Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Valentinovo po moje

Ko ti nezanec podari črno obleko

Kreditna kartica si še ni dobro opomogla od novoletnih nakupov, sinovega rojstnega dne in tastove okrogle obletnice (presneto, vse na kupu), že je tu najbolj trapast praznik v letu. Zakaj se pravzaprav valentinovemu reče praznik – in kdo so reveži, ki za slavljenje ljubezni potrebujejo izgovor v obliki datuma? So to osebki, ki 31. oktobra po letu dni obiščejo zaraščen grob samo zato, da bo 1. novembra sijal v vsej svoji morbidni popolnosti, prej pa se 363 dni niso spomnili na tistega ali tisto, ki se v njem obrača?
Praznik zaljubljencev, pa kaj še. Edini, ki imajo kaj od tega praznika, so industrija sladkarij in plišastih igrač, cvetličarne in trgovine s spodnjim perilom, ki se 14. februarja nastavljajo očem z rdečimi tangicami, s srčkastimi boksaricami (nagrado za najabotnejše dobijo tiste s slonjimi rilčki) in s čipkastimi podvezicami. Takih dimenzij seveda, ki jih okoli svojih beder spravi kvečjemu kaka tretjina žensk. Od kod tekstilni industriji ideja, da so vse ženske ponosne lastnice konfekcijske številke 34, me, plemenske kobile, visoke skoraj sto osemdeset centimetrov in težke blizu sedemdeset kilogramov, s stegni, utrjenimi od odbojke, košarke in kar je še teh prvinskih ter lahko izgovorljivih športov, pa smo le slab izgovor za to, da nas prodajalke pomilujoče pošiljajo na oddelke z nadstandardnimi številkami oblek in nam privoščijo zgolj moške modele športnih copat?

Da številka 42 presega inteligenčni količnik tistih, ki jih oblikujejo, pač ni težko uganiti; težje se je sprijazniti z dejstvom, da smo me, konkretne ženščine, pogosto prikrajšane za vse, kar je v modi lepega in predvsem privlačnega. Svojo priložnost tako dobimo kvečjemu v kaki industrijski prodajalni in na razprodaji šotorskih platen, v skrajni fazi pa nam ostane na voljo tudi krojenje (slednjih) po meri. Tistim, seveda, ki imajo čas in potrpljenje, med katere se nikoli nisem prištevala.

Nazaj k valentinovemu, ki sem ga nekoč celo imela rada. Takrat sem bila mlada in romantična, Mare, moj sedanji mož, takrat v zgodnjih dvajsetih, pa mi je nekaj let zapored 14. februarja prinašal najbolj vrhunski kič, kar ga je premogla slovenska valentinovska scena, in z njim hranil mojo zaljubljenost. Za najino prvo skupno valentinovo sem dobila klišejskega plišastega medvedka, ki je imel na majici napis Ljubim te, namesto oči pa rdeča srčka. Naslednje leto, ko sva bila že bolj "domača", mi je iz prodajalne spodnjega perila prinesel čipkaste hlačke v barvi ljubezni, sešite iz samih trakcev, ki se zažirajo v kožo in so zato popolnoma neudobne – moški žensko spodnje perilo pač kupujejo predvsem zase. Tretje leto sem dobila bonbonjero svojih najljubših čokoladic, v kateri se je skrival zaročni prstan. Takrat je valentinovo zame doseglo vrhunec – le katera ženska se ne bi stopila ob sicer neizvirno predvidljivi, vendar tako prisrčni potezi, ki dve duši poveže za vse življenje (ne glede na to, ali ostaneta skupaj ali se ločita, saj ju tudi takrat povezuje vsaj kakšna preživninica)?

Sledila je serija bolj in manj izvirnih presenečenj iz trgovine s seksi pripomočki, ki je zaključek obdarovanja za valentinovo sprožila z bičem. Mare ga je sicer dal lepo zaviti, tako da sem sprva mislila, da sem deležna pozornosti v obliki novih usnjenih škornjev, a je iz podolgovate škatle pokukala le dolga palica, na konici okrancljana z rožnatim cofkom. Bebavi kontrast moči in nežnosti me je nasmejal do solz. Lepo prosim, kaj natanko ima bič z ljubeznijo in komu si ga pravzaprav kupil?

Užaljenosti, da ljubezen do mene povezuje s tepežkanjem, je sledilo triletno obdobje valentinovega zatišja.

Četrto leto bi se skorajda zgodil preobrat, ki pa se je po čudnem spletu okoliščin prekinil. Začelo se je takoj po službeni malici, ko sem v polnem pogonu sedla za računalnik in nameravala nadaljevati z delom. Najbrž sem bila edina v naši pisarni s tovrstnimi mazohističnimi vzgibi; sodelavke so se namreč zavestno odrekle sodelovanju, saj so se bodisi hihitale trapastim valentinovskim esemesom, ki so jim jih pošiljali soprogi, jih pisale tudi same in pri tem druga drugo spraševale za nasvete ali pa vzdihovale nad čudovitimi šopki, ki so jim jih ljubimci dostavljali v službo.
Mene kaj takega pač ni moglo doleteti: Maretu sem takoj po incidentu z bičem vse naslednje februarje prepovedala guncanje afen, ljubimca nimam, in kolikor vem, tudi skritih oboževalcev ne.

Toda še preden sem dobro ogrela prste in se vrgla na pisanje poročila za šefa, je potrkalo na priprta vrata: "Gospa Novinšek?" Med podboji je stal nebeško lep mladenič črnih skodranih las in še bolj črnih oči, pravi grški bog, in v rokah držal veliko rdečo škatlo z rožnato pentljo in oranžnim umetnim cvetom na sredini. Po barvni kombinaciji sodeč, pač ni moglo biti bolj očitno, da jo je aranžiral ali pa dal aranžirati moški.

"Prosim?" sem se delala ravnodušno, čeprav sem se nekje v drobovju naslajala nad zavistno šokiranimi pogledi sodelavk, ki so že pokasirale svoje znatno manjše in manj razkošne valentinovske porcije.
"Pošiljka za vas," je basiral mladenič in čakal moj odziv.
"Od koga pa?"
"Ne vem, jaz sem samo kurir," je odgovoril in mi mirno predal papirje v podpis. Tudi sama sem poskušala biti kar se da mirna, čeprav je nenadoma vse v meni začelo kipeti, vreti in brbotati. Pa ne samo zaradi bližine vročega kurirskega telesca, ki bi ga bila tudi sama najraje nekam "dostavila". Nekdo se je v resnici spomnil name, in to ni bil Mare. Mare ve, da ne sme. Da je valentinovo prepovedano.
Skritega oboževalca imam!

Ko so se vrata zaprla, sem na videz ravnodušno položila škatlo na mizo in jo začela počasi odvijati. Toliko časa, da so se okoli mene nagnetle Sabina, Jožica in Lidija ter nestrpno čakale moj odziv. Ovojni papir sem vrgla v smeti, oranžni cvet položila na mizo in počasi odprla škatlo. V njej je bil zložen nepogrešljivi del ženske garderobe: mala črna obleka s čipkastim puli ovratnikom, za povrh pa samostoječe nogavice v bleščečem kožnem odtenku in komplet seksi črnega perila. Obleci to za večerjo, ki bo ob osmih v … Osupla sem brala naprej; sporočilo, natipkano na računalnik, ni bilo podpisano.

Nekdo me vabi na valentinovo večerjo v restavracijo, ki je od doma oddaljena skoraj uro vožnje, in ta nekdo ni moj mož, ki je na službeni poti in se bo vrnil šele ponoči, nemara celo naslednji dan!

"Boš šla, boš šla?" so bevskale sodelavke in ne pričakujoče gledale. Priznam, dolgo sem razmišljala. Po desetih letih zakona bi se kak ovinek ne le prilegel, temveč celo spodobil. Za nekatere, seveda. Ampak jaz nisem "nekatera", sem zavzdihnila in stoično zložila obleko nazaj v škatlo. Preostanek delovnika sem preživela med ugibanjem, kdo je neznanec, ki sem mu padla v oči. Je to morda sodelavec iz trženja, ki me osvaja, že odkar se je zaposlil v našem podjetju? Morda nekdanji šef, ki me je vedno hotel podreti, ali pa sosed, ki že leta in leta trdi, da je popoln moški zame?
Hmmmmm.

Popoldne sem ob spremljavi Whitney Houston, Celine Dion in Stevieja Wonderja, ki so sladkali radijske valove, opravljala sekundarne zakonske dolžnosti, torej prala, obešala, likala in drgnila. Sem in tja sem otožno ošinila črno lepotico, ki je, obešena na obešalnik (kičasto škatlo sem preventivno zabrisala v smeti in vnaprej razdelala govor o tem, kako sem si jo kupila sama), čakala boljše čase. Za trenutek sem, priznam, pomislila, da bi poklicala Mareta in se mu zlagala, da me zvečer ne bo doma, ker moram nujno nekam skočiti (brez skrbi, samo čez plot in nazaj), vendar me je minilo še isti hip, ko sem si pred očmi naslikala podobo ubogega soproga, ki se skrušen vrne s službene poti in ugotovi, da za valentinovo ne bo dobil toplega zavetja v mojem mednožju.

Ko sem ob pol devetih zvečer končno sedla pred televizijski zaslon, je zabrnel mobilnik. Mare.
Jaz, tečno (kot vedno): "Prosim?"
On, jezno: "Kje pa hodiš?"
Jaz, presenečeno: "Ne hodim, ampak sedim. Doma sem, kje pa drugje?!"
On, še bolj jezno: "Nisi dobila mojega sporočila?"
Jaz, še bolj presenečeno: "Kakšnega sporočila?"
On, vzkipljivo: "Žuža, ne me zezat! V gostilni na Krasu sem, utrujen, da mi bodo noge odpadle, in čakam, da te z denarjem, ki mi je še ostal od tvoje nove obleke, nahranim za valentinovo večerjo. Nisi dobila pošiljke?"

Takrat sem dojela: obleko mi je poslal Mare, ki me je želel – čeprav ve, da ne maram valentinovega – prijetno presenetiti. No, presenečenje se mu je posrečilo; odprtih ust sem sedela na kavču in se spraševala, kaj, hudiča, mu je šinilo v glavo, da se je lotil spreminjati tradicijo valentinovega, ki se glasi – 14. februar je zgolj in samo 14. februar. Za nekoliko daljši trenutek me je poleg presenečenja prevzelo tudi razočaranje nad dejstvom, da skriti oboževalec s skritimi nameni ne obstaja, da je moj edini častilec očitno samo Mare.
No, koliko žensk na svetu se lahko po dolgih letih zakona pohvali s čim takim (in ali je to res nekaj, s čimer se lahko pohvališ)?

"Ostani, kjer si. Pridem čez slabo uro," sem zdrdrala v telefon, se ekspresno preoblekla in naličila, sedla v avto in se prepustila enemu od najzanimivejših večerov v tistem letu. Čeprav sva se ga prijetno nacedila in se ljubila do jutranjih ur, sva se dogovorila, da tradicije vendarle ne bova nadaljevala. Ne samo zato, ker se nama je čez devet mesecev rodil Jani in sva bila nekaj časa bolj kot s plišem obremenjena s plenicami. Ampak zato, ker je za naju valentinovo prav vsak dan v letu. S črno oblekico ali brez nje. To drugo še najraje!


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

valentinovo , zaljubljenost , praznovanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

20. 02. 2012 13:33:36
Valentinovo.
Mimo je, zato smo seveda pametnejši za še eno izkušnjo, morda tudi bogatejši za kakšno dragocenost. Če dobro premislim, me kar jezi to otepanje in javno kritiziranje dneva,ki se imenuje Valentinovo in je "model sodobnega trga. "So what!",bi rekel Pahor, "Pa kaj potem, če je".dodajam jaz.....a komu škodi ta dan..pa kaj nas briga,če eni zapravijo premoženje, da bi potrdili ljubezen,se izpostavili na družbeni lestvici svojega okolja ali se zlili v eno s tistimi ki "pihajo v smeri vetra,ko lulajo",sicer bi bili mokri.
Saj so v trgovinah zaposleni NAŠI ljudje, sorodniki,znanci, kolegi....pa kaj, če en dan(Bog daj takih dni še več)gre zaslužek preko meja normalnih prodajnih dni..pa kaj potem, če cvetličarna mastno zasluži, saj ob prvem novembru tudi, pa za 8.marec,pa materinski dan,pa ob porokah, pogrebih...ja ljudje božji, pa kaj bomo vse omenjene dni ukinili, da ne bi slučajno stara ulična prodajalka cvetja preveč zaslužila...naj raje zmrze baba,ki se prijazno in toplo nasmehne ob vsakem prodanem šopku teloha. Se bomo tako šli ali kaj...NAJ BO Valentinovo, naj bo! saj ne slavi le zaljubljenosti, spomni nas na čustvo,ki iz človeka naredi najboljše,če je pravo.Spomni nas,da si vsi želimo biti nori od ljubezni,da hrepenimo po pozornostih, spoštovanju, ljubezni,da smo samo ljudje,na to nas tudi spomni ta dan.
Govejo juho tudi ne jemo vsak dan,ker ni vsak dan nedelja,bog ne daj,da bi bila...in vsak dan ni vedno časa izkazati ljubezen in pripadnost na ta ali oni način mami,ženi, sestri,ob 8. marcu pa to skoraj vsak počne.A ga bomo zato ukinili, ....Korejci so že prepovedali Valentinovo,najbrž se bojijo ljubezni ali le tega,da bodo ob prazniku za ljubezen,ljudje začeli misliti,razmišljati ali govoriti o sistemu, politiki, ljubezni,da bodo ugotovili, da nekdo, ki prepove tak dan,najbrž nima preveč rad svojih ljudi,svojega ljudstva.
Privoščimo ljudem Ljubezen,dajmo jo, kolikor lahko,pa če na Valentinovo nesemo mami,prijateljici cvet,kavo ali jo le stisnemo,nas tudi ne bo vrag vzel,pa recesije ne bomo rešili,pa svet se bo vrtel še naprej...zakaj bi se branili in otepali dneva, ki prinese pač nekaj več topline v naša življenja, in izgine.Škode pa ne naredi nobene. Braniti se bi morali stvari, ki v naša življenja prinašajo nemir, žalost, bedo, revščino, nasilje...

Itak je pa z vsemi prazniki tako, da se vsak sam odloči ,kako pa kaj ......pa je tudi najbolj prav tako!