Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Jutri ne začnem s hujšanjem!

Letos sem se priprav na morje, ki praviloma dosežejo vrhunec z začetkom nečloveških diet, lotila nekoliko pozneje. Slabo vreme se je namreč zavleklo v junij in kljub koledarskemu poletju so bile temperature veliko prenizke za tlačenje v seksi poletne krpice. Ker sem imela še od zime vsaj pet kilogramov presežka in ker je bil prvi marec, datum, ki pri meni vsako leto naznani začetek hujšanja, že zdavnaj mimo, sem se (resda z obilo slabe vesti) še naprej oblačila v brezoblične črne hlače, ki veliko prikrijejo, in ohlapne srajce, skozi katere ni videti šesterčka. Ne trebušnih mišic, ampak obročev, da se razumemo. Ne morem pomagati: letos se mi preprosto ni ljubilo pravočasno začeti s klesanjem telesa. Nisem imela volje, moči in energije, da bi manjšala obroke ter ločevala tisto, kar je najboljše, torej krompir od mesa in kruh od sira, niti pretirane želje, da bi telo nastavljala moškim pogledom in z razigranostjo zamujene mladosti koketirala s tetoviranimi tipi, ki bi mi lahko bili sinovi. Kaže, da se staram, kajti moja želja po ugajanju pospešeno upada. Ali pa je to samo izgovor za lenobo?
Prepričana sem, da se Mare z mojo pasivnostjo pri klestenju kilogramov na neki sprevržen posestniški način celo strinja – kdo pa bo prenašal spogledljivo soprogo? Toda žal se mi tudi vse bolj dozdeva, da se težko sprijazni s tem, da so mi lanske kopalke pretesne. Tako je bilo vsaj razumeti razočaran pogled, ki mi je namenil, ko je ondan sredi pomerjanja poletne kolekcije vpadel v kopalnico. Zgrožen pogled je uprl v trakec bikink, ki se je zajedal v moje seks ročke (za nepoučene: to so zaloge sala na bokih, za katere te ljubimec zagrabi, ko se te loti od zadaj). Na glas sicer ni komentiral ničesar. Toda že to, da iz njegovih ust niso prišli stokajoči medmeti (oh, ah, uau, mmm, grrrrr …), ampak samo dolgočasen hm, je bil zadosten znak, da s tem, kar vidi, ni zadovoljen.
Kaj pomeni mhm? Je to odobravanje ali kritika?
"Kako se ti zdi?"
"V redu."

Če moški reče "v redu", to, kar vidi, gotovo ni tako v redu, da bi me poželjivo naskočil na robu kopalne kadi.
"Kot nove so," je dodal in se hitro pobral iz kopalnice. To je bil kompliment kopalkam, ne pa njihovi lastnici. Ampak saj s takšno kilažo menda nisem pričakovala pohvale? Z igrano samozavestjo, za katero so se kopičile solze razočaranja (če me ne pohvali lasten soprog, kdo pa me bo?), sem mimo Mareta odvihrala v spalnico, kopalke stlačila na dno omare, k drugim predvidoma pretesnim krpicam, in se v delčku sekunde odločila: Jutri začnem!

In sem res. Resda šele zvečer, saj je Tone iz računovodstva tistega usodnega dne praznoval petdeseti rojstni dan in vso firmo častil s pravo pojedino. Kako čudno bi izpadla, če bi namesto slastne pice grizljala steblo zelene?! No, tista pica, zadnja v prihodnjih tednih, mi je ostala v spominu še dolgo po tistem, ko sem zbrala zadnje atome trdne volje in jih usmerila v manjšanje števila in količine obrokov. Na vrata hladilnika sem teatralno pritrdila nove tigraste kopalke, ki so ob vsakem odpiranju vrat pomenljivo zanihale. Pravzaprav so odkimavale, češ, ne smeš, ne boš, ne moreš nam tega narediti. In nisem. Odrekla sem se vsemu belemu (torej dobremu), hrustljavemu (torej pregrešnemu) in topljivemu (torej perverznemu) ter na svojem jedilniku obdržala zgolj celotno ponudbo lokalne tržnice (izvzemši, kakopak, krompir). In medtem ko sta se Mare in Jani basala s špageti, sendviči in skledami jagod s smetano, sem sama žvečila brokoli, oreščke in trdo kuhana jajca. Vse to pred šesto uro zvečer, ko se je začel strogi post do jutra. Dan za dnem, večer za večerom.

Saj ne rečem, sprva je dobro kazalo. Kilogrami so se topili enako hitro kot sladoled v Janijevih ustih, katerega okus sem si slinasto predstavljala, rit sem kmalu stlačila v poletne obleke (ki sem jih tedaj že krvavo potrebovala, saj je zunaj pripekalo in se v ohlapnih črnih hlačah ne bi mogla več dolgo skrivati), tudi ožja okolica je opazila, da ima moje telo nenadoma pas. Ampak kaj, ko so mi zaradi uspešnega hujšanja začele upadati prsi! Moji joškici, Maretovo veselje, zaradi poželjivih pogledov, ki sta jih dvojčici vlekli nase, pa tudi lastničin ponos, sta postajali čajni vrečki in žalostno vegetirali v skorajda prevelikih nedrčkih. Tako sem imela julija štiri kilograme manj in štirideset odstotkov skromnejši dekolte, zaradi katerega sem obupano deskala po spletu in iskala kar najbolj podložene nedrčke. Kot da mi bosta zaradi tega dojki spet začeli rasti! Da bi bila mera polna, je bila to tudi edina sprememba, ki jo je opazil moj soprog. Ne – tega, da imam manjšo zadnjico, ni opazil, četudi sem se na moč trudila okoli njega paradirati v pajkicah in kratkih majicah, ki so razkrivale tudi nekoliko manj zaobljen trebuh (zaradi česar sem resno razmišljala, da bi si privoščila pirsing v popku). Opazil ni niti tega, da sem po nekaj tednih rednega teka pridobila nekaj mišic na obeh nogah. Ne. Mare je opazil samo to, da sem nenadoma postala dila in ploh in da lahko moji dojki – obe hkrati! – skorajda zajame z eno samo dlanjo.

"Kaj si pa s tema dvema naredila?" je vzdihnil na vrhuncu akcije, v kateri sem bila jaz zgoraj, on pa je od spodaj opazoval valovanje mojih izboklin. Za hip sem se ustavila in razmišljala, ali je bolje, da sem tiho, ali pa naj ga nekoliko nasilno ukleščim med stegna in ga ne izpustim, dokler ne prizna, da je za razdejanje simbola moje ženskosti kriv prav on. "Saj ju nikjer več ni," je še naprej jadikoval in prebijal zid moje potrpežljivosti. Vse dokler ni izustil usodnega stavka: "A se mi samo zdi ali si tudi sicer malo shujšala?"

Halo?! Kot podivjana osa sem skakala po njem in v solzah vpila, da je cepec, ki ničesar ne opazi in da sem tako ali tako shujšala samo zaradi njega in njegovih pripomb v kopalnici. Pred očmi so mi švigale podobe zadnjih tednov, predvsem odrekanja ter kilogramov prežvečenega peteršilja, korenja in brokolija, zaradi katerega se mi bo spahovalo naslednjih deset let. Mare me je zaprepadeno gledal: podoba ženske, ki na vrhuncu življenja in telesne kondicije skače po njem in kriči, da ima dovolj hujšanja, je bila verjetno tako strašljiva, da mu je penis uplahnil, še preden je dobro zaživel v meni. Jaz pa sem še kar norela; slišala sem se, kako v nepravilnem vrstnem redu omenjam kopalke, mučenje, odrekanje, pohotne tipe, krizo srednjih let, požrtvovalne dojke in beli sladkor.

"Kaj ti pomaga, če se spet stlačim v kopalke, ko pa nimam več prsi," sem teatralno hlipala in iskala nekaj, s čimer bi zakrila pogled na svojo zdaj A-košarico. Mare me je trdno prijel za zapestji in me stisnil k sebi.
"Umiri se. Nikoli nisem rekel, da moraš zaradi mene shujšati, meni si bila všeč z vsemi svojimi oblinami vred," je skorajda prepričljivo izdavil. Seveda mu nisem verjela – tistega pogleda iz kopalnice nikoli ne bom pozabila.

Ampak zdaj vem, da sem si bolj všeč, če sem sita. Kajti če sem sita, sem srečna, če sem srečna, sevam veselje in takrat se za mano še kdo obrne. Tečna suhica, kakršna bi postala, če bi nadaljevala z žvečenjem trave in obsedenim tekom, gotovo ne bi s takim ponosom oblekla tigrastih kopalk, izpod katerih bi se bohotil dvojni ženski ponos. Zato sem tistega dne sklenila: nič več hujšanja, nič več odrekanja. In si z veseljem privoščila srednje nezdravo kosilo z veliko testenin, mesa in sladico. Do dopusta sem od izgubljenih štirih nazaj pridelala dva kilograma; ravno prav, da sem znova malce zacvetela in s ponosom oblekla vse bikinije, kar jih premore moja omara.

Pogled v ogledalo dan pred odhodom na morje je bil zadovoljiv; vame je strmela babnica na vrhuncu življenja, oblikovana kot peščena ura in kipeča kot puding: malce tresoč, v glavnem pa dovolj čvrst, da se počasi stopi na zlobnih jezikih, ki narekujejo modne trende. Oprostite, ampak samo zato, da bom svojo rit stlačila v konfekcijsko številko 36, se ne bom odrekla življenju. Samo eno imam – in tega bom nosila ponosno. Zatorej jutri NE začnem.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

poletje , dopust , shujševalna dieta

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

19. 02. 2013 16:40:55
Bravo Žuža! Še na mnoga zdrava leta vajine zdrave skupnosti...Prsi se da pa tudi kupiti...če bosta brez njih težko shajala.