Kakšni so gluhi?

Pogoste so tudi teorije o preobčutljivosti, sumničavosti, egoizmu in agresivnosti gluhih. Včasih tudi gluhi sami sebe prikazujejo bolj uboge, kot so v resnici, ter namesto pravic iščejo pomilovanje in usmiljenje. Ko razmišljamo o gluhih, se izogibajmo predvsem posploševanja in splošnih ocen.

Kot se nam vsi Kitajci zdijo enaki, tako se nagibamo k temu, da na gluhe gledamo kot na skupino ljudi z enakimi lastnostmi, sposobnostmi in občutki. Toda gluhi se med seboj razlikujejo vsaj toliko, če ne celo bolj, kot vsi drugi ljudje. Vsakega gluhega človeka je treba sprejeti kot posameznika, ki ima svojo naravo, stanje duha, sposobnosti in slabosti. Če opazimo "značilne" odzive gluhih, se najprej vprašajmo, ali ne gre samo za normalen odziv na značilne situacije, v katere okolica postavlja gluhe. Kitajci so kljub vsemu posebna populacija, s svojimi navadami in miselnostjo, zakaj torej tudi gluhi ne bi imeli nekaj skupnih značilnosti? Toda v nasprotju s prej opisanim "pogledom od zunaj" v svet gluhih, poglejmo, kako kakšen se ta svet zdi "od znotraj", z očmi gluhih. Tukaj je nekaj pogledov, kako o sebi in o gluhoti menijo v najbolj emancipiranih državah, kot so ZDA, Skandinavija in drugod.

1) Gluhota ni invalidnost, marveč različnost. Gluhi človek zmore vse, samo slišati ne. Bit problema gluhih je v tem, da jim družba in država ne priznavata posebnosti, ne ponujata možnosti za izobraževanje, sprejemanje informacij in sporazumevanje na način, ki bi jim ustrezal (z znakovnim jezikom in drugim vizualnimi mediji).

2) Gluhota je torej samo pomanjkljivost. Po definiciji tega pojma po opredelitvi ZN je gluhota "izguba ali omejitev možnosti za enakopravno sodelovanje v življenju skupnosti z drugimi državljani zaradi pomanjkljivosti v okolici in pri mnogih organiziranih dejavnostih družbe, na primer pri informiranju, komunikaciji in izobraževanju". Torej gluhi za svoje težave ne obtožujejo gluhote, ampak krivico valijo na druge? Natanko tako. Gluhi v omenjenih državah so ponosni, ker so gluhi, ker pripadajo skupnosti, ki ima lasten jezik in kulturo. Besedo "gluhi" pišejo z veliko začetnico, svojo skupnost primerjajo z etnično manjšino in zanjo zahtevajo enake pravice. Četudi bi se jim ponudila možnost, da bi lahko slišali (na primer z brezplačno kohlearno implantacijo), večina gluhih tega ne bi sprejela. Gluhota zanje ni nesreča, ampak radost pripadanja skupnosti, ki jo imajo radi. V družinah gluhih (v ZDA) je veselje, ko ugotovijo, da je novorojenček - gluh! Kaj pa pri nas?

Kako je s tem pri nas?
Vsaka kultura namreč potrebuje izobraženo elito, ustrezno družbeno ozračje, sredstva ... V Sloveniji tega ni, gluhim vsega tega ne ponuja, zato bi se bilo naivno vmešavati v kulturo gluhih tam, kjer bi lahko obstajala kot izolirana kultur geta.

Znanje je obvladovanje informacij, informacije ali podatke pa zbiramo z branjem, poslušanjem, pogovorom in gledanjem - večja ko je razdalja med virom informacij in sprejemnikom informacije, težje jo sprejemamo. Zaradi pomanjkanja sluha imajo gluhi manjše možnosti za zbiranje informacij. Lahko rečemo, da je neznanje pomanjkanje informacij, ne glede na to, ali je oseba prikrajšana za informacije iz opravičljivih ali neopravičljivih razlogov.

Vsaka oseba, ki ima pri svojem delu opraviti z ljudmi (zdravniki, prodajalci vstopnic ...), bi morala pridobiti znanje o sporazumevanju z gluhimi. V naprednih državah, na primer na Švedskem, celo navadni prodajalci uporabljajo znakovni jezik, saj se želijo sporazumevati z gluhimi strankami.

Za gluhe je pomembna vsaka informacija in dandanes je do nje lažje priti kot nekoč. Pri tem ima pomembno vlogo svetovni splet, saj lahko prek interneta vsakdo pridobi veliko znanj. Internet bo gluhim spremenil svet. Resda ne more nadomestiti telefona, toda ni daleč dan, ko bomo lahko prek svetovnega spleta kupovali karte za vlak in se tako izognili nesporazumom s prodajalci. Vsak človek potrebuje informacije - pomagajmo si, da pridemo do informacij in da pridobimo karseda veliko znanja.