Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Alpinizem in življenje

Hansjörg Auer je prisegal na najbolj čist slog plezanja. Aprila letos ga je skupaj s sonarodnjakom Davidom Lamo in Američanom Jessom Roskelleyjem med sestopom z vrha gore Howse Peak v kanadskem Skalnem gorovju ujel smrtonosni plaz.
Hansjörg Auer je prisegal na najbolj čist slog plezanja. Aprila letos ga je skupaj s sonarodnjakom Davidom Lamo in Američanom Jessom Roskelleyjem med sestopom z vrha gore Howse Peak v kanadskem Skalnem gorovju ujel smrtonosni plaz. (Foto: Elias Holzknecht)

Kako nam lahko koristijo spoznanja vrhunskih plezalcev, ujetih v labirint nepredvidljivosti, tveganja in strahu ter v primež komercialnih interesov sponzorjev? Pogovarjali smo se z dvema, katerih zgodbe so pravi navdih tudi za življenje navadnih neaplinistov.
»Zakaj pa ti plezaš?« me je pred 20 leti vprašal kolega, ko smo po večernem srečanju alpinističnega odseka zavili na pivo v neko špelunko. Sanjalo se mi ni, kaj mu naj odgovorim, vprašanje pa je bilo itak retorično. Saj je jasno, zakaj se pleza.

Hansjörg Auer iz avstrijskega Oetza, nekoč vase zaprt najstnik, je v gorah našel azil, kjer mu ni bilo treba odgovarjati na vprašanja, se pogovarjati. S soliranjem, plezanjem brez soplezalca in varovanja, je kompenziral negativne stvari, ki jih je doživel v šoli. Razvil se je v vrhunskega plezalca in alpinista.

»Zame je najpomembnejši čisti slog plezanja na visoki nadmorski višini, kjer je intenzivnost doživetja največja, vedno iščem tudi maksimalno izpostavljenost,« mi je Auer povedal v intervjuju februarja, ko je predaval na Festivalu gorniškega filma v Ljubljani. Marca sva po elektronski pošti naredila še en intervju (za članek, ki ga berete) in 16. aprila je Auerja skupaj s sonarodnjakom Davidom Lamo in Američanom Jessom Roskelleyjem med sestopom z vrha gore Howse Peak v kanadskem Skalnem gorovju ujel smrtonosni plaz.

Nesrečno preminuli avstrijski alpinist je zaslovel pred 12 leti s solo vzponom v smeri Riba v Marmoladi. V manj kot treh urah je preplezal 800 metrov navpične stene. Star je bil 23 let, v hipu se je znašel v primežu medijev in najtežjem obdobju svoje kariere. Ni želel igrati plezalske zvezde, želel pa si je do popolnosti obvladati samega sebe, imeti pod nadzorom vse vidike svojega življenja. Obseden je postal s čistočo in imel je preštet vsak kos hrane. Zbolel je za anoreksijo, a mu je uspelo premagati uroke in nadaljevati niz vrhunskih plezalskih dosežkov.

Partnerji, ne sponzorji

Pomemben vidik Auerjeve uspešnosti je bil odnos s sponzorji. Že po vzponu v Marmoladi je vedel, da si zaradi denarja noče uničiti užitka neodvisnega plezanja, raziskovanja in avanture, da mora obstajati v plezanju kot poslu tudi neodvisnejša pot. Zato je raje govoril o partnerstvu kot sponzorstvu. »Sodelovanje z najboljšimi \'outdoor\' podjetji je velik privilegij, partnerji mi zagotavljajo najboljši material in opremo in po več kot desetih letih smo veliki prijatelji,« je dejal.

Podobno meni Colin Haley, 34-letni ameriški profesionalni alpinist in plezalec, znan po odličnih, zahtevnih, najpogosteje solo vzponih na Aljaski, v Kanadi in Patagoniji. »Pravzaprav je veliko mojih plezalnih ciljev najslabši možni material za sponzorje,« pravi Haley. »Solo alpsko plezanje ne prinaša nobenih videov, zelo malo dobrih fotografij, veliko težje je uspeti kot pri plezanju s soplezalcem. Če bi želel prilagoditi svoje plezalne cilje medijski pozornosti, bi vedno plezal s partnerji in se loteval prvenstvenih vzponov, saj so mediji obsedeni s frazo prvi vzpon.«

Za Haleyja je sponzorstvo preprosto le sredstvo za življenje, v katerem se lahko čim bolj posveti svojim ciljem. »Vse sponzorske odločitve sem sprejel zgolj zato, da bi lahko vrhunsko plezal,« pravi. »Ne dvomim pa, da bi lahko z drugimi sponzorji zaslužil veliko več.«

Haley se ima za zelo praktično osebo in ga ne zanima nič prevzetnega. »Zame so dragi avtomobili, modna oblačila, nakit in ure neverjetno neumne stvari. Materialističen sem le glede res uporabnih stvari, če bi imel na primer dovolj denarja, bi si kupil dobro gorsko kolo, saj bi bilo koristno za pristope okoli Chamonixa,« pravi Haley, ki je prej živel v domači hiši v Seattlu, zdaj pa že leta živi na poti med plezalskimi cilji. V Chamonixu si je pred kratkim kupil 28 kvadratnih metrov veliko stanovanje, v katerem živi skupaj s punco.

»Trenutno je to vsa moja lastnina,« pravi. »Če bi imel veliko več denarja, bi si kupil večje stanovanje.«

V svojem skromnem načinu bivanja vidi širše sporočilo. »Mislim, da je veliko ljudi preveč obsedenih z denarjem in materialno lastnino. Ta obsedenost in še posebej njena manifestacija na korporativni ravni vztrajno uničujeta planet,« pravi. »Edini namen življenja je, da uživamo, in denar ni nikakršno jamstvo za srečo, čeprav je verjetno ta miselnost že dolgo živa v mnogih kulturah. Moderna človeška produktivnost od industrijske revolucije naprej je psihološka past s smrtonosnimi posledicami za globalno okolje. Verjamem, da bi bilo veliko ljudi verjetno srečnejših, če bi živeli preprostejše in manj ekstravagantno življenje.«

Strastni ne odnehajo

Haley sicer raje pleza z dobrimi partnerji kot sam, vendar pa tudi raje sam kot s slabimi soplezalci. »Soplezalec mora biti vreden zaupanja, da vedno sprejema varne in preudarne odločitve – to je absolutno najpomembnejše in veliko ljudi je, s katerimi ne bi mogel plezati, ker so njihovi standardi varnosti nižji od mojih,« pravi.

Solo plezanje velja pri marsikom za najvišjo obliko alpinizma, seveda pa je tudi najbolj tvegano. Haley se je večkrat znašel na meji, vendar pa, kot pravi, skozi te izkušnje ni razvil nobene posebne metode obvladovanja tveganja. Vse izkušnje in intenzivna doživetja v gorah se mu nalagajo v znanje, ki mu pomaga pri sprejemanju varnih odločitev. Išče ravnotežje v zavedanju o tveganosti svojega načina plezanja, zaradi katerega lahko tudi umre. »Mislim pa, da sem veliko konservativnejši plezalec, kot si misli večina ljudi. Če se stvari zdijo nevarne, se brez težav obrnem,« pravi.

Auer je v najinem intervjuju nekaj tednov pred tragično smrtjo priznal, da lahko nadzira tveganje le tako, da se občasno upočasni in ustavi, vendar mu to ni šlo prav dobro. »Če te žene nekaj, kar je tvoja resnična strast, kljub morebitnemu tveganju ne boš nikoli odnehal,« je dejal.

Vprašal sem ga, kako potem obvladuje strah, ki neizogibno pride s tveganim plezanjem. »Res ne vem,« je odgovoril. »Tega nisem treniral, mislim, da je to nekaj, kar sem dobil od staršev. Spoprijemanje s strahom je zelo individualna stvar, sam se občasno nekako rad ukvarjam z njim in zato se dogodivščine intenzivirajo. Več ko je intenzivnosti, več energije dobim za vsakodnevno življenje.«

Pomembne so tudi druge stvari

V plezanju je mogoče kljub vsej njegovi nepredvidljivosti najti tudi univerzalno, v vsakdanjem življenju uporabno sporočilo.

»Mislim, da bi se morali ljudje počutiti povsem svobodne glede sloga plezanja, vse dokler ne puščajo za sabo smeti in dokler so iskreni glede svoje taktike. Isto načelo velja za številne vidike življenja – da je biti pošten v načinu, kako (si) nekaj predstavljate, pogosto pomembnejše od stvari same,« pravi Colin Haley.

Pokojni Auer je v življenju verjel v tri vrline: poštenost, skromnost in realnost. Ni se imel za tip človeka, ki bi izvajal motivacijske govore. »Če govorim o svojem plezanju in odpravah, je to že zadostna motivacija in navdih za ljudi,« mi je povedal. »Predvsem pa,« je še dejal avstrijski alpinist, »ne razmišljajte preveč o tem, kaj drugi mislijo o vaših odločitvah. Počnite to, kar imate radi, in v ključnem trenutku odločitve naredito to, kar mislite, da je najbolje.«

Tragično preminuli avstrijski alpinist je po fanatični predanosti plezanju na začetku kariere vseeno spoznal, da niso zveličavne le gore in oddaljene deviške stene. Začel se je zavedati pomembnosti družine, staršev, partnerskega odnosa, druženja s prijatelji. »To je zelo pomembno,« je dejal.

Colin Haley kljub svojemu močnemu preživetvenemu instinktu v divjih gorah ne ve, kaj bo počel »potem«, čez 10 ali 15 let. Ko bo čas za spremembo, se bo že česa domislil, pravi. Med intenzivnim plezanjem se rad sprosti.

»Na odpravah z veseljem preživim veliko časa v spalni vreči, in preden zaspim, prek slušalk poslušam glasbo. Ves čas berem Wikipedijo, predvsem o znanosti,« pravi ameriški alpinist.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

alpinizem

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.