značajem jih k temu žene impulzivna in kompulzivna narava zasvojenosti.

Osebe, ki verjamejo v boga in gojijo globoka verska prepričanja, se na seksualnem področju ne izživljajo.

NE DRŽI!
Pogosto je tudi prepričanje, da osebe, ki so globoko verne, ne morejo biti zasvojene s seksualnostjo. Nihče ne postane zasvojen ne z alkoholom ne s seksom zato, ker nima globokih verskih prepričanj. Prav tako se zasvojenosti ne rešimo s spreobrnjenjem. Okrevanja od zasvojenosti s seksualnostjo ne zagotavljajo ne molitev, ne meditacija, ne dosledno proučevanje verskih zapisov. Zazreti se moramo globoko vase in svoj odnos do spolnosti. Le tako lahko ugotovimo, kaj v našem življenju deluje in kaj ne, ter po potrebi poiščemo ustrezno strokovno pomoč in podporo. Duhovnost in vera sta brez dvoma lahko pomembna dejavnika tega procesa, ne pa edini obliki pomoči.

Zasvojenost s seksualnostjo je znak osebnostne motnje ali drugih psihiatričnih bolezni.

NE DRŽI!
Obstaja veliko psihiatričnih diagnoz oziroma bolezenskih stanj, pri katerih je eden od simptomov hiperseksualno vedenje (»veliko seksa«). Takšna je na primer bipolarna motnja, poznana tudi kot manična depresija. Ko je taka oseba v manični fazi, se lahko vede skrajno zapeljivo in na seksualnem področju nenadzorovano. Pogosto in impulzivno seksualno vedenje se lahko kaže tudi kot simptom motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Kljub problematičnemu seksualnemu vedenju in težavam s samoobvladovanjem spolnega izražanja te osebe po navadi niso zasvojene s seksualnostjo. Ko se njihovo čustveno doživljanje stabilizira z ustrezno terapijo in zdravili, hiperseksualno vedenje največkrat preneha.

Podobne težave lahko opažamo pri zasvojenih s prepovedanimi drogami, ki uporabljajo stimulativne droge, kot je na primer crystal meth. Uporaba metamfetaminov in intenzivna seksualna aktivnost gresta po navadi z roko v roki. Včasih to lahko traja tudi do 72 ur. Ko te osebe zmanjšajo ali prenehajo uživati droge, njihovo zanimanje za seksualno aktivnost pogosto upade ali v celoti izgine. Nekaj podobnega opažamo pri določenih oblikah zdravljenja parkinsonove bolezni. Zdravila spolno željo lahko povečajo do stopnje odvisnosti, čeprav hiperseksualno vedenje opažamo skoraj izključno pri moških, pri ženskah se posledice zdravljenja pogostejše odražajo kot motnje hranjenja.

Fetiši, uporaba seksualnih pripomočkov in sadomazohistično vedenje (BDSM) so znaki zasvojenosti s seksualnostjo.

NE DRŽI!
Oblike spolnega izražanja so tako raznovrstne, kot smo različni ljudje. Terapevti, ki so ustrezno usposobljeni za delo z ljudmi s težavami na področju spolnosti, zelo dobro vedo, da je pomembnejše klientom pomagati premagovati sram, kot pa obsojati njihove spolne prakse in etiketirati ljudi, katerih spolne prakse odstopajo od povprečja. Take oblike spolnega izražanja privlačijo tudi osebe, ki so v psihološkem smislu najbolj ranljive, vendar to še vedno ni dokaz zasvojenosti s seksualnostjo. Prav tako so take oblike spolnega izražanja lahko le ponavljanje prvotne travme. To področje privlači zasvojene predvsem zaradi intenzivnosti, ki jo doživljajo ob omenjenih oblikah spolnega izražanja, in je pri njih pogosto povezana s prepovedanim in sramom, ne pa z avtentično željo in razumsko odločitvijo za določeno obliko spolnega izražanja.

Seksualni zasvojenci so seksualni prestopniki.

NE DRŽI!
Nekateri zasvojeni res prestopijo mejo družbenih norm in sprejemljivega, vendar večina zasvojenih nikoli ne stori ničesar, kar bi bilo kaznivo. Spolni ali seksualni prestopnik je têrmin, ki ga pogosto zasledimo v medijih, ne uporablja pa se v pravni in drugi strokovni literaturi. Opisuje vedenje osebe, ki stori kaznivo dejanje in prestopi spolne meje druge osebe brez njene vednosti ali privolitve. Posilstvo, spolni napad in spolna zloraba otrok so nasilna dejanja in zakon jih ustrezno obravnava kot kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Ekshibicionizem, voajerizem in froterizem (drgnjenje spolovila ob drugo osebo brez njene privolitve) so prav tako kazniva vedenja, le da so pri nas opredeljena kot prekrški in posledično s precej manjšimi posledicami za storilce. Vendar določeno vedenje še ne pomeni, da je oseba zasvojena. Tako vedenje je lahko znak motnje spolne preference ali pa disocialne osebnostne motnje.

Več o zasvojenosti s seksualnostjo in različnih oblikah pomoči si lahko preberete na petertopic.si .

Najpogostejši argumenti proti konceptu zasvojenosti s seksualnostjo

Večina tistih, ki trdijo, da je zasvojenost s seksualnostjo le mit, svoje stališče najpogosteje zagovarjajo kot kombinacijo različnih trditev. Goreče lahko zastopajo stališče, da gre le za neodgovorno vedenje posameznikov ali da terapevti zvabijo prestrašene ljudi v drage, dolgotrajne in nepotrebne programe pomoči. Ena od pogostih trditev je, da diagnoza zasvojenosti s seksualnostjo negativno vpliva na odnos do spolnosti nasploh.

Zagovorniki tega stališča črpajo energijo predvsem iz strahu, da so terapevti za zasvojene s seksualnostjo nekakšna sodobna oblika nadzora in omejevanja spolnosti s skrajno negativnimi in militantnimi stališči. Očitajo jim moraliziranje, vsiljevanje moralnih, družbenih in verskih vrednot in s tem zelo ozko opredelitev tako imenovane zdrave spolnosti. Verjetno večina teh zagovornikov meni, da bodo terapevti, ki nudijo strokovno pomoč zasvojenim s seksualnostjo, vsakogar, ki ima težave na področju spolnosti, označili za zasvojenca. Še večji strah obstaja pred etiketiranjem spolnih praks in oblik izražanja, ki niso heteroseksualne, monogamne ali se ne dogajajo med poročenima osebama. Tako kot veliko seksa še ne pomeni zasvojenosti s seksualnostjo, tudi veliko seksa z različnimi partnerji ne pomeni tega.

Enako kot drugod po svetu so verjetno tudi v Sloveniji strokovnjaki, ki moralizirajo ali imajo skrajna stališča in zasvojenost s seksualnostjo razlagajo napačno ali pa jo zlorabljajo, ker se klientovo spolno izražanje ne ujema z njihovim moralnim ali verskim sistemom vrednot. Najpogosteje so na udaru homoseksualnost, biseksualnost, občasno gledanje pornografije, seks za eno noč, fetišizem in druge oblike spolnega izražanja ali odkrivanja spolnosti. Zasvojenost s seksualnostjo le malo skupnega s tem, kaj osebo vzburja v seksualnem smislu. Povezana je namreč z intenzivnostjo in vznemirjenjem, ki sta posledica seksualne izkušnje, njen namen pa je uravnavanje čustvenega doživljanja.