Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Odgovor:

Naj vas najprej potolažim. Pri otroku ni mogoče ugotavljati odvisnosti od odnosov, saj je zanj vedenje, ki ga opažamo pri odvisnih od odnosov, povsem normalno. Otrok je objektivno odvisen od staršev in se temu ustrezno obnaša. Šele takrat, ko se tako vede odrasla oseba, lahko rečemo, da je vedenje bolezensko. Glavni znaki bolezni, ki jih opisujem v svojih knjigah, so: odvisnost občutka lastne vrednosti od potrjevanja drugih ljudi, nezavedanje svojih potreb in neprevzemanje odgovornosti za njihovo zadovoljitev, nezavedanje svojih telesnih, duševnih in duhovnih meja. To so vse značilnosti nezrelosti, ki pa je pri otroku povsem normalna. Saj ima še dovolj časa, da se nauči in dozori!

Normalno je, da starši prevzamemo odgovornost za marsikaj, česar otrok še ne zmore. Ko odrašča, postopoma začne vse to urejati sam. Narobe je samo, če je že telesno, duševno in socialno povsem odrasel (od dvajsetega pa tja do tridesetega leta), a še vedno pričakuje, da bodo njegove zadeve urejali starši ali partner. Lahko bi dejali, da je odvisnost od odnosov podaljšano nezrelo otroško vedenje na področju razmerij z drugimi ljudmi, ko odrasel človek ne zna ali ne more sam poskrbeti za svoje potrebe, zato se zapleta v zapletena in škodljiva razmerja z ljudmi, ki mu v zameno za pretirano podrejanje zagotavljajo, da se bodo do njega večno vedli kot starši do otroka: zaščitniško, avtoritativno, običajno tudi verbalno ali fizično agresivno. Na področju razvojne psihologije vedno govorimo o razvoju funkcij v povezavi s starostjo: večina otrok preneha potrebovati pleničke v starosti leta in pol; če otrok do šestega leta ponoči še kdaj pomoči posteljo, ni nič hudega. Če pa še pri osmih letih ponoči moči posteljo, bo treba kaj ukreniti. Podobno se sčasoma razvijejo druge funkcije, tudi sposobnost za izražanje sebe v odnosih z drugimi; šele tedaj, ko mine kritično obdobje, do osamosvojitve pa še vedno ne pride, lahko govorimo o bolezenskih težavah. Se pravi, da imate še dovolj časa in da otroku lahko še veliko pomagate.

Na drugi strani je res, da se prevladujočega sloga odnosov učimo v primarni družini in da ni dovolj samo čakati in sedeti križem rok. Od vaju z možem se je otrok najbrž naučil dovolj slabega, saj opisujete hude težave v sporazumevanju in čustveno izpraznjenost odnosa. Največ, kar lahko zdaj naredite za otrokovo dobro, je, da poskrbite za svoje zdravljenje. Iz vašega pisma sklepam, da je diagnoza, ki ste jo postavili na osnovi opisa iz knjige, najbrž kar pravilna. Niste sicer veliko napisali o svojem otroštvu in o razvoju vajine zveze, a vendar dovolj. Veliko pove že izbor zasvojencev za partnerje. Po moji evidenci je več kot 80 odstotkov zdravljenih v moji skupini za odvisne od odnosov otrok alkoholikov ali ljudi, ki so imeli z njimi daljše partnerske zveze. Podobne podatke sem našla tudi v literaturi in eden od značilnih simptomov zasvojenega z odnosi je, da izbira razmerja z zasvojenimi in v njih ostaja kljub težavam, ki jih zasvojenost povzroči v odnosih. Veliko pove tudi vaš strah pred moževim odhajanjem. Odvisni od odnosov so pravzaprav odvisni od potrditve določenih drugih ljudi. Vsi ljudje potrebujemo potrditev in pozornost drugih. To so dokazale raziskave, opravljene na otrocih, ki so odraščali v sirotišnicah in v drugih ustanovah, kjer niso bili deležni ljubeče skrbi matere ali njene namestnice, ampak so odraščali brez potrditve pomembnih ljudi. Ugotovili so, da so takšni otroci telesno in duševno šibkejši in da pogosto obolevajo - celo umirajo pogosteje. Zdravi odrasli ljudje si znajo sami dati potrebno potrditev. Seveda se počutijo dobro, če jih pohvalijo in potrdijo tudi drugi, toda če potrditve ne dobijo, še ni konec sveta. Malce počakaš, malce se potolažiš sam, pa gre.

Odvisnim od odnosov se v takšnih okoliščinah zdi, da gre za konec sveta. Če ob sebi nimajo "svojih pomembnih" ljudi, ki bi jim povedali, da so dobri, se jim poruši podoba o sebi. Tako lahko moževa odsotnost, ne glede na razlog, za odvisnico pomeni: "Ni mu mar zame! Ne ljubi me, ker nisem vredna ljubezni!" Ko se mož vrne domov, to pomeni, da je vse v redu. Razlogi, zakaj ga ni bilo (ker je popival s prijatelji ali bil pri drugi ženski), ostanejo skrivnost, saj si ženska, ki je odvisna od odnosov, o tem ne upa pogovoriti. Če bi si, bi nemara ugotovila, da gre za kaj, zaradi česar bi se "morala" ločiti. Bog ne daj! Po nekaj letih takšne čudovite komunikacije (ja, tudi to je komunikacija, pa še zelo zgovorna - o tebi namreč največ povedo stvari, ki jih zamolčiš) ni več kaj povedati, saj utegneš na vsakem koraku stopiti na prepovedano področje. In potem se pogovarjamo samo še o tem, kdo bo plačal položnice, kaj so kupili sosedje in kam bomo šli na morje, v sebi pa tiho žalujemo za nečim, kar je odšlo iz odnosa, ne da bi sploh vedeli, kdaj in kako.

Bližina, intimnost, temelj ljubezni med ljudmi, je posledica tega, da se svojim najdražjim želimo pokazati takšni, kot smo v resnici, in od njih doživeti ljubečo potrditev tega. Česar pri sebi ne maraš, boš hotel skriti pred drugimi, zato pravijo, da moraš imeti najprej rad sebe, šele potem lahko ljubiš druge. Odvisni od odnosov si ne upajo pokazati se drugim takšni, kot so, saj so prepričani, da bi s tem izgubili ljubezen (in s tem svojo drogo - potrditev). Bojijo se ranljivosti, ki pride s tem, da te nekdo zavrne. Zato se v odnosu ne pokažejo. V resnici lažejo, hočejo se prikazati kot "boljši". Zato tudi najbolje funkcionirajo v odnosih z alkoholiki in narkomani: ti jih ne obravnavajo preveč kritično, saj tudi odvisniki od alkohola ali drog potrebujejo odvisne od odnosov, da naredijo zanje vse, česar sami zaradi odvisnosti ne zmorejo.

Takšen je po vsej verjetnosti tudi vajin zakon: v njem se prepletajo vaše in njegove odvisniške potrebe. Če je mož nehal piti, ne da bi se zdravil, še ne pomeni, da so izginile vse osebnostne lastnosti, ki jih z leti "pridelajo" alkoholiki. Bližine in komunikacije ni, vendar si nobeden od vaju ne upa oditi, ker se zaveda, da ni zmožen živeti sam. Da ostajata skupaj zaradi otroka, je navaden izgovor, in vi to veste! Ne veste? Potem si skušajte predstavljati, kako bi se to lahko razpletlo, če si izberete, da ne naredite nič. Morda bo kdo od vas zbolel. Otrokova bolezen je nekaj, kar bi vaju obdržalo skupaj, in če bo otrok to zaslutil, njegova bolezen utegne trajati v nedogled. Morda si bo kdo od vaju našel novega partnerja, na katerega se bo "obesil" z vso svojo odvisniško težo, in se tako izmuznil iz zakona. Tisti, ki bo ostal sam, bo moral skozi hudo krizo, v kateri bo bodisi "odrasel" ali pa zbolel še huje in pri tem poškodoval otroka. Otrok, ki ostane z osamljenim odvisnikom od odnosov, je v hudi nevarnosti, da postane vir "droge" za ločenega starša, s tem pa se utrdi njegova vzgoja v odvisnika od odnosov.

Najboljša rešitev je zdravljenje. Svetujem vam, da se v zdravljenje, če je le mogoče, vključita oba z možem. Samo to lahko pomaga ohraniti vajin zakon in ga spraviti na takšno raven, da bo vreden tega imena. Če pri možu obstaja vsaj kanček možnosti, da je alkohol še vedno problem, če torej ne abstinira povsem, je smiselno, da se vključita v katerega od programov za zdravljenje alkoholizma, denimo k dr. Ruglju v zasebni psihiatrični ordinaciji Preobrazba (ker nimam podatka, od kod ste, vam ne morem svetovati natančneje, vendar so oblike zdravljenja alkoholizma dovolj dostopne po vsej Sloveniji). Popolna abstinenca je edini varni kriterij za zdravljenega alkoholika, ne glede na to, koliko časa je minilo od opustitve pitja. Kadar se ozdravi ena odvisnost, se praviloma poslabšajo druge, če jih ne zdravimo hkrati, zato je smiselno, da se vključita v skupino, v kateri so tudi zdravljeni alkoholiki; v primeru poslabšanja moževega alkoholizma bi bili na pravem mestu. Če moža ne morete pripraviti k sodelovanju, se boste težko vključili v takšno skupino. Povprašate lahko tudi pri Anonimnih alkoholikih, katerih skupine Al-Anon so namenjene družinskim članom, torej odvisnim od odnosov.

Poleg zdravljenja vaju dveh lahko otroku pomagate na vse načine, s katerimi ga učite, kako se imeti rad. Naučiti ga morate, da se bo sam pohvalil in potolažil, pa tudi, da bo brez duševne krize prenesel zdravo kritiko. Bodite pozorni na to, kdaj se mu uspe postaviti zase, in ga na to opozorite, se z njim o tem pogovarjajte in ga močno pohvalite. Ne ščitite ga pred celim svetom, ampak mu pustite, da doseže svoje male zmage in da uživa v občutku samozavesti, ki ga prinesejo. Poskusite v njem videti enkratno, neponovljivo bitje in ne svojega podaljška. Naučite ga meditirati, da bo vedel, od kod vzeti notranjo trdnost, kadar bo v stiski. Verjetno vam bo to bolje uspevalo ob pomoči zdravljenja, saj bo prav to, kar bo najbolj pomagalo vam, pomagalo tudi njemu.