Odvisna od hrane

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

ponedeljek, 09. november 2009

Mnenja o podobnih težavah

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana dr. Sanja Rozman! Imam težavo, ki je ne zmorem rešiti. Stara sem 26 let. Moja težava je v prehranjevanju.
časih si želim, da sploh ne bi obstajala. Prebrala sem vašo knjigo Peklenska gugalnica, v kateri sem našla tudi sebe. Prišla sem do sklepa, da sem odvisna od hrane. Prej nisem vedela, da je to bolezen, ki se ji reče kumpulzivno prenajedanje. Znašla sem se v začaranem krogu, iz katerega se ne morem rešiti. Imam približno deset kilogramov odvečne teže, zato sem večkrat poskušala shujšati. Nikoli mi ni uspelo izgubiti več kot nekaj kilogramov, poleg tega sem se vsakič spet zredila na prejšnjo težo ali pa sem pridobila še kakšen kilogram več. Veliko vem o zdravi prehrani, znano mi je, kaj je dobro za moje telo.

Nekaj časa jem zdravo hrano brez sladkorja in maščob, vendar že po treh dnevih takšne prehrane nastopijo grozni občutki, ki me silijo, da moram pojesti kaj sladkega. Karkoli, samo da je sladko. Tudi če se temu upiram, začnem jesti in ne morem nehati, dokler nisem popolnoma sita. Včasih se tako najem, da me boli trebuh. Nimam občutka, kdaj imam dovolj. Če nimam sladkarij, se najem kake druge hrane, vendar me to ne zadovolji. Potem si rečem, da sem že spet padla in da sem na isti točki kot prej. Zavedam se, da to, kar delam, ni dobro in da škoduje zdravju. Zelo si želim, da bi mi uspelo shujšati, vendar vedno znova doživljam poraze. Še naprej bom debela, nikoli ne bom vitka. Pravzaprav sem vesela, da ne morem shujšati, ker vem, da bi bilo potem še slabše. Padla bi v drugo zasvojenost - bulimijo in se je ne bi rešila. Morda se ne bi zredila, toda posledice bi bile hujše. Iskala sem vzrok bolezni, tudi v otroštvu. Toda v družini nikoli ni bilo posebnih težav. S starši sem se vedno dobro razumela in sem jim hvaležna za vse.

Moja odvisnost traja že nekaj let, vendar v zadnjem času v močnejši obliki. Vzrok za to je v ljubezenski zvezi, ki pa ni trajala dolgo. Za tega fanta sem upala, da bova nekoč skupaj, čakala sem ga nekaj let in prosila Boga, da bova skupaj. Končno sva prišla skupaj, že sem naju videla skupaj do konca življenja, a mi je kmalu priznal, da ljubi drugo. To me je zelo prizadelo. Nisem jokala. Nisem mogla. In vendar sem še naprej sanjala o njem, ko pa sem ju videla skupaj, sem naposled prišla do spoznanja. Po koncu zveze sem štirinajst dni dobesedno živela od sladkarij. Tako sem tolažila bolečino, ki me je prizadela. Ko sem bila z njim, me sladkarije sploh niso mikale. Zdaj pa - o, groza. Ob vsakem padcu se mi naberejo dodatni kilogrami. Nič mi ne pomaga. Prosim, svetujte mi, kaj naj naredim, da se rešim problemov, ki mi otežujejo življenje, saj imam veliko želja, ki jih želim uresničiti. Želim narediti veliko dobrega in v življenju uspeti. Ali obstaja terapevtska skupina za mlade odvisnike od hrane? Kaj mi priporočate? Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam. Polona

Odgovor:

Najprej se morate odločiti, kaj si bolj želite: shujšati ali ozdraveti. Želja, da bi shujšali, vas namreč pahne v začarani krog, ki se konča s prenajedanjem. Tako kot opisujete: najprej se nekaj dni držite diete, dokler se v vas ne razvije tako huda potreba po sladkem (tako imenovana volčja lakota), da nadomestite vse pristradane kalorije. Pri tem je pomembno občutenje lastne vrednosti, ki je pozitivno le, kadar stradate, in utrpi hud udarec, ko vam spodleti. Takrat se tako zelo zaničujete, da slabih občutkov ne morete pomiriti z ničemer drugim kot s sladkarijami. Sladkarije torej za vas niso hrana, marveč tolažba, nadomestek za ljubezen. Dokaz za to je, da ne čutite potrebe po sladkem, kadar ste v uspešnem ljubezenskem odnosu. Torej morava skleniti, da v vašem življenju kronično primanjkuje ljubezni, ljubezni do sebe, to pa nadomeščate s sladkarijami. Dokler je tako in vam sladkarije pomenijo nadomestek za ljubezen, se morate odreči vsem dietam, ki temeljijo na odrekanju kalorij in sladkarij. Odreči se morate poskusom, da bi občutek lastne vrednosti povezovali s tem, kaj jeste in koliko tehtate. Dokler vam sladkarije ne bodo pomenile samo hrane, in to ne najboljše, ne smete več hujšati. Saj tako ali tako ne deluje, kot ste že ugotovili. Pa vendar vam je najbrž težko reči, od zdaj naprej se ne bom več tehtala, ne bom več kontrolirala prehranjevanja. Toliko energije, ki jo zdaj porabite za dejavnosti, povezane s hujšanjem, bi bilo nenadoma odveč!

In prav v tem je bistvo. Vse te vojne in notranje drame okoli čokolade in kalorij so nekakšna dimna zavesa, zaradi katere se lahko pretvarjate, da je vaše življenje boljše, kot je v resnici. Nimate fanta, ki bi vas ljubil? Nič hudega, ga boste že našli, nekoč v prihodnosti, ko boste shujšali. Razumljivo, da zdaj za fante niste zanimivi, ker ste predebeli. Pa je to res? Kaj pa, če niste zanimivi, ker nimate kaj dati, ko tako čemite sami v sebi in nenehno preštevate kalorije? Ampak lahko se slepite, da se bo vse uredilo, ko boste shujšali. To je samo utvara, ker v resnici ne morete shujšati.

Kako bi se počutili, če bi vam fant rekel, da vas bo ljubil, če shujšate za deset kilogramov? Menili bi, da vas v resnici sploh ne ljubi, kajne? In mar ni vaša ljubezen do sebe prav tako pogojena s tem, da shujšate? Torej se v resnici ne marate. In v tem je težava.

Terapevtskih skupin in skupin za samopomoč za mlade z motnjami hranjenja je pri nas kar nekaj. Terapevtsko skupino vodi izobraženi terapevt, skupino za samopomoč pa sestavljajo okrevajoči odvisniki od hrane, ki drug drugemu pomagajo pri vzdrževanju abstinence, zorenju in osebni rasti. Naslove skupin in njihove pozive h vključitvi boste našli v dnevnem časopisju ali na oglasni deski v Centru za socialno delo (tam lahko tudi prosite za nasvet). Ne morem vam svetovati, v katero se vključite, ker morate to ugotoviti sami: pojdite na nekaj pogovorov in sestankov ter sami ugotovite, v kateri skupini se počutite najbolje. Gre za delikatne odtenke v občutjih do določenih konkretnih ljudi, ki jih ni mogoče predvideti, ker se zgodijo, šele ko se srečate s temi ljudmi. Prepričana sem, da se bo kaj našlo, saj je skupin kar nekaj. Zelo vam priporočam, da se vključite v takšno skupino, saj tovrstnih težav ne bo mogoče rešiti brez sodelovanja drugih. Le kako naj se človek nauči ljubiti samega sebe, če ne tako, da najprej ljubi druge z vsemi njihovimi napakami in nato ugotovi, da je tudi sam vreden ljubezni, in to kljub svojim napakam. Zato je treba med ljudi, še najbolje med take, ki so nam podobni in se borijo s podobnimi težavami.