Ples petih ritmov so gibalne oblike, ki nam pomagajo navezati globlji stik z energijami telesa in občutki. Sestavljajo ga tekoči ali ženski ritem, odsekani ali moški ritem, kaotični ali združeni ritem, lirični ali ritem srca in globoka tišina.
Ženski ali tekoči ritem
Vsak
od ritmov omogoči občutenje telesa in sebe na drugačen, nov način. V tekočem ali
ženskem ritmu so gibi plesalcev valujoči, dolgi, zaobljeni in tekoči, polni
odpiranja in zapiranja, kroženja s stopali, koleni, boki, trupom, rokami, glavo.
S takšnim gibanjem raziskujemo del sebe, ki sprejema, tako kot mati sprejema
otroka. Ljubeče in nežno. S takšnim gibanjem telesa topimo blokade in
nesproščenost, tako kot nam masaža prinese ugodje, telesno sprostitev in novo
energijo. Med plesom odkrivamo in premikamo dele telesa, ki se jih prej sploh
nismo zavedali. Morda krožimo z glavo na način, ki nam prinaša neverjetno
ugodje, ali pa se začnemo zavedati, da boki in zadnjica niso na svetu le zato,
da lahko vsakdo vidi nepopolnost naše postave. Začnemo presegati strah, v telesu
se počutimo vse bolj domače. Postajamo prizemljeni.
Moški ritem ali staccato
Odsekani ali
moški ritem je ritem, značilen za našo družbo, in gre nekako takole: "Zjutraj se
zbudim, v naglici popijem kavo in nekaj malega poj(m. Med vožnjo v službo
opravim nekaj telefonskih klicev, po službenem sestanku odhitim na kosilo, nato
grem plačat račune, vmes se dobim na pijači s prijateljem ..." To je ritem
ciljev, aktivnega delovanja in preseganja osebnih meja, ki nam je vsem tako zelo
znan. Gibi moškega plesa so kratki in polni odsekanih kretenj, kot bi hoteli
postaviti mejo med seboj in prostorom ali drugimi plesalci. Z njimi izražamo
odločnost in voljo ter sporočamo: "Prostor, v katerem plešem, je moj, ne drzni
si priti vanj, sicer ..." Kdor z moškim ritmom nima težav, verjetno ve, kako
postaviti mejo med seboj in drugimi, obenem pa biti prisoten v svetu in
zadovoljevati svoje potrebe. Če so vaši gibi agresivni ali neodločni, govorijo o
neodločnosti ali pretirani agresivnosti. To energijo lahko spremenimo, če jo
pretopimo v ples in ji pustimo, da vodi naše gibe.
In nato ...
kaos
Tretji ritem, kaos, je zlitje moškega in ženskega ritma. V
zahodni družbi mu nismo najbolj naklonjeni, saj nam njegova spontanost in
izražanje primarnih občutkov povzročata preglavice. S tem ritmom je povezana
energija mladosti, ljubljenja, prijateljstva in umetniškega ustvarjanja. Vročica
obrednega bobnanja in v ekstazo potopljena in znojna plešoča telesa, ki sledijo
noremu tempu glasbe, izražajo skrivnosti tega ritma. Popolno, nenadzorovano,
divje prepuščanje glasbi. Tako kot takrat, ko se ljubimo. V dobi elektronske
glasbe ga izraža glasba z 120 ali več udarci na minuto, v primitivnih družbah pa
ekstatični šamanski rituali bobnanja in plesa. Prek takšnega plesa navežemo stik
z globoko žalostjo in s tistimi deli sebe, ki smo jih zaklenili, ker so nas tako
naučili starši, družba. Prek njega lahko opustimo vloge, ki smo jih ustvarili,
da smo zadovoljili starše, družbo in se prilagodili - obenem s tem pa izgubili
stik z naravnostjo in ustvarjalnostjo.
Ritem srca in radosti ali
lirični ritem
Lirični ritem, ki je poln radosti in odprtosti,
zares izkusimo, če smo se prepustili prejšnjemu divjemu ritmu in odprli pot
radosti, da zažari navzven. Šele tedaj občutimo veliko razliko med trudom, da bi
bili srečni, in resnično radostjo. Naša kultura uči, da kažemo srečen obraz tudi
takrat, ko ne čutimo sreče. Skrivnost je v tem, da se prepustimo in da smo med
plesom povsem spontani. Vsa občutja vnesemo v ples in sledimo svojim občutkom,
energiji, ki se poraja v nas. Kdor se upa spustiti v ples, je v liričnem ritmu
nagrajen z žarečim obrazom, polnim radosti.
Moje telo je moja Biblija, kajti telo ne laže.
(Gabrielle Roth)
Peti ritem - globoka
tišina
V ritmu globoke tišine postanejo gibi ponotranjeni,
premikamo se počasi in se ustavljamo, čutimo noge, obraz, vse telo. Čas se
ustavlja, naša navzočnost je večja, dihanje globoko, pogled miren ... Glasba je
ponotranjena, meditativna, naše telo se vse večkrat ustavi. Vstopamo v prostor
tišine. Ta je tako globoka, kolikor smo si s plesom upali izraziti sebe. V tem
se skrivata svoboda in lepota plesa, saj je vse odvisno le od nas
samih.
Američanka Gabrielle Roth je v sedemdesetih letih razvila zanimivo
plesno tehniko, ki jo je poimenovala "pet ritmov". Razvila jo je z namenom, da
bi ljudje prisluhnili svojemu telesu in odstranili ovire, zaradi katerih ne
morejo živeti svoje resnice in radosti. Med sproščanjem telesa lahko nastopijo
različni potlačeni občutki: strah, jeza, žalost, radost. To je tudi gradivo ali
energija, ki vodi naš ples. Če smo depresivni, ne obsedimo v kotu, marveč
plešemo depresijo; če smo jezni, pustimo, da jeza vodi naš ples, in tako
omogočimo energiji, da se zgane.
Medtem ko druge plesne zvrsti poznajo vnaprej določene gibe, ples petih ritmov temelji prav na plesalčevi svobodi ter spontanemu ustvarjanju in gibanju. Od učitelja te tehnike izvemo, da je zelo pomembno, da se zavemo svojega dihanja. Večino časa dihamo nekako do glave, dihanje sploh ne doseže drugih delov telesa. Šele ko med plesom spustimo dihanje z vajeti, občutimo olajšanje, saj z dihanjem gnetemo še neodkrite dele telesa. Zvijača, ki pomaga pri sproščanju, je tudi v tem, da med plesom sprostimo spodnjo čeljust, ki je večino časa stisnjena, kot da bomo vsak čas prejeli klofuto. Sprostitev čeljusti vpliva na predel medenice, ki uravnava sproščenost vsega telesa in omogoči, da vzpostavimo globlji stik s svojim telesom.
mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije
Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra
Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine