Marko Roblek – maratonec, ki teče bos

Marko Roblek je začel teči pri petnajstih letih. Sicer mu športi niso dišali, ne kolektivni in ne individualni, za tek pa se mu je zdelo, da je tehnično nekaj najpreprostejšega, saj ponuja največ prednosti na enoto vloženega dela. Tekel je v domači okolici in v preprostih copatih, kajti kot srednješolec ni bil imel veliko denarja. V nekaj letih je dosegel tolikšno formo, da se je lahko udeleževal maratonov in polmaratonov. Tekel je vsaj petkrat na teden. Toda sčasoma so se začele pojavljati bolečine v kolenih, sklepih in križu, večkrat si je nategnil kako mišico … Tek ni bil več sprostitev, ampak mučno opravilo. Tekaški kolegi so mu govorili, da je to nekaj običajnega. Potem pa sta leta 2007 s kolegom bosonoga tekla po Dunajski cesti. Bila sta dobre volje in sta si dejala, pa poskusiva. Pričakovala sta negativen učinek. Toda to se ni zgodilo, prav nasprotno.

Bosonogi tek

Čez kak teden so s kolegi znova bosi tekli po asfaltu. Tako je Marko začel na lastno pest prakticirati bosonogi tek. Preselil se je v Ljubljano, kjer sta z bodočo ženo tekla po asfaltu in po Poti spominov in tovarištva. Marko se je bos podal na tekaški maraton. Učinek je bil izredno dober. "Telo postane pozornejše in se drugače obnaša," pravi Marko. Inteligenca telesa se lahko izrazi. Telo premore lastnosti, ki jih na debelih podplatih ne more izraziti. Prek stopal je telo v neposrednem stiku z okolico. Zdaj Marko že pet let teče bosih nog. Zdravje se mu je izboljšalo, zaradi teka nima nobenih bolečin več. Tudi pozimi teče bos, če le ni preveč vlažno. Pri temperaturi minus pet začne telo pošiljati stopalom več krvi. Sprva ga zebe, nato pospeši korak in tele s hitrimi, kratkimi koraki, čez kak kilometer pa noge postanejo rdeče. Potem Marko pazi le na to, da ne izgubi tal pod nogami. Telo je zmožno samodejno uravnavati toploto.

Polno doživljanje

Zdaj Marko teče trikrat na dan po deset kilometrov. Odkar teče bos, niso več pomembni načrti za trening, ciljne tekme in prehranski načrti – nenadoma je začel doživljati več: "Začutiš podlago, drugače dihaš, drugačna je tudi frekvenca dihanja, svojo pozornost usmerjaš v tla, v okolico …"
Po petnajstih letih je bil zasičen z rekreacijo, saj je postala obveznost in stres, namesto da bi mu bila v veselje. To se pri Slovencih pogosto dogaja, pravi. S kolegi, vitezi dobrega teka, so začeli na Bledu prirejati tekaške prireditve bosih nog, kar prakticirajo tudi drugod po svetu. Marko pravi, da takšni maratoni potekajo bolj sproščeno, ljudje se našemijo in se zabavajo. Na ljubljanskem maratonu, pravi Marko, pa so vsi napeti.

Izginile so tudi bolečine

Odkar je odvrgel tekaške copate, so izginile tudi bolečine – pri tekačih v copatih je pritisk na stopalo razporejen drugače. Marko teče tako, da težo razporedi po čim večji površini stopala. Leta 2011 je pri založbi Sanje izšel prevod McDougallove knjige Rojeni za tek. V njej radovedni novinar, sicer rekreativni tekač, ki je prišel v težavna srednja leta, raziskuje tek. Raziskovanje ga pripelje do Indijancev Tarahumara s severozahoda Mehike, ki so znani po svojih tekaških sposobnostih. Dr. Lieberman iz Kanade je ugotovil, da smo se ljudje razvili pokončno držo kot tekači, saj smo le tako lahko ulovili živali.

Manj je več

Bosonogi tek je Marka naučil preprostosti. Pravi, da je v življenju pomembno načelo manj je več. Prej se je preprostih težav loteval s kompliciranjem, zdaj se zapletenih problemov loteva preprosto. Pritegnila mu je vsa družina. Komaj triletna hči rada bosa hodi z očkom. Marko se prehranjuje s paleoprehrano, kar pomeni, da uživa čim maj predelane hrane, zato pa pretežno hrano, ki je užitna tudi surova. Maratonka je tudi Markova žena, ki pa teče v minimalni obutvi. Družina si je poenostavila bivanje in prehranjevanje, da lahko skupaj preživijo čim več kakovostnega časa. Pomembna sta spontanost in stik telesa z okoljem, pravi Marko. Spremenil se je tudi Markov pogled na življenje – zdaj je v njem več vedrine in radosti.