Za takšne posameznike je vadba organizirana v majhnih skupinah (od dva do trije udeleženci). Ker imajo bolniki težave z ohranjanjem stoječe drže telesa ter s prehajanjem iz stoječega v sedeči in ležeči položaj, skupinski del vadbe poteka prirejenem stolu in s prilagojenim sklopom vaj.

Telesna dejavnost v telesu povzroči spremembe in prilagoditve, ki v prvi vrsti povečajo sposobnost opravljanja dejavnosti, ki jo vadimo. Pomembna stranska korist primerno izbrane vadbe pa je boljše zdravje.

Številna bolezenska stanja, pri katerih so zelo moteče kronične bolečine, zelo zmanjšajo posameznikovo gibljivost in s tem splošno učinkovitost. Primerna telesna vadba lahko izboljša mišično moč in aerobno zmogljivost, s tem pa tudi bolnikovo počutje.

V centru Medico smo v obdobju petnajstih letih zdravljenja bolnikov z debelostjo razvili specifične oblike, metodologijo in organizacijske vidike vadbe, namenjene bolnikom med hujšanjem in stabilizacijo zmanjšane telesne teže.

Ogrevanje na parterju 

Pri ogrevanju je poudarek na parterni vadbi, sestavljeni iz vaj za moč, vzdržljivost in gibljivost celotnega telesa. Za popestritev vadbe uporabljamo različna bremena in pripomočke: poleg lastne teže so to še male uteži, elastike ter manjše in večje terapevtske žoge.

Skupinska vadba motivacijski motor

Skupinski del vadbe je sestavljen iz dihalnih vaj, dinamičnih razteznih vaj ter krepilnih vaj za moč in vzdržljivost (z lastno težo in pripomočki – male žoge, ročke, elastike), traja pa približno pol ure.
Takšna vadba namenja poudarek krepitvi mišic trupa (trebušne in hrbtne mišice), stabilizaciji hrbtenice in medenice ter čim manjšemu obremenjevanju sklepnih površin.

Skupinsko vadbo v parterju je treba izvajati v počasnem tempu, gibanje mora biti ves čas nadzorovano. Vodja vadbe mora pozoren na prav vsakega posameznika (zato so skupine majhne), saj – ker niso vajeni telesne dejavnosti – vaje pogosto izvajajo nepravilno (položaj telesa, tehnika, dihanje, amplituda gibanja). K pravilni vadbi pomembno prispeva tudi opremljenost telovadnice z ogledali. 

Intenzivnost, obseg in tip vadbe velja prilagoditi vsaki skupini posebej, upoštevati pa je treba telesne značilnosti, motorične sposobnosti, stopnjo debelosti ter število udeležencev. Nehomogenost skupine namreč ovira izbiro vaj, pogosto pa je lahko prav različnost posameznikov pomemben motivacijski "motor" za začetnike in motorično manj sposobne osebe.

Del programa prilagojen posamezniku 

Omejitve pri ekstremni debelosti

Bolniki, ki so ekstremno čezmerno hranjeni (ITM nad 40), imajo večinoma težave s sklepi (kolena, kolki, gležnji) in hrbtenico. To je treba upoštevati tudi pri izbiri aerobnega programa vadbe (vadbo morajo izvajati v razbremenjenem položaju, brez obremenjevanja sklepov, ki nosijo težo), saj bi neprimerna telesna dejavnost utegnila pospešiti obrabljanje sklepov.

Ti bolniki pogosto niso sposobni izvajati klasične parterne vadbe, saj se brez pomoči ne morejo dvigniti iz ležečega položaja, pogosto pa zaradi velikega volumna ne zmorejo niti dvigniti posamezne okončine. Upogibanje trupa, tudi v stoječem položaju, zaradi velikega obsega trupa oziroma trebuha nemalokrat ni možno. Ti bolniki pogosto ne zmorejo niti samostojne stoje brez opore. 

Za takšne posameznike je vadba organizirana v majhnih skupinah (od dva do trije udeleženci). Ker imajo bolniki težave z ohranjanjem stoječe drže telesa ter s prehajanjem iz stoječega v sedeči in ležeči položaj, skupinski del vadbe poteka prirejenem stolu in s prilagojenim sklopom vaj.

Najpogostejše napake pri vadbi

Navadno je najpogostejša napaka oziroma težava bolnikov nepravilna telesna drža oziroma neaktiviranje mišic trebušnega steznika. Do tega pride zaradi neznanja, pogosto pa tudi zaradi ohlapnih mišic trebušne stene in nezadostne moči mišic trupa. Oboje ima za posledico nepravilno lego medenice in izginotje fizioloških krivin hrbtenice. Zaradi čezmernega sedenja so mišice, ki sodelujejo pri gibu iz sedečega v stoječi položaj, skrajšane. Nepravilno sedenje ali stoja, pri kateri bolnik obremenjuje eno nogo (denimo pri opiranju na eno berglo), lahko poruši naravni položaj medenice, posledica tega pa so močnejše bolečine po vadbi. 

Gibljivost bolnikov je pogosto slaba – tako zaradi povečanega volumna maščobnega tkiva, ki ovira izvedbo giba, kot tudi zaradi nepravilne in prisilne drže. Boljša gibljivost in povečanje mišične moči sta dejavnika, ki pomembno vplivata na pravilno izvedbo vaj, z aktivacijo primernih mišic (trebušni steznik) pa tudi na pravilnejšo držo telesa med vadbo in v vsakdanjem življenju. Pri posameznikih, ki imajo težave s posameznim sklepom, v okviru individualne vadbe določimo vaje za moč, ki prispevajo k stabilizaciji in razbremenitvi bolečega sklepa.

Vadba kot resocializacija

Pri vsem navedenem ne smemo zanemariti socializacijskega dejavnika in druženja posameznikov s podobnimi zdravstvenimi težavami in cilji. To je dodatna spodbuda za vztrajanje pri zdravljenju ter krepitev notranje motivacije in samozavesti.

Nedejavnost in staranje

Telesne spremembe, ki jih povzroča nedejavnost, so zelo podobne tistim, ki jih sicer opazimo pri starostnikih. Sem spadajo zmanjšanje mišične mase in mišične moči, zmanjšanje aerobne zmogljivosti, povečanje visceralnega maščevja, zmanjšanje občutljivosti na inzulin, zmanjšanje kostne gostote, oslabljena propriocepcija in občutek za ravnotežje. S telesno nedejavnostjo odrasel človek postopno izgubi od 20 do 40 odstotkov mišične mase, kar povzroči vidno poslabšanje gibalnih sposobnosti. Izgubo mišične mase lahko preprečimo z redno in primerno intenzivno vadbo za moč. Ustrezna telesna dejavnost lahko tudi znatno upočasni zmanjševanje kostne mase, ki je s starostjo neizogibno. Z vzdrževanjem primerne mišične moči, ohranjanjem propriocepcije in ravnotežja pa znatno zmanjšujemo tveganje za padce, ki pripeljejo do zlomov kosti. Vse več je tudi dokazov, da telesna dejavnost pomembno zmanjšuje psihosomatske učinke stresa.

Dejstva

Skupinska vadba je dodatna spodbuda za vztrajanje pri zdravljenju ter krepitev notranje motivacije in samozavesti.

S telesno nedejavnostjo odrasel človek postopno izgubi od 20 do 40 odstotkov mišične mase, kar povzroči vidno poslabšanje gibalnih sposobnosti.

Aerobna vadba oziroma vadba za vzdržljivost prispeva k večji učinkovitosti delovanja dihalnih mišic, srčno-žilnega sistema, poleg tega izboljša živčno-mišično koordinacijo in ima za posledico večjo učinkovitost treniranih mišic. Vadba za moč je v prvi vrsti namenjena povečevanju ali vsaj ohranjanju mišične mase, ki se s starostjo nezadržno manjša in slabi gibalne sposobnosti. Vse več je dokazov, da telesna dejavnost, predvsem aerobna, izdatno koristi tudi bolnikom z debelostjo, saj dokazano zavira presnovne in druge zaplete zaradi debelosti. Telesna sposobnost ni odvisna le od količine opravljene vadbe, povezana je tudi z njeno intenzivnostjo. Telesno zmogljivost povečujemo z vadbo, ki je intenzivnejša od posameznikove običajne dejavnosti.

Ustrezna telesna dejavnost lahko znatno upočasni zmanjševanje kostne mase, ki je s starostjo neizogibno. Z vzdrževanjem primerne mišične moči, ohranjanjem propriocepcije (čutnega zaznavanja lastnega telesa) in ravnotežja pa znatno zmanjšujemo tveganje za padce, ki pripeljejo do zlomov kosti.