O samskosti in rogovih v troje

Vse, česar ti mama ni povedala o moških

Nobenega posebnega problema nimam s tem, da spregovorim o svojem seksualnem življenju. Ker tudi ni veliko povedati. Vsaj glede na prizore, ki jih v večernih urah ujamem na satelitski TV. Priznam, nobenega "grupnega" nimam na vesti, še v troje nisem. V nasprotju z večino moških, ki sem jih imela priložnost gostiti v svoji postelji. Vsaj po njihovem izpovedovanju sodeč. Kako nenavadna je ta potreba moških, da v najintimnejših trenutkih razlagajo svojo seksualno zgodovino.

Pa nisem po tem nikoli spraševala. Prisežem. Saj ne, da me ne bi zanimalo, a nekako se mi ni zdelo primerno vlačiti med rjuhe še njegove bivše. Bolj ko sem se skušala izogibati načenjanju zgodovinskih tém, bolj je moja ravnodušnost spodbujala njegove spomine. Začel je z bivšo, na koncu pa pristal pri najbolj skritih podrobnostih naključnih srečanj. In na koncu obvezno v troje.

Kako neverjetno - vsi, ampak prav vsi so ob podoživljanju tega, rekla bi, vrhunskega doživetja, dobili čuden, steklen pogled, rahlo odsoten izraz, mešanico prebujene vzburjenosti in sočasne skesanosti, ki je izražala, če nič drugega, temeljno bivanjsko razdvojenost med perverzijo in moralo. In kako neverjetno, vsi po vrsti so čutili neustavljivo potrebo, da mi zagotovijo, kako ta dogodek pravzaprav ni bil nič posebnega, zgolj eksperiment, tako, iz radovednosti, prepletanje teles, v bistvu brez posebnega užitka. Celo brez zveze. Seveda so lagali. Zakaj užitek v troje ne bi bil še popolnejši kot v dvoje, da ne rečem, v enoje?

Tako sem se proti svoji volji znašla v vlogi nekakšne sodnice, ki naj bi razsojala o osebni krivdi za izživetje moške seksualne fantazije. Ja, spoznavam te za krivega in obsojam te na dosmrtni izgon iz moje postelje. Ker nimaš najmanjšega pojma o ženskah, o mojih željah in zahtevah. Kriv si, ker imaš tisti bedasti pogled, ko skušaš name narediti vtis. Morda je olajševalna okoliščina, da si poskušal z dvema, nikakor pa ti ni v prid, da o tem govoriš, saj če bi bil karakter, bi že nocoj prišel k meni v paru. Da pokažeš, ali si tudi v praksi tako dober kot v teoriji. Sicer se nikoli nisem posebno in zares ukvarjala z moškimi fantazijami, niti me ni zanimalo, kaj je v kombinaciji 2 + 1 tako vznemirljivega. Eno pa vem zagotovo.

Moški, ki pred svojo žensko obuja spomine na 2 + 1, si s tem nevede natika rogove, kajti poslej v postelji nikoli več ne bo edini. Najskrivnostnejša razodetja mojih ljubimcev so namreč v meni prebudila tisto prvinsko radovednost, odprla so prag neomejene fantazije, ki je sprejela ponujeno kombinatoriko, a temeljito spremenila igralce. Sprva nejasni obrisi so postajali vse jasnejši, vse bolj dokončni, vse bolj sprejemljivi. Ja, to je to. Potovanje vase, v svojo ženskost, v skrivnost ženske želje. In pred žensko se, ko prisluhne sebi, ko odvrže vse ponotranjene, z leti odraščanja vsrkane smeti, odpre povsem nov svet. Le kateri bebec si je izmislil stereotipno podobo moškega z dvema ženskama? Ciccolina je vpeljala četverke. Ena sama plus TRIJE! Za žensko gibanje je storila veliko več kot Klara Zetkin.

Večinoma sem se v odnosih z moškimi postavljala v vlogo neskončno razumevajoče, vse sprejemajoče spovednice, tolažnice, neizčrpnega vira moškega ponosa, moči, ki sem jo želela dajati in dajati. Dajala sem sebe, vso, brezpogojno. Ko sem ga ljubila, sem ljubila z vsem srcem, z vso dušo. Unconditional love. In ko sem ga najbolj ljubila, sem se ob njem počutila najmanjšo, najbolj nepopolno, nezanimivo, celo dolgočasno, saj je bil on vendar tako velik, popoln, zanimiv, duhovit. Vse njegove nekdanje ljubezni so se v meni zrcalile kot nepremagljive boginje ljubezni, tako erotične, modre in pretkane, kakršna jaz nikoli ne bi mogla niti približno postati. In v trenutkih najmočnejšega navala ljubezni, takega, od katerega srce zatrepeta skoraj do bolečine, se je moj jaz zamajal do temeljev.

Ali je sploh mogoče, da si je ON izbral prav MENE? Sem res tako dobra, da sem dovolj dobra zanj? Popoln mrak samozavesti. Ja, v taka bedna in pomilovanja vredna stanja sem se znala prignati, ko sem začutila, da me njegova energija privlači z magnetno močjo, me preplavlja do zadnjega kotička duše in grozi, da me zajame, premaga, utopi. In kako sem si želela, da bi bila drugačna, fatalna, ženska, ki se je zmožna obvladati tudi v trenutkih popolne odprtosti duše, obvladati do te mere, da zaljubljeno srce obda z ledom, ki ga ne zmore prebiti še tako vroča moška želja. Led. Nedostopna vzvišenost, ki v ljubezenski dilemi izbere samoljubje. Zakaj nisem taka? Zakaj se na moškega, do katerega začutim ljubezen, odzovem z avtodestrukcijo? Začetek ljubezenske zveze naj bi bil za žensko preizkus njene ženskosti, erotičnosti, zapeljivosti, miline in nežnosti. Zame nič od tega. Zame je nova ljubezenska zveza test moje ranljivosti. Preizkus, ali se mi je v iskanju same sebe uspelo premakniti kak centimeter naprej.

Tokratno potovanja vase je bilo dolgo. Predolgo. Biti samska je blagoslov posebne vrste. Blagoslov in prekletstvo hkrati. Cena zanj je visoka. Če se odločiš za samozadostnost, dobiš s tem v paketu vse, kar sodi zraven. Si sama svoja gospodarica - v dobrem in slabem. Do skrajnosti lahko izpopolniš egoizem, kar je dobro. Toda tvoj egotrip se odvija tudi v tistih položajih, ki so sicer prijetnejši v dvoje. Sama sem samozadostnost prignala do take skrajnosti, da je pred mano stala samo ena izbira: vrnitev v moški svet ali odhod v samostan. S to samskostjo je takole: najprej, ko se tip izseli, se duša vzradosti. Sprememba! Končno sama! Čas zase, za vse, kar želim v življenju, brez potrebe po prilagajanju, pojasnjevanju, argumentiranju, analiziranju, debatiranju ... Sama s svojo norostjo, ne da bi morala ob sebi zdraviti še norost ljubljenega moškega. Kakšno olajšanje! Po nekaj mesecih postanejo dnevi še živahnejši, a noči vse bolj osamljene. Počasi se privadiš, da seksa ni več. Kaj potem, si rečeš, jaz sem lahko brez, jaz tega ne potrebujem, sem nad tem, lahko nadziram svoje hormone.

Če to počnejo nune, lahko tudi jaz! Seveda tega ne moreš, ker pač nisi nuna. Sledi faza, ko v vsakem drugem moškem, ki ti slučajno prekriža pot, vidiš potencialnega osemenjevalca. Ta faza je najhujša. Vse vibrira - non stop. Potrebuješ moškega, urgentno! Če si karakter, se pokopaš z delom in tolčeš šestnajsturne delavnike. Potem ti je tako ali tako vseeno, ne samo, da sama spiš, ampak tudi, kje spiš. To je faza, v kateri samske ženske za kariero naredimo največ. Seksualna energija se sublimira v kreativnost, prosto po Freudu. Samske ženske takrat zablestijo in se odlično obnesejo kot šefice, zlasti če gre za moški kolektiv. Takrat radi rečejo, da je ta in ta "zajebana". Resnica je prav nasprotna. Ta faza lahko traja poljubno dolgo, odvisno od vztrajnosti in trmoglavosti dotične. A sledi ji neizogibna streznitev.

Minilo je leto - in še vedno sem sama! Samski meseci imajo to neprijetno lastnost, da se radi in zelo hitro prevesijo v leta. Navzameš se nekega čudnega stila, da te je povsod polno in hkrati nisi nikjer, da si pretirano hrupna, hkrati pa tvoje srce molči, da si povsod opazna, a tistega, ki ga ves čas iščeš, nikoli ni. In potem se zlomiš. Zlomi se tvoj mali svet, ki si ga s tako skrbnostjo gradila ves ta čas, razblinijo se nadomestki, ki si jih vztrajno postavljala na mesto, kjer bi moral biti ON, kajti za nos lahko vodiš ves svet, skupaj s sabo, a nekega dne se iluzija sesuje. Ne, ženska vendar ni na svetu zato, da bi bila sama! Ali pač? Kajti tudi tedaj, ko sem se končno spet znašla v moškem naročju, se nisem počutila prav nič drugače, nič manj samska. Kako dramatično! Še zdaj lahko podoživim grozo, ki me je popadla, ko sem v njegovem naročju spoznala, da sem tudi z njim ali kljub njemu - sama. Da svoji samosti preprosto ne morem uiti. In da sem seveda po njem hrepenela, ga čakala, v mislih rotila, naj se vendarle že od nekje prikaže. In da je biti z njim obupno, da se v meni vse upira in se želi spet zapreti v ženski svet, z vsem, kar sodi vanj. Da je ta vdor moške energije nekaj, kar slabo prenašam, kar v meni ruši, ne ustvarja, kar mi je pravzaprav preveč.

Ali drugače: lahko sem z njim, lahko celo mislim zares, ko mu rečem, da ga imam rada, ampak potem spet želim pobegniti k sebi. Stik z moškim, ki ga ljubim, me ogroža v mojem temelju, ta dominantna energija, ki si želi vse podrediti. Najsi bo moški še tako moderen, želi žensko celo in zgolj zase, brezpogojno. Da služi njegovemu poslanstvu, da postavi svoje življenje v funkcijo njegovemu. Ali ni tako že od praveka? Je razvoj človeške vrste res spremenil tako malo ali sploh nič? Je to vse, kar mi ponuja življenje v dvoje?

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki