Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Brez ljubezni me ni


(stran 3 od 3)



Razmišljam o tem, kaj je sploh ljubezen. Je ljubezen usodno srečanje duš dvojčic, strastno prebujenje skritih mističnih občutij, lastnih bogovom, opojna sla po zlitju hrepeneče nepopolnosti človeškega bitja, ali pa je to preprosta kemična reakcija hormonskega izvora, namenjena nadaljevanju vrste? Se zaljubiš v nekoga, s katerim te že vnaprej veže nevidna nit usodne privlačnosti, kot so v navalu začetne strasti prepričani vsi romantični ljubimci, ali pa je vse skupaj igra naključij, da si pač tam, kjer si, ob natančno tistem času, kot je tudi On, ki ti pošlje s testosteronom nabit pogled, na katerega se odzove tvoj estrogen?

Ne vem, utegne biti, da je eno in drugo. Da si dve usodi prekrižata pot, ne more biti zgolj splet okoliščin, igra nepovezanih dogodkov in kemije, kar nekaj tja v en dan, to bi bilo preveč banalno. Kajti v mojem življenju, zaznamovanim z moškim svetom, je moja kemija pri številnih moških, ki jim ni prav nič manjkalo, povsem mirovala, ob nekaterih malo manj številnih je prišlo do manjše reakcije, ob dveh ali treh sem se zatresla do temeljev. Kakorkoli, naključno ali usodno, zdaj, ko je vse to za mano, čedalje bolj spoznavam, da brez ljubezni nisem jaz, da sem le senca same sebe.

Ta travmatična predaja moškemu, ta ranljivost, ki jo vzbuja v meni intimnost z Njim, posesivna ljubosumnost, pogojena zgolj iz moje nečimrnosti, to je to, kar me dela zares živo. Kar mi daje energijo in voljo, da sem. Da sem lahko ob Njem karkoli, intelektualka in gospodinja, lepotica in zverina, svetnica in kurtizana. Kar buri v meni mejna stanja, širi meje mojega ega, prebuja najvišje in najnižje: plemenita čustva ljubezni in odvratne strasti sovraštva.

Kako zelo ga ljubim, sem spoznala takrat, ko me je pripravil do tega, da sem ga hotela preprosto pretepsti. Ko sem si zaželela, da bi bila tako močna, da bi ga lahko z udarcem pesti položila na tla. Kajti samo nekdo, ki je resnično prodrl v vse pore moje duše, lahko v meni vzbudi tako primitivne vzgibe. Z eno samo besedo. Ki zaboli, ker zadene tja, kjer sem najranljivejša. V srce. Vendar samo takrat, ko ljubim. Kajti takrat je moje srce odprto na stežaj. Besede ne bolijo, ko si ravnodušen, ko ti je vseeno. Za to osebo in za to, kar ti govori. Bla bla. Ti si taka in taka. Bla. Nikoli ne boš drugačna. Bla bla. Nikoli si ne dovoli ostati z moškim, do katerega čutiš le še pristno nezanimanje. Ker se to povrne kot bumerang. Udari tebe, ne njega. Ko najmanj pričakuješ. Kot se je enkrat že zgodilo meni.

Šla sem z njim na še zadnje skupne počitnice. Takrat seveda nisem vedela, katere po vrsti so. Iz teh sijajnih poletnih dni sem se vrnila drogirana in alkoholizirana. Tako presneto dolgčas mi je bilo z njim, tako malo me je zanimal, da sem ponoči divjala po vseh mogočih klubih in barih, podnevi pa v mačkastem polsnu čakala odrešujočo norost noči. Kako z lahkoto zdrsne ženska zaradi dolgočasnega moškega v norost!

Če dobro pomislim, sem bila doslej samo dvakrat zares zaljubljena. Upoštevajoč ta silno ubogi ljubezenski metabolizem moje duše in glede na pričakovano povprečno življenjsko dobo sodobne ženske, lahko s precejšnjo gotovostjo napovem, da bom doživela še dve ljubezenski drami. Razlog za žalost ali veselje? Ne vem. Eno pa vem zagotovo. Zaljubljati se hočem do konca svojega ženskega življenja. Umreti hočem stara in zaljubljena.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd