Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pod vplivom drugih


Vprašanje:

SPREMEMBA V SRCU Dolgo sem zbirala pogum, da vam napišem pismo in vas zaprosim za pomoč. Stara sem dvaindvajset let, imam službo in stanovanje. Oče mi je umrl že v otroštvu, kar še danes zelo obžalujem, saj sem bila nanj navezana bolj kot na mamo. Še zelo mlada, pri šestnajstih letih, sem se zaljubila v fanta, ki ga še zdaj zelo ljubim. Najina ljubezen je trajala šest let. V teh letih sva si začela ustvarjati dom. Ob mamini hiši sva zgradila prizidek in si v njem uredila stanovanje. Fant dela v tujini, zato sem bila večinoma sama. Ko sem končala šolanje in dobila službo, sva se odločila za otroka, vendar vse ni šlo po načrtih. Doma so se začeli prepiri. Mama mi je ves čas govorila, češ, kaj boš z njim, če je vedno na terenu, vedno v tujini. Nikoli me ni vprašala, ali ga imam rada. Tri leta sva se zaman trudila, da bi dobila otroka. Tolažila sem se, da niso pravi dnevi, da sem psihično razrvana. S fantom sva se vse več prepirala. Prišlo je tako daleč, da sva se razšla. Padale so grde besede in imela sem občutek, da me je mama kar potegnila k sebi. Govorila mi je, naj bom srečna, ker nimam z njim otroka, saj ga nikoli ni doma. Prišel je dan, ko je odšel. Jokala sem dolge dneve in noči. V službi je bilo še v redu, doma pa je bilo vse narobe. Mama me je kregala, ker sem jokala za njim. Še zdaj ga zelo ljubim. Oprostila sem mu vse, kar je bilo narobe, priznala, da sem takrat potegnila z mamo. Vedno sem bila pod vplivom drugih, nikoli se nisem znala samostojno odločati. Vedno sem ravnala tako, kot so mi ukazali drugi, nikdar po svoje.

Minilo je osem mesecev, odkar sva se razšla. Vsi me sprašujejo, kaj je narobe z mano. Moje zdravje se je poslabšalo. Sicer sem močnejše postave, toda to me je tako strlo, da sem izgubila dvajset kilogramov. Vstajam s polno glavo bolečin. Imam prijateljico, ki mi pomaga, vendar opažam, da tudi ona ne zmore več. Bojim se, da tonem v brezno obupa. Ne morem se postaviti na lastne noge. Mama mi je kar določila drugega fanta, vabi ga na kavo in mi govori, naj se poročim z njim. Vsem sem povedala, da bom ostala sama, ker še vedno ljubim nekdanjega fanta.
Pred mesecem dni sva se srečala v diskoteki. Bilo je zelo boleče: solze, objem. Zdaj se srečujeva skrivaj, kajti če bi za to izvedela mama, bi morala od doma. Marsikdo mi je rekel, naj poslušam svoje srce. Moje srce želi samo njega, vendar ne skrivaj. Kaj naj naredim? Prosim, pomagajte mi!

Odgovor:

Samostojno odločanje ni samo pravica, za odrasle ljudi je to dolžnost. Kadar se odločamo v skladu s tistim, kar se nam zdi prav in pomembno, dobimo v zameno pozitiven občutek, da smo svobodni, da stojimo za svojimi vrednotami, da je vse tako, kot mora biti. S tem utrdimo pozitivno samopodobo. Tudi če naredimo pri odločanju napako, kar se dogaja vsakomur, se iz nje veliko naučimo o sebi in o svetu. Seveda boli, če spoznaš, da si se zmotil, toda brez tega ne gre.

Ljudje, ki dvomijo vase ali imajo negativno samopodobo, se težko odločajo, saj navadno niti ne vedo, kaj si v resnici želijo. To se morda sliši čudno, vendar mi je že veliko ljudi reklo, da jim je najtežje, če jih vprašam, kaj pravzaprav hočejo. Morda bi bilo bolje reči, da v osnovi sicer vedo, kaj hočejo, vendar se bojijo posledic svojih želja. Posledice so včasih boleče. Če si nekaj želiš, a tega ne moreš dobiti, to boli. Ljudje menijo, da jim bo lažje, če si ne bodo ničesar želeli. Kadar poskušajo izključiti čutenje svojih želja, nekako izgubijo samega sebe in orientacijo v svetu. Doživljajo občutek izgube identitete, ki je veliko hujši od izgube želene stvari.

Tudi ko gre za odnose, prepuščanje odločitev drugim naredi nepopravljivo zmedo. Starši se morajo pogosto odločati namesto svojih otrok, dokler se ti niso sposobni odločati sami. V zameno dobijo otroci občutek varnosti, odvisnosti, zaščitenosti, da lahko na varnem naredijo prve napake; tako jih zaščitimo pred hujšimi napakami. Kadar odrasel človek svojo pravico do odločanja prepusti drugim, da bi se tako izognil težavam, ki jih prinaša samostojno odločanje, mora to plačati z občutkom podrejenosti in z izgubo občutka pozitivne identitete.

Svojo pravico, da se odločite, kateri fant je pravi za vas, ste prepustili mami. Mimogrede isto sprašujete še mene, prijatelje in najbrž kar vsakega, ki vas hoče poslušati. Od enih dobite en odgovor, od drugih drugačnega, na koncu pa se boste morali odločiti sami. Še huje, tudi če se nič ne odločite, ste se s tem že odločili, kajti fant verjetno ne bo v nedogled čakal, da se boste odločili odrasti. Torej brez odločitve ne bo šlo.

Na kakšni osnovi se boste odločili? Ko se dva poročita, ju na matičnem uradu ne vprašajo, ali imata stanovanje, ali se mama strinja ... Vprašajo ju samo: "Ali hočeš biti s tem človekom?" Naštevate zunanje dejavnike, kot je grozeč spor z mamo, možnost izgube stanovanja (ali ste res prepričani, da bi to naredila?), na drugi strani pa hujšanje in izgubo zdravja. Zdi se mi, da ste se že zdavnaj odločili za fanta in da me sprašujete samo po tem, kako to povedati mami, da bo čim manj škodljivih posledic.

Moj nasvet: resnica je včasih sicer boleča, ampak še vedno je resnica. Laž je lahko še tako sladka, pa nikdar ne bo resnica. Odnosi z ljudmi, ki jih imamo radi, temeljijo na resnici. Če lagali boste mami, jo boste pozneje zasovražili. Če bosta s fantom ostala skupaj, pa bo za to prej ali slej izvedela. Torej ji povejte sami in izvedeli boste resnico: ali ima vaša mama raje vas, kakršni ste v resnici, ali pa ima raje iluzijo o vas kot o podaljšku same sebe.


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.