Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Brez ljubezni me ni


(stran 2 od 3)



Včasih se mi zdi, da moški nimajo pojma o ženskah, da se tu prepletata povsem različna svetova, ki sicer lahko sobivata, pravega vpogleda eden v drugega pa pač nimata. Ker enostavno govorita dva jezika, med njima vedno obstaja nekakšen komunikacijski problem. Problem vživljanja. Kako naj se vživim, kako naj začutim bistvo moškega, ki je tako zelo različen od mene, ki totalno drugače doživlja svet okoli sebe, ki se mu zdi pomembno nekaj čisto drugega, ki misli, da je vse, kar mu povem, mišljeno kot uvod v njegov podučevalni monolog, ki je prepričan, da mora vedno in povsod žarčiti dominacijo, surovo moč in biti deležen nenehne pozornosti? Zgolj v znak hvaležnosti, da je, kar je: Moški.

Ampak zdi se mi, da imam tudi jaz kot živeča ženskost vedno znova več vprašanj o svoji pravi naravi kot odgovorov. So neodvisnost, svoboda, lahkotnost odnosa z moškim to, kar si v resnici želim, in če je to res to, zakaj hrepenim po moškem, ki dominira? V svojem razvoju sem vedno zasledovala zelo poduhovljene cilje, take, ki bi me kalili kot osebnost, ki bi moj ego naredili še bolj prefinjen, osrediščen, discipliniran. Trenirala sem voljo do 24-urne pozitivne naravnanosti, vizualizirala, meditirala, jogirala ... Vse z enim samim namenom: da na koncu treščim ob Njega, ki je čisto nasprotje vsega, kar sem mislila, da hočem. Ja, ker on je tak, kakršnega si nisem mogla izmisliti. S svojo močjo in egoizmom me vznemirja in odbija hkrati.

Vedno enako uničujoče vprašanje: je pravi, ni pravi, je on ON - ali pa morda zgolj še ena prehodna postaja na poti, ki me pelje neznano kam, v iskanje moškega, ob katerem bo moja nemirna duša končno začutila spokojnost, se prizemljila in prenehala begati iz zgodbe v zgodbo, iz opustošenosti enega ljubezenskega viharja v neurje drugega? Vsi ti novi srečni začetki z znanim nesrečnim koncem me izčrpavajo, sesuvajo, trgajo, pijejo mi energijo. "A ti dajejo izkušnje!" Kakšne izkušnje neki? Kdo potrebuje izkušnjo strtega srca, solznih noči, spoznanje, da si zafurala še eno leto, da je tvoja sreča še za spoznanje bolj daleč, kdo potrebuje očitajoče moške oči, ki ti govorijo, da boš vedno sama, "ker če z mano nisi mogla, ne boš z nobenim drugim".

Res ne potrebujem razjedajočega črva dvoma, ki kljub prepričanju, da sem imela najboljše namene in da sem naredila vse, kar sem mogla, dala vse, kar sem lahko dala, gloda naprej in v meni sami išče razloge za odhod še enega moškega, o katerem sem bila prepričana, tako kot za mnoge pred njim, da je gotovo končno pravi?!? Morda je bilo v starih časih ženskam lažje. Takrat, ko so hčeri izbrali moškega kar starši. Brez nepotrebnega kompliciranja in romantiziranja.

Zdaj si ga moram sama. Sem zato srečnejša? Koga naj naredim odgovornega za svojo zmedenost, za to, da se pri več kot petintridesetih letih nisem sposobna zasidrati ob enem moškem? Da me ves čas nosi naprej in naprej, od enega iskanja k drugemu? Bom, svobodna kot sem, tako prevandrala še drugo polovico življenja? Bom v svoj zadnji dnevnik zapisala, da sem živela v ljubezni? Ljubezni, ki si jo prejela, pač ne moreš meriti po številu moških, ki so te ljubili.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd