Ženski ali tekoči ritem

Vsak od ritmov omogoči občutenje telesa in sebe na drugačen, nov način. V tekočem ali ženskem ritmu so gibi plesalcev valujoči, dolgi, zaobljeni in tekoči, polni odpiranja in zapiranja, kroženja s stopali, koleni, boki, trupom, rokami, glavo. S takšnim gibanjem raziskujemo del sebe, ki sprejema, tako kot mati sprejema otroka. Ljubeče in nežno. S takšnim gibanjem telesa topimo blokade in nesproščenost, tako kot nam masaža prinese ugodje, telesno sprostitev in novo energijo. Med plesom odkrivamo in premikamo dele telesa, ki se jih prej sploh nismo zavedali. Morda krožimo z glavo na način, ki nam prinaša neverjetno ugodje, ali pa se začnemo zavedati, da boki in zadnjica niso na svetu le zato, da lahko vsakdo vidi nepopolnost naše postave. Začnemo presegati strah, v telesu se počutimo vse bolj domače. Postajamo prizemljeni.

Moški ritem ali staccato

Odsekani ali moški ritem je ritem, značilen za našo družbo, in gre nekako takole: "Zjutraj se zbudim, v naglici popijem kavo in nekaj malega poj(m. Med vožnjo v službo opravim nekaj telefonskih klicev, po službenem sestanku odhitim na kosilo, nato grem plačat račune, vmes se dobim na pijači s prijateljem ..." To je ritem ciljev, aktivnega delovanja in preseganja osebnih meja, ki nam je vsem tako zelo znan. Gibi moškega plesa so kratki in polni odsekanih kretenj, kot bi hoteli postaviti mejo med seboj in prostorom ali drugimi plesalci. Z njimi izražamo odločnost in voljo ter sporočamo: "Prostor, v katerem plešem, je moj, ne drzni si priti vanj, sicer ..." Kdor z moškim ritmom nima težav, verjetno ve, kako postaviti mejo med seboj in drugimi, obenem pa biti prisoten v svetu in zadovoljevati svoje potrebe. Če so vaši gibi agresivni ali neodločni, govorijo o neodločnosti ali pretirani agresivnosti. To energijo lahko spremenimo, če jo pretopimo v ples in ji pustimo, da vodi naše gibe.

In nato ... kaos

Tretji ritem, kaos, je zlitje moškega in ženskega ritma. V zahodni družbi mu nismo najbolj naklonjeni, saj nam njegova spontanost in izražanje primarnih občutkov povzročata preglavice. S tem ritmom je povezana energija mladosti, ljubljenja, prijateljstva in umetniškega ustvarjanja. Vročica obrednega bobnanja in v ekstazo potopljena in znojna plešoča telesa, ki sledijo noremu tempu glasbe, izražajo skrivnosti tega ritma. Popolno, nenadzorovano, divje prepuščanje glasbi. Tako kot takrat, ko se ljubimo. V dobi elektronske glasbe ga izraža glasba z 120 ali več udarci na minuto, v primitivnih družbah pa ekstatični šamanski rituali bobnanja in plesa. Prek takšnega plesa navežemo stik z globoko žalostjo in s tistimi deli sebe, ki smo jih zaklenili, ker so nas tako naučili starši, družba. Prek njega lahko opustimo vloge, ki smo jih ustvarili, da smo zadovoljili starše, družbo in se prilagodili - obenem s tem pa izgubili stik z naravnostjo in ustvarjalnostjo.

Ritem srca in radosti ali lirični ritem

Lirični ritem, ki je poln radosti in odprtosti, zares izkusimo, če smo se prepustili prejšnjemu divjemu ritmu in odprli pot radosti, da zažari navzven. Šele tedaj občutimo veliko razliko med trudom, da bi bili srečni, in resnično radostjo. Naša kultura uči, da kažemo srečen obraz tudi takrat, ko ne čutimo sreče. Skrivnost je v tem, da se prepustimo in da smo med plesom povsem spontani. Vsa občutja vnesemo v ples in sledimo svojim občutkom, energiji, ki se poraja v nas. Kdor se upa spustiti v ples, je v liričnem ritmu nagrajen z žarečim obrazom, polnim radosti.

Moje telo je moja Biblija, kajti telo ne laže.
(Gabrielle Roth)

Peti ritem - globoka tišina

V ritmu globoke tišine postanejo gibi ponotranjeni, premikamo se počasi in se ustavljamo, čutimo noge, obraz, vse telo. Čas se ustavlja, naša navzočnost je večja, dihanje globoko, pogled miren ... Glasba je ponotranjena, meditativna, naše telo se vse večkrat ustavi. Vstopamo v prostor tišine. Ta je tako globoka, kolikor smo si s plesom upali izraziti sebe. V tem se skrivata svoboda in lepota plesa, saj je vse odvisno le od nas samih.

Američanka Gabrielle Roth je v sedemdesetih letih razvila zanimivo plesno tehniko, ki jo je poimenovala "pet ritmov". Razvila jo je z namenom, da bi ljudje prisluhnili svojemu telesu in odstranili ovire, zaradi katerih ne morejo živeti svoje resnice in radosti. Med sproščanjem telesa lahko nastopijo različni potlačeni občutki: strah, jeza, žalost, radost. To je tudi gradivo ali energija, ki vodi naš ples. Če smo depresivni, ne obsedimo v kotu, marveč plešemo depresijo; če smo jezni, pustimo, da jeza vodi naš ples, in tako omogočimo energiji, da se zgane.

Medtem ko druge plesne zvrsti poznajo vnaprej določene gibe, ples petih ritmov temelji prav na plesalčevi svobodi ter spontanemu ustvarjanju in gibanju. Od učitelja te tehnike izvemo, da je zelo pomembno, da se zavemo svojega dihanja. Večino časa dihamo nekako do glave, dihanje sploh ne doseže drugih delov telesa. Šele ko med plesom spustimo dihanje z vajeti, občutimo olajšanje, saj z dihanjem gnetemo še neodkrite dele telesa. Zvijača, ki pomaga pri sproščanju, je tudi v tem, da med plesom sprostimo spodnjo čeljust, ki je večino časa stisnjena, kot da bomo vsak čas prejeli klofuto. Sprostitev čeljusti vpliva na predel medenice, ki uravnava sproščenost vsega telesa in omogoči, da vzpostavimo globlji stik s svojim telesom.