Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zgodovina stranišč

V nasprotju s preteklostjo, ko so bile latrine odrinjene, daleč od nosu in oči družine in družbe, je 20. stoletje stranišču vrnilo spoštovanje.
V nasprotju s preteklostjo, ko so bile latrine odrinjene, daleč od nosu in oči družine in družbe, je 20. stoletje stranišču vrnilo spoštovanje.

Kam so šli še cesarji peš?

V nasprotju z drugimi telesnimi dejavnostmi, kot so ples, igranje ali petje, je družba vedno zviška gledala na izločanje iztrebkov, zaradi česar so straniščne navade naših prednikov zelo slabo dokumentirane. Nobelov nagrajenec za medicino, Charles Richet, je ta molk pripisal gnusu in neuporabnosti človeških iztrebkov.  

Zaradi bližine spolnih organov in organov za izločanje so izjeme, ki so si sploh upale pisati o iztrebljanju, označevali bodisi za erotomane bodisi za vulgarneže, vsekakor pa so jih prezirali tako v akademskih kot v družbenih krogih. Toda potreba po izločanju je nezadržna in tako so nam nekateri redki ljudje, kljub družbeni in akademski stigmi, dali nekaj namigov o človekovih straniščnih navadah v preteklosti. Razvoj civilizacije in sanitarij sta šla z roko v roki. Razvitejša ko je bila družba, bolje je bilo poskrbljeno tudi za tovrstne potrebe.

Obvladovanje smradu?

Stranišče je del zgodovine higiene, kritično poglavje v zgodovini civilizacije, ki ga ne moremo odstaviti na nepomembno mesto, saj je kritični člen med redom in neredom, med zdravim in nezdravim okoljem.

Dokler si človek ni uredil bivališča, tudi ni poznal stranišča. Izločal je, kjerkoli se mu je zazdelo. Ko pa si je omislil hišo, je stranišče preselil na dvorišče, naposled pa znotraj svojega bivališča. Toda že kmalu se je pojavil problem obvladovanje smradu; človek si je zaželel stranišče, ki bi lahko sprejelo iztrebke, jih odstranilo iz hiše in tako pomagalo vzdrževati čistočo.

Ljudje so preizkusili številne metode: od nočnih posod, ki so jih morali sužnji ali služabniki ročno prazniti v bližnji reki, in preprostih stranišč z luknjo nad tekočo reko ali potokom, do tega, da so preprosto vstopili v reko ali potok in se olajšali. Medtem ko so bogati med opravljanjem potrebe sedeli na razkošnih stolih, so revni izločali na prostem, ob cestah, v gozdovih in rekah.

Vodna stranišča

Šele v 15. stoletju je prišlo do tehnološkega preboja, ki je ljudem olajšal težave z notranjimi stranišči. Toda do tega preboja ni prišlo zlahka in človeška vrsta je morala predtem na tisoče let živeti v nezdravem okolju. Če sledimo literaturi, ugotovimo, da so nam na voljo zgolj drobci podatkov o stranišču kot zasebnem, ločenem prostoru, kjer pomagamo telesu, da se znebi odpadkov.

Sedeča oblika stranišča se je pojavila že zelo zgodaj. Ostanki civilizacije Harappa iz Indije (2500 pr. n. š.) razkrivajo, da so imeli ljudje že takrat v vsaki hiši vodna stranišča. Ta so bila med seboj povezana z odtokom, pokritim z opekami. Toda ta najbolj prefinjena oblika sanitarnega inženiringa je hkrati z zatonom civilizacije izginila iz Indije. Odtlej so stranišča v Indiji primitivna in v tej državi z najhitreje naraščajočim prebivalstvom na svetu se je spet razbohotilo izločanje na prostem.

Sedeča že v Egiptu

Arheološka izkopavanja so prvo sedečo obliko stranišča odkrila v Egiptu, in sicer iz leta 2100 pr. n. š. Čeprav smo bili sposobni mehanizirati delovanje stranišč, sta oblika in temeljni format toaletnega sistema vse do zdaj ostala enaka.

Javna v Rimu

V Rimu so razvili javne kopalnice-stranišča. Rimljani so že poznali luknje v tleh, pod katerimi je tekla tekoča voda. Ko so potovali, so si povsod zgradili tudi stranišča. To so bili stoli z luknjo, skozi katero so lahko tako urinirali kot izločali blato. Tudi izkopavanja na Šrilanki in Tajvanu so odkrila podobne naprave. Zgodovinska dejstva pričajo, da so se stari Grki lajšali zunaj hiš in se niso sramovali opravljanja potreb. Na večernih zabavah so sužnji prenašali naokrog nočne posode, izdelane iz srebra.

Zdravilni učinki »odpadkov«

V tistih časih so ljudje radi poudarjali medicinske vrednote človeških odpadkov. Urin naj bi imel številne zdravilne učinke. Nekateri tedanji zdravilci so trdili, da lahko na osnovi vzorca urina ugotovijo, ali je dekle še devica ali ne. Hiroši Umino poroča, da si je faraon pozdravil oko z urinom ženske, s katero se je pozneje poročil. Razširjeno je bilo tudi mnenje, da oslov iztrebek, pomešan z lastnim blatom, zdravi gnojne ture, in da evnuhov urin pomaga pri neplodnosti.

V indijskih spisih obstajajo zgodbe o rokoborcih, ki so jim usihale moči, če so preveč izločali. Podobno tudi angeli nimajo potrebe po izločanju, saj pojéjo toliko, kolikor lahko prebavijo. Zato so odsotnost izločanja pojmovali za sveto, medtem ko je bilo izločanje v drugih kulturah znamenje moškosti. Moški iz plemena Čaga so med obredom prehoda v obdobje moškosti zapirali anuse in se pretvarjali, da sploh ne izločajo. Tudi stari Grki so imeli podobna prepričanja. Jesti in potem tega ne izločiti je veljalo za vir moči in veljave.

Med industrijsko revolucijo, ko je še veliko ljudi živelo v nezdravih razmerah, so ljudje metali odpadke kar skozi okno, pri čemer so kričali opozorilo "Gardez l'eau", ki dobesedno pomeni "Pazite, voda", kar je tudi izvor angleške besede loo in najbrž tudi slovenske za lulanje.

Mračno obdobje

Čas med letoma 500 in 1500 velja za mračno obdobje človekove higiene. Takrat so človeški iztrebki ležali vsepovsod. To je bil čas nočnih posod, greznic, smradu in iztrebljanja v reke. Zaradi odsotnosti ustreznih stranišč so bili ljudje prisiljeni izločati povsod. Lajšanje na cesti, odprtem prostoru ali v reki je bilo povsem običajno. Medtem ko so oblasti učile ljudi, naj si omislijo zasebne prostore za izločanje in jih tudi čistijo, se tega v praksi ni držal skoraj nihče. Nesnaga in umazanija sta preplavljali mesta.

Družbeni reformatorji so ljudem svetovali, kje naj se olajšajo, naj izločajo v zasebnosti in nadzirajo potrebo, medtem ko so v družbi. Otroke so učili, naj se ne dotikajo iztrebkov, hkrati pa se niso niti najmanj obotavljali dajati svinjam jesti človeško blato. Številni ukazi seveda niso mogli ustaviti ljudi, da bi izločali na prostem.

Izum toaletnega papirja

Medtem ko so bogati za brisanje uporabljali volno ali konopljo, so revni uporabljali travo, pesek ali vodo − odvisno od države, vremenskih razmer in družbenih navad. Zelo razširjena je bila tudi raba časopisnega papirja. V Rusiji so na splošno nezadovoljstvo toaletni papir žigosali z žigom carske vojske. Rešitev vprašanja brisanja zadnje plati je nastopila leta 1857, ko je Američan Joseph Cayetty izumil toaletni papir. Toda higienske navade navadnih ljudi so bile še daleč od želenih. V suhih latrinah so uporabljali vedra, ki so jih čistili hlapci, znani kot brigada veder.

Ločitev na moška in ženska stranišča

Po Hirošiju Uminu je evropska kultura čistoče zacvetela šele po stiku s križarji z Vzhoda. Takrat se je priljubilo umivanje rok pred uživanjem hrane, družbeni prenovitelji pa so učili ljudi, naj si prste raje poližejo, kot da jih brišejo ob stene. V kolonialnih časih so bila mesta ogromne množične greznice, saj so ljudje izločali ob vsakem času in povsod. Poleg tega stranišča niso bila ločena na moška in ženska vse do leta 1739, ko so to storili na plesni zabavi v neki pariški restavraciji.

Urinalne posode

Približno takrat so predstavili tudi urinalne posode, v katere so se lahko olajšali moški. Naprave za ženske so bile borne. Kljub tehnološkemu preboju je bilo potrebno še obilo izobraževanja ljudi, naj novo tehnologijo ustrezno uporabljajo in straniščnega odtočnega sistema ne uporabljajo za odplakovanje gospodinjskih odpadkov. Toda na ravni mest je bilo odstranjevanje človeških odpadkov še naprej velik problem.

Plačljiva v Parizu

V vseh družbah so oblasti občasno občutile potrebo, da bi zagotovile javna stranišča za vse, ki si niso mogli privoščiti zasebnih prostorov. Javna stranišča imajo v številnih državah dolgo zgodovino. Ker so bile higienske razmere v njih slabe, so ljudje raje izločali na prostem. Leta 1872 so francoske mestne oblasti zaprosile zasebne družbe, naj vzamejo v najem javna stranišča. Od zasebnih gospodinjstev so zahtevale, naj zgradijo posebna stranišča za mimoidoče. V takratnem hotelu Palais Royal v Parizu so lastniki začeli zaračunavati mesečno vsoto za rabo stranišč − v okviru te dejavnosti so prodajali tudi kondome. Za izboljšanje sanitarnih razmer so se vlade številnih držav zatekle k zakonskim ukrepom, saj je umazanija onemogočala čistost okolja.

»Straniščni« zakoni

Leta 1519 je pokrajinska vlada Normandije z dekretom določila, da mora biti v vsaki hiši tudi stranišče, francoska vlada pa je sprejela parlamentarni dekret, s katerim je zapovedala greznico v vsaki hiši. Podoben poskus je sledil leta 1539 v Angliji, kjer so prvi sanitarni zakon sprejeli leta 1848. Leta 1981 je NASA razvila napreden sistem za upravljanje z odpadki, namenjen uporabi med potovanji po vesolju.

Straniščna tehnologija

Osemnajsto stoletje je bilo stoletje stranišč. Kljub izumu vodne omare (angl. water closet, izraz iz katerega izhaja kratica WC) leta 1596, za katerega je zaslužen John Harrington, stala pa je samo 6 šilingov in 8 penijev, ta več kot 180 let ni prišla v široko rabo. Do takrat so ljudje uporabljali zemeljska stranišča, zaradi česar je še naprej obstajal problem čiščenja odpadkov. Leta 1870 je S. S. Helior izumil izplakovalno stranišče, imenovano optims.

Od leta 1880 naprej je bil poudarek bolj na estetiki, torej na tem, kako narediti cisterne in školjke karseda lepe. Posode so bile tako barvite, da so jih nekateri hoteli uporabljali kot jušne sklede. Istega leta so se pojavile tudi prve zavese. V zadnjem desetletju 19. stoletja se je pojavila prva nosilna oblika stranišča. Od takrat svet ni bil priča večjim tehničnim spremembam, z izjemo nekaterih sprememb v obliki stranišča in zmanjšanja količine vode za splakovanje.

Pojav kopalnice

Okrog leta 1900 se je v Evropi pojavila kopalnica, vendar je bila namenjena predvsem bogatim, medtem ko so revni ljudje še vedno živeli v nezdravih razmerah.

Ponovno spoštovana

V nasprotju s preteklostjo, ko so bile latrine odrinjene, daleč od nosu in oči družine in družbe, je 20. stoletje stranišču vrnilo spoštovanje. Toaletni prostori so postali razkošnejši in prostornejši kot kdajkoli. Medtem ko je raba stranišča v gospodinjstvu rešila vprašanje čistoče, pa je ostala težava, kako se v mestih rešiti človeških odpadkov.

Zadrego so rešili z uvedbo kanalizacijskega sistema. Haussmann je leta 1858 čudovito opisal kanalizacijski sistem, ko je dejal, da so podtalne galerije nekakšni organi velikega mesta, saj delujejo podobno kot organi v telesu, ne da bi bili odkriti. "Čista in sveža voda, gretje in svetloba bodo krožili kot različne tekočine, katerih gibanje in vzdrževanje je nujno, če naj zagotovimo življenje." Kljub temu je kanalizacijski sistem v številnih nerazvitih državah celo dandanes še vedno nekaj nedosegljivega.

Leta 1970 so v organizaciji Sulabh International zaradi ugotovitev, da kanalizacijski sistemi ne bodo mogli doseči vseh ljudi na svetu, predlagali pionirsko tehnologijo, s katero bi iz človeških iztrebkov pridobivali bioplinske rastline ter jih spreminjali v gnojila, elektriko ali plin

Bizarno

  • Britanski igralec Kenneth Williams je bil obseden s stranišči. Nikoli ni hotel uporabiti stranišča, ki so ga uporabljali drugi ljudje. V gledališčih je vedno vztrajal pri svojem toaletnem papirju, vsi gostje v njegovem londonskem stanovanju pa so morali uporabljati bližnje javno stranišče.
  • Znamenita pevka soula Diana Ross je zahtevala, naj ji straniščno desko vedno ovijejo v celofan.
  • Elizabeta I. je uporabljala prenosno stranišče s pokrovom in nosilnimi ročaji, ki je bilo prekrito z rdečim žametom in čipko.

Prelomnice v razvoju straniščnih sistemov od leta 2500 pr. n. š. do 1990

  • 2500 pr. n. š.: V indijski pokrajini Mohendžo Daro obstaja visoko razvit izplakovalni sistem. Odpadna voda iz vseh hiš se zbira v glavnem odtoku in tako jo odstranjujejo iz naselij. Zdaj je Indija država z najslabšimi sanitarnimi razmerami na svetu.
  • 1000 pr. n. š.: Na Bahrajnskem otoku v Perzijskem zalivu že poznajo izplakovalno stranišče.
  • 69 n. š.: Vespazijan, vladar otomanskega imperija, kot prvi uvede davek na stranišča.
  • 1214: Javna stranišča se pojavijo tudi v Evropi.
  • 1596: J. D. Harrington izumi W. C., stranišče z vodo.
  • 1668: Sprejetje policijskega odloka o vgradnji stranišč v vse pariške hiše.
  • 1728: Arhitekt J. F. Brondel ugovarja, da so pritrjena stranišča idealna.
  • 1739: V neki pariški restavraciji prvič ločijo moška stranišča od ženskih.
  • 1824: V Parizu zgradijo prvo javno stranišče.
  • 1859: Stranišče britanske kraljice Viktorije okrasijo z zlatom.
  • 1883: Oblikujejo prvo keramično stranišče, tudi za kraljico Viktorijo.
  • 1889: Gradnja prvega kanalizacijskega sistema na svetu.
  • 1959: V Parizu opustijo vsa zemeljska stranišča.
  • 1980: Vgradnja prvega avtomatskega javnega stranišča.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

stranišča , sanitarije

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

5. 05. 2010 15:54:28
Prav veseli me, da živim v današnjem času z nobel wc školjko.