Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Bila sem ji nezvesta, a si želim vrniti k njej


Vprašanje:

Pozdravljeni, Pred dobrimi 5 leti, pri 26 letih sem vstopila v vezo z žensko in iskreno verjela da je to partnerka, s katero si želim preživeti življenje. Enako tudi z njene strani. Pred tem sem bila le v dveh daljših vezah in sicer s fantom ( pri 18h) in kasneje s punco. Po približno dveh letih sem spoznala starejšega moškega, s katerim sva se sprva spoprijateljila, po kakšnem letu pa me je začel tudi drugače privlačiti. Bilo je obojestransko in z njegove strani zelo očitno. Vsa ta pozornost mi je zelo godila. Dolgo časa sem odklanjala, da bi se z njim spustila v kakršnokoli razmerje, ker sem svojo punco resnično ljubila in ker je bil ta moški poročen. Kaj je pretehtalo ne vem, a spustila sva se v neko vezo. Z njim mi je bilo sicer lepo, večinoma pa so me prevevali močni občutki krivde. Vsakič znova sem si rekla nikoli več..., vsakič znova sem si samo želela nazaj v objem, ki me je čakal doma. Vendar se nisem mogla odtrgati od njega. Čez kakšno leto je mojo nezvestobo odkrila moja punca in me zapustila. Meni se je sesul svet, vse stike z njim sem prekinila, jo prosila ter obljubljala, da je z njim konec, da hočem samo njo. Me je vzela nazaj... On pa se je kmalu spet pojavil v mojem življenju... S punco sva se veliko pogovarjali o družini, o otrocih, da si jih želiva... Jaz sem si jih želela zelo dolgo. In ta moški, ki me je neustavljivo privlačil, ki je imel name velikanski vpliv, s katerim sva dejansko imela veliko skupnega, se mi je zdel edini, s katerim to željo lahko uresničim. Ta želja je prerasla vsa druga razmišljanja... In to, da sem bila še vedno z njim, sem kljub občutkom krivde opravičevala s tem, da je on edini moški s katerim si želim otroka. In letos sem zanosila. Seveda sem se zelo razveselila, ampak potem šele se je v meni naselil strah, kaj sedaj? Kako bom to razložila svoji punci? No, ko sem ji, je seveda prekinila najino zvezo.... Za nekaj časa sem se poskusila čustveno odmakniti od nje, ampak ne gre. Medtem se je tudi pri očetu otroka zgodilo, da je izvedela njegova žena, vendar je on vse skupaj ( mene in otroka ) preprosto zanikal. Nekaj časa sva se še slišala po telefonu, zdaj že dolgo nobenega kontakta. Sem bila zelo presenečena, da me to niti ni prizadelo. Nekje v sebi čutim olajšanje, da tokrat najbrž res ne bo spet poklical in se pojavil v mojem življenju. Ker si ga dejansko ne želim. Ni oseba s katero si predstavljam življenje. Bil je moški, ki me je fizično privlačil, ki sem ga imela rada, za katerega pa tudi vem, da je svojo moč nad mano veselo izkoriščal... Oba sva vedela da svoje žene zaradi mene ne bo nikoli zapustil. In meni je bilo tako prav. Ne želim ga več v svojem življenju, ne v otrokovem, ker nočem da se tudi z njim igra kot se je z mano. Na žalost veliko stvari za nazaj vidim šele zdaj. Na drugi strani pa je oseba s katero si želim deliti življenje, s katero si želim imeti družino, s katero želim vzgajati tega otročka, s katero sva že ogromno preživeli skupaj, za katero želim skrbeti... Sem jo pa tako prizadela, da ne vem če je tukaj kakšno upanje da mi še kdaj zaupa. Zadnje čase se spet pogovarjava, imava tudi precej skupnih interesov, tako da se veliko videvava... Želim si nazaj k njej, to sem ji povedala, sva se pogovorili... V veliki večini iz vseh pogovorov sklepam, da jo je neznansko strah da jo spet prizadenem, ni pa me še pozabila. Se trudim dokazati, da mislim resno, med nama je še vedno zelo močna vez. Ne vem, kaj še lahko naredim, da ji pokažem, da jo ljubim in da je ona tista... Povedala sem ji, da sem tu, da jo čakam, da ji dajem čas... Resnično si ne želim nikoli več narediti kaj takega kot sem, nočem biti nezvesta. Verjamem si, ko rečem da ne bom. Me je pa strah, ker to ni prvič, ko sem si to obljubila... Načeloma sem človek, ki drži svoje obljube. Zakaj mi tu ni uspelo? Kako naj se skopljem iz cikla teh enih in istih napak. To se resnično NE SME več zgoditi! Upam da ste iz te kolobocije kaj razumeli... Najlepša vam hvala za odgovor.



Odgovor:

Lepo pozdravljeni.

Da boste ponovno vzpostavili prelomljeno zaupanje, bo potrebnega kar nekaj časa. Pomembna pa bodo dejanja.
Na nezvestobo sicer ni imun nihče, zgodi se lahko vsakomur - prvič. Ko se zgodi prvič, večina ljudi niti ne prepozna dobro znakov, da so se zapletli pregloboko, dokler ni prisotne še spolnosti. Drugič pa je to težje, saj takrat znake veliko bolj in prej prepoznamo. Zato je nezvestoba potem velikokrat bolj odločitev - tokrat osnovana na bolj realnih tleh. Odločitev, da ne bom prestopil spolzkih tal, ko so znaki očitni ...

Lepo vas pozdravljam in ostanite zvesti...sami sebi!

dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka

Aktiven

dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka

Partnerski odnosi in samsko življenje Vzgoja otrok Življenje s starostnikom

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal