Lepi ljudje in opice

Ukazujem ti, da bodi lepa! Narediti moraš vse, da boš lepa, lepša, najlepša! Če nisi lepa, če ti je vseeno, kakšna si, če se ne trudiš, da bi se polepšala, nimaš pravice do obstoja! Izgini s planeta! Tako nekako bi lahko prevedli sporočila, ki v teh časih bombardirajo povprečno žensko glavo.

No, tako je verjetno že od vekomaj, le da ne v tolikšni meri in ne tako neizprosno. Polepšati si je treba tako rekoč vse: lase, obrvi, trepalnice, ličnice, nos, ustnice, zobe, kožo pod očmi in nad njimi, na licih, vratu, dekolteju in rokah, nohte na rokah in nogah (tudi nanje si lahko prilepite umetne!), bicepse, tricepse, prsi, trebuh, vaginalne mišice, zadnjo plat in stegna, meča, gležnje, notranje organe – še posebno črevesje, vse bolj nujno pa je tudi beljenje anusa – vse tja do podplatov.

Za vsak ženski organ obstaja paleta preparatov in neg, ki omogočijo njihovo predelavo v nekaj, kar jim ni bilo naravno namenjeno, a jih bo zagotovo naredilo lepše. Če zvesto sledim sporočilom, ki jih prejemam, lahko po tem, ko sem si ogledala, kaj vse na sebi lahko polepšam in izboljšam, razglasim očitno dejstvo: ženska je po naravi grda! In verjetno tudi zabita in nasploh nesposobna, kajti če ji je narava namenila tako odurno in nepopolno telo, zakaj bi bilo z možgani kaj bolje.

To je torej naš izvirni greh. Takšne, kot smo po naravi, nismo lepe, nismo dobre – ali vsaj ne dovolj dobre. Kajti najde se tudi kakšna uboga zguba, ki se sama sebi zdi kar v redu. O, groza! Kakšna zmota! Nikoli in nikdar ne moreš biti dovolj dobra, vedno si lahko še lepša! Kajti nobena ženska ne more biti v redu kar tako, kar tako dobra in lepa. Vsaka ženska pride na svet z napako, ki jo mora potem vse življenje popravljati. Zares popraviti jo je itak nemogoče, zato pa se mora pri tem vseživljenjskem obredu dodobra izčrpavati ter mu namenjati večino telesne in duševne energije. In to v vseh starostnih obdobjih. Nenehno se mora zavedati, da ni dovolj dobra in da bi lahko bila boljša.

O, ta čudoviti občutek krivde! Kako naraven se zdi potem, ko postane osrednja točka ženske duševnosti in identitete. Koliko takih sporočil je treba slišati, da se usedejo v glavo kot naravno dejstvo? Po eno na dan v osnovni šoli, po dve v najstniških letih, ko pa začne redno prebirati vse mogoče revije in s pozornostjo prisluhniti sporočilom s TV-zaslona, pa meje ni več. Eksplozija nepopolnosti in ihte za doseganje nedosegljivih idealov. Zaslužek psihoterapevtov je zagotovljen. Od izvirnega občutka neopredeljive krivde "kar za nekaj" do napadov panike je le korak. Včasih smo bile histerične, zdaj je prevladujoče stanje žensk bolj moderno imenovati "depresija".