Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Prenažiranje in anoreksija


Vprašanje:

Pozdravljeni! Že nekaj časa zbiram pogum, da bi nekomu zastavila svoje vprašanje, vendar pa vedno znova sama sebe prepričam, da z menoj ni nič narobe in da tega ne potrebujem. Moje težave so se začele nekako pred dvema letoma, ko sem s koncem osnovne šole shujšala z 58 kg na 50 kg (pri 167cm). No, pravzaprav sem bila takrat zelo srečna, saj sem se že vsaj od 12. leta sekirala zaradi svoje postave (zdaj jih imam 17), potem pa sem naenkrat postala lepa in vse mi je uspevalo, končno sem prenehala jesti sladkarije, imela sem nadzor nad hrano, začela sem se gibati, cela družina mi je bila naklonjena. Potem je prišel konec poletja in z njim navajanje na gimnazijo. Ker sem velik perfekcionist, sem se seveda zelo gnala za šolo. Hkrati pa tudi za hrano. Tu so se počasi začeli pojavljati moji problemi, ko sem najprej svoje večerje zmanjšala z enega jogurta na polovico le-tega, se vedno bolj izogibala malicam in moja teža je padla na 49 kg. Bila sem še srečnejša. Potem pa se je začelo dogajati, da sem shujšala tudi na 48 kg in takrat sem se ustrašila, da sem anoreksična, zato sem se začela prenajedati za zajtrk in potem telovaditi. Nekje vmes sem izgubila menstruacijo (zdi se mi, da sta bila razlog tako hiter padec kilogramov kot tudi velik stres v šoli, saj sem velik perfekcionist). In tako je šlo naprej. Prenajedanje za zajtrk, da mi je bilo slabo, in potem telovadba zjutraj in zvečer. Ostajala sem med 49 in 48 kg. Nato je prišlo to šolsko leto, ko se je vse samo še stopnjevalo. Moja sestra, s katero sva preje skupaj hodili na gimnazijo (in zato imeli skupna kosila - zajtrkovala sem skrivaj), je odšla na faks in ostala sem sama z mamo, ki je včasih moje težave opazila in mi zato težila, včasih pa ne, in očetom alkoholikom, zaradi katerega smo imeli doma vsake par mesecev nekaj scen. Moja obsesija s hrano se je nadaljevala. Prenajedanje za zajtrk in kosilo, vsakodnevna telovadba, šola. Ves čas sem nihala od 51kg, ko me je zgrabila panika, in se nato shujšala na 48kg, ko sem se ustrašila, da sem anoreksična. Menstruacija je bila samo še bežen spomin (samo vsake tri mesece sem morala h ginekologinji po tablete za sprožitev, ker sem imela takrat vsaj 50 kg, ni delala problemov). V šoli sem se začela zapirati pred ljudmi. Moja samozavest je padala. Moja obroka sta bila zajtrk in kosilo in takrat sem se nažirala. Proti koncu pouka, ko sem videla, da bom v vsakem oziru 100% odličnakinja, sem začela še bolj pretiravati s telovadbo. Po 2 x dnevno sem začela teči (2 x 5-6km), zraven pa sem vključila še polurno hojo v klanec. V šoli so moje probleme opazili in morala sem k zdravnici, ki mi je naročila, naj pišem dnevnik, kar sem pojedla. Ko sva se večkrat sestali, je opazila, da se stanje ne izboljšuje - shujšala sem na 48 kg, nihala med dnevi stradanja in prenažiranja. Tako me je poslala na Center za mentalno zdravje, ker naj bi imela motnje hranjenja. V ponedelljek grem prvič tja, čeprav me je grozno strah. Kajti vsi okoli mene trdijo, da sem obupna, da samo lažem, da se mi samo zdi, da se prenažiram, v resnici pa so tisto pravi obroki, da preveč telovadim, da sem anoreksična. Sama zase bi to bolezen najraje oklicala kompulzivno prenajedanje (čeprav vem, da to ni res). Nekako je trapasto, da sem se vam to odločila pisati ravno zdaj, ko imam tako malo do srečanja s pedopsihiatrinjo, toda zadnje dneve se mi zdi vsak nov dan muka. Trudim se zdravo jesti, imeti 4 obroke dnevno, vendar pa potem vse skupaj uničim. Goljufam in za malico pojem samo 1/10 marelice in za večerjo samo ugriznem vanjo in jo potem pljunim ven. Hrano mečem v smeti. Ko sem lačna, gledam recepte, pravzaprav si ogledujem slike slaščic, odprem omaro, povoham piškote in potem zaprem omaro. Štejem kalorije, da bi jih zaužila 500 na dan. In potem se naenkrat vse podre. In se začnem nažirati. Včasih iz užitka, včasih iz lakote, včasih iz strahu, kaj počnem sama s seboj, včasih, da se kaznujem. In bolj kot se hočem nadzorovati, huje je. Rada bi svoj nadzor, ki sem ga imela na začetku hujšanja, nazaj. Rada bi znova normalno zaživela namesto, da se tako grozno gnusim sama sebi, da se včasih zapiram pred ljudmi, da se prenažiram, da kar naprej razmišljam o hrani, da telovadim. Včasih samo prespim dneve, ker se mi zdi, da je to edini način, da ne razočaram sebe in drugih, da ne mislim na hrano. Vendar pa se zadnje dneve bojim tudi spati, saj se mi je že nekajkrat zgodilo, da sem sanjala o hrani, kako se prenažiram. Ampak nekako sem čisto zašla s teme, hotela sem vprašati samo eno stvar, ki zveni čisto enostavna (zato se mi je tako dolgo zdelo, da jo lahko sama rešim, če se le potrudim), v resnici pa je zame čisto nedosegljiva. Kako ustaviti to grozljivo prenajedanje? Ker me uničuje, tako psihično kot tudi fizično. Včasih se mi zdi, da nisem vredna ničesar (vendar se vseeno potrudim, da najdem smisel v življenju), nenehno se obtožujem, če jem, poleg tega pa me po prenajedanju včasih boli trebuh, mi je slabo, največkrat pa se mi zgodi, da se ali tresem ali pa sem grozno utrujena. In potem še pretiravam s telovadbo in zaradi tistega ponesrečenega prenajedanja za zajtrk ali kosilo ne jem več. Vrtim se v tem začaranem krogu. Rada bi (vem, da je to ironično) tisto kontrolo pri hranjenju, da bi imela prazen želodec in bi občutila tisti najlepši občutek lakote, ko si šibek, da komaj stojiš pokonci, ampak hkrati se ravno zaradi tega počutiš močan. Vendar mi ta občutek zaradi prenajedanja puzi iz rok in se vedno bolj nesrečna. Poleg tega me je grozno strah, da se bom zredila na 49 kg, kar naprej se tehtam, tudi po 3 x dnevno, včasih se zalotim ob misli, da bi končno rada tistih 47 kg, ker takrat bom z vsem tem odnehala in bom srečna. Ker bom imela 1 kg v rezervi, če se slučajno zredim. Ampak ... No, ja. Vem, da se ne da nehati s prenajedanjem brez močne volje, ampak, ali obstaja kakšen način, s katerim bi se vsak dan zadržala in, ali je mogoče, da bo čez nekaj časa, ko se bom odrekala sladkarijam, izginila želja po njih (ali pa se bo samo še povečala)? No, v bistvu je bilo po tem čisto predolgem opisovanju samo to moje vprašanje. Iskreno se vam opravičujem, da sem porabila toliko vašega časa za takšno malenkost. Najraje bi napisala, da vam niti ni treba odgovoriti, ampak potem boste vprašali, zakaj sem potem sploh pisala. Resnica? Ne vem. Samo zato da sem se nekako pomirila? No, in seveda zato, ker še vedno upam, da obstaja neka rešitev iz tega. Najlepša hvala, da ste si vzeli čas za to čisto predolgo sporočilo!

Odgovor:

Pozdravljena,
najprej je potrebno povedati, da vse kar ste napisala ustreza klasični sliki anoreksije. In to ne samo na nivoju simptomov, ki so lahko prenajedanje, bruhanje, zloraba odvajal, pretirana telesna aktivnost, ob ITM-ju nižjem od 17,5 kg/m2 (pri bulimiji je ITM v mejah normale, simptomi pa so lahko identični), temveč tudi na nivoju počutja, doživljanja sebe, perfekcionizma in še česa!

Ni enostavne rešitve v smislu nasveta. kako prenehati s prenajedanjem. Edino zares uspešno zdravljenje je psihoterapija, ki seveda ni usmerjena v simptome, marveč v vzroke, ki so do njih pripeljali. V prosesu obravnave človek postopoma spreminja svoj čustveni odziv na doloćene pretekle situacije, dogodke, doživljanja in posledično se spreminjajo tudi vedenjski vzorci (simptomi izzvenevajo). Tako vam iskreno priporočam, da se vključite v strokovno obravnavo. Če sem dobro razumela, ste v ponedeljek že naročena - pojdite!!!
Motnje hranjenja so ozdravljive. Pot je sicer naporna in dolga, a tudi zelo izpolnjujoča. Človek marsikaj pomembnega ugotovi in bivši pacienti pogosto rečejo, da so hvaležni za svojo bolezen, saj sedaj bolj polno in doživeto živijo!
Vse dobro!

Karin Sernec
asis. dr.  Karin Sernec, dr. med.

Aktiven

asis. dr. Karin Sernec, dr. med.

Motnje hranjenja

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal