Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Žrtev alkoholizma


Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja, v svoji družini se že precej časa srečujem z alkoholizmom. Zadnje čase je zgodba, ki ji sprva nisem pripisovala prav velikega pomena, vse težje in čedalje bolj zapletena. V meni se je nakopičilo preveč vprašanj, za katera ugotavljam, da nanje brez zunanje pomoči ne znam poiskati odgovorov. Težave z alkoholom ima mama. Da gre za težavo, sem začela opažati že pred nekaj leti, vendar je dolgo trajalo, preden sem si priznala, da gre v resnici za alkoholizem. Mama namreč ne pije ves čas in redno, marveč le občasno, večinoma ob koncih tedna, sicer pa skoraj nikoli. To me je dolgo begalo in še zdaj se tu in tam vprašam, kje je meja. Kdaj lahko rečeš, da je nekdo alkoholik? Toda zdaj menim, da si moram priznati - čeprav je to včasih težko, ko gre za lastne starše - da so mamine težave resne. Naj še povem, da sem stara štiriintrideset let in da že več kot petnajst let ne živim doma. Takoj po končani srednji šoli sem namreč odšla študirat v Ljubljano in po končanem študiju sem tam tudi ostala. Prav zato mi je bilo še težje dojeti, kaj se dogaja doma, saj se vračam bolj poredko.

Toda ko se je vse pogosteje dogajalo, da sem prišla v soboto domov in mama okrog enajste ure dopoldne ni bila več trezna, sem si sčasoma le morala priznati, da gre za večjo težavo. Čez čas mi je o tem spregovoril tudi oče, ki pa nikoli ni bil prav gostobeseden, zato se mi je bilo z njim vedno težko pogovarjati. Oče je začel mamo nadzirati in ji prepovedovati pitje. Toda s tem ne doseže prav veliko. Mama si namreč kupuje pijačo skrivaj, jo skriva na najbolj nenavadnih mestih in trenutke, ko ga ni, izkoristi za pitje. Čedalje bolj se mi dozdeva, da zadnje čase vse večkrat izkoristi tudi mene. Zdi se mi namreč, da ima takrat, ko pridem domov, občutek, da je varna pred očetom in da se ne bo spravil nadnjo z očitki - in tako spet pije. Toda to je samo moj občutek, ne vem, ali je v resnici tako. Tudi sama sem potrebovala kar nekaj let, da sem ji nekoč naglas povedala, da me boli, ko jo vidim piti.

Prvič se je to zgodilo, ko sem bila nekoč doma za praznike. Delala sem v kuhinji; mama je vsake toliko časa izginila v spalnico in vsakič, ko se je vrnila, je bila manj trezna. Kar nekaj časa sem v sebi bíla boj, težko mi je bilo spregovoriti. Toda takrat sem zbrala ves pogum in to storila. Odgovorila je, da je res, da tu in tam kaj spije, da pa ni alkoholičarka, saj je lahko tudi po tri tedne brez pijače, in da če ob koncu tedna tu in tam kaj spije, to že ni alkoholizem. Takrat mi je obljubila, da ne bo več pila, toda ko se je čez nekaj časa oče vrnil domov in sta se začela prepirati, je pri priči pozabila na najin pogovor. Včasih se je ob materi alkoholičarki prav težko spomniti, da ne razmišlja več kot ljubeča mati, da jo vodijo drugi vzgibi, da, prav težko se je na to spomniti, ko so poteptana tvoja čustva, ko na lastni koži doživljaš, da ti mama gleda v oči in se ti laže, da le pride do alkohola. Pri tem je težko ohraniti občutek lastne vrednosti.

O tem včasih razmišljam. Od tistega dogodka naprej se je mama zelo oddaljila od mene, včasih sem imela že občutek, da ko pridem domov, kar beži pred bližino z mano. To zdaj traja že približno leto dni. Šele v zadnjem času sem dobila občutek, da se mi je spet malce približala.Pred štirinajstimi dnevi sem se z mamo spet pogovarjala o njeni težavi. Nisem je želela napadati ali soditi, vendar sem ji povedala, da me zelo skrbi, kaj bo z njo, da zaradi tega ne spim, da bi si želela najti rešitev, a je nimam, in da bi ji nemara pomagalo, če bi šla na zdravljenje. Seveda se je uprla in povedala, da ne bo šla na nobeno zdravljenje. Težko mi je, ko jo gledam takšno, saj vidim, da globoko v sebi zelo trpi, da jo je nekaj v življenju zlomilo.

Za sabo nima prav lahke življenjske zgodbe: oče jo je zapustil, ko je bila še zelo majhna, nato se je z mamo in majhnim bratom težko prebijala skozi življenje. Pri devetnajstih je zanosila in se preselila iz mesta na vas k družini mojega očeta, kjer je tašča ni lepo sprejela. Pogosto ji je povedala, da je to, kar se je zgodilo, velika sramota, zlasti ker je mama v tistih časih veljala za nezakonsko mati, to pa je v tistih časih v krščanskem vaškem okolju veljalo za nedopustno. To je samo kratek oris tega, kako se je mame dotaknilo življenje. In prav zdaj z očetom večkrat potegneta na dan to zgodbo in se vse bolj nespoštljivo obtožujeta glede tega, kdo je bil bolj kriv za to, da je njuno življenje takšno, kot je. Včasih se niti ne zavedata, da sedim poleg njiju in ju poslušam, ko govorita o veliki napaki, ki sta jo storila, jaz pa nehote pomislim na to, da sem bila ta napaka jaz. Ne, saj zdaj jaz ne mislim več, da sem napaka, ampak kdo ve, kaj vse ostane v človekovi podzavesti, če prideš na svet v okolju, kjer nisi zaželen. Toda naj nadaljujem zgodbo.

Pred dvema letoma je oče težko zbolel, od takrat naprej je srčni bolnik, zelo je moral spremeniti življenje. Zdaj ne zmore več velikih naporov in gotovo je zanj položaj, v katerem se je znašel, velika psihična obremenitev, ki za njegovo zdravje ni najboljša. Mama mi je zadnjič omenila, da ji je že večkrat rekel, da je ona kriva za to, da je zbolel. Velikokrat pomislim, kako to situacijo sprejema in absorbira moj brat, ki je star štiriindvajset let in živi doma. Vse bolj me skrbi zanj, saj vidim, da je čedalje redkeje doma in da nima več volje, da bi dokončal šolo. Nikoli mi ni omenil alkoholizma, dokler se enkrat nisem odločila in ga povprašala, kako gleda na mamino težavo, kako se ob tem počuti. Zdi se mi namreč, da ni dobro, ker živi v takem okolju, ne da bi se o tem s kom pogovoril, saj z vsem poskuša opraviti sam. Sprva se ni dobro odzval, zdaj pa že nekaj časa o tem odprto govoriva in se pogovarjava o možnih rešitvah. In vendar se mi na trenutke zazdi tako krivično, da mora mlad človek nositi takšno breme družinske zgodbe, če bi ta leta vendarle morala biti najlepša in najbolj brezskrbna. Vem, da takšno razmišljanje ne vodi prav daleč; včasih je življenje pač takšno in z njim se je treba soočiti. Kadar se mi zdi, da za nekaj nimam rešitve, se vržem v učenje, zato sem v zadnjem času prebrala kar nekaj knjig o alkoholizmu. Vse, kar sem v njih prebrala, me je prepričalo, da ni druge poti kot ta, da gre mama na zdravljenje. Toda tu se je ustavilo. Če sem že potrebovala toliko časa, da sem priznala, da je alkoholizem nekaj, s čemer se ne znam spopasti brez strokovne pomoči, pa ne vem, kako mamo pripraviti, da bi šla na zdravljenje. Iz različnih zgodb vidim, da bi bilo učinkovito, če bi bil oče tisti, ki bi mamo pripravil do tega. Morda z ultimatom, da se bo v nasprotnem primeru ločil?

Toda menim, da oče v tem trenutku tega ne bo storil. Še vedno je namreč prepričan, da bo mama nehala piti, če jo bo le dovolj nadziral. Včasih prav težko gledam, kako to počne. V odnosu do mame nikoli ni bil ravno spoštljiv. Vedno jo kritizira, nič ne naredi prav, nič ne skuha dobro in še in še bi se našlo ... Približno podoben odnos je že od nekdaj imel tudi do otrok. Šele odkar je zbolel, se zdi, da se je za drobec spremenil. Kadarkoli smo doma naleteli na težavo, je bilo z njim nemogoče razpravljati, ker je vstal in se umaknil; s tem je bilo zanj konec pogovora. Mama tudi nikoli ni mogla preboleti, da se mu nikdar ni uspelo zares osamosvojiti od njegove mame. Še vedno, tudi zdaj, ko je star petinpetdeset let, gre vsako soboto dopoldne k njej (to ne bi bilo nič narobe, če ne bi tega počel tudi takrat, ko smo ga doma potrebovali). Seveda je to spet pogled skozi moje oči; kdo drug, ki bi na našo družino gledal bolj objektivno, bi stvari morda videl drugače.

V zadnjih dveh letih sem veliko razmišljala tudi o odnosu med mamo in očetom, zlasti ko sem se sama začela spopadati s svojimi odnosi z moškimi in v njih naletela na veliko težav. Potrebovala sem veliko časa, preden sem ugotovila, da vedno znova srečujem moške, ki se nekako "prilepijo" name, se napajajo iz moje energije. Vedno sem znala reševati težave vseh ljudi. Prav mama je bila prva, ki mi je velikokrat govorila "komu pa naj povem, če ne tebi" in me s tem morda obremenila bolj, kot bi prisodilo otroku. Moje potrebe, želje, pričakovanja in sanje pa so ostajale zakopane v meni. V okolju, kjer sem živela v mladih letih, niso bile dobro sprejete, zato sem jih verjetno kar pospravila nekam globoko vase.

Šele ko sem odšla zdoma, sem o teh stvareh začela razmišljati drugače. Nastopilo je obdobje, ki ga zdaj lahko opišem tako, kot da bi se mi zrušil svet. Novo okolje je prineslo nove vrednote, drugačno ravnanje, to pa je v meni zrušilo vse, kar sem dotlej poznala. Nikoli ne bom pozabila noči, ko se mi je zazdelo, da ne zmorem več, da je vse postalo pretežko, da ne vem več, kdo sem, da nisem več to, kar so mi doma vedno govorili, da sem, kaj drugega pa tudi še nisem. In takrat, v najtemnejši noči, se me je od znotraj dotaknilo nekaj zelo toplega in svetlega. V meni se je naselil občutek miru in občutek, da bo vse dobro. Od tiste noči naprej nisem nikoli več sama. Toda miniti je moralo še veliko let, preden sem počasi začela graditi nekaj novega, nemara pristnejšega. Deset let sem prebila v odnosu z moškim, v katerem sem se pogosto počutila, da samo jaz poslušam, samo jaz dajem, ko pa je odšel, sem se počutila izpraznjeno. A v njem sem videla toliko lepega. Zdaj se mi dozdeva, da mi je prav bolečina, ki sem jo čutila v tem odnosu, odprla srce.

Zdi se mi, da v tem odnosu v resnici tudi jaz nisem veliko dala, ker je bilo moje srce že od otroštva nekje zakopano. Na koncu sem se odločila in odnos končala. Ni mi žal. Zazdelo se mi je, da se v odnosu ne bo nič več spremenilo, takšen, kot je bil, pa mi ni zadoščal. Verjetno sem se skozi ta odnos veliko naučila o sebi. Tudi to, da to, da nenehno poslušaš o težavah drugega, podpiraš njegovo samopomilovanje in hkrati igraš nekoga, ki vse zna, vse ve in nima težav, ni odnos, v katerem bi lahko iskala ljubezen. Zaradi sebe in zaradi njega se mi je zdelo prav, da odnos končam. Morda sem prav s tem prvič začutila ljubezen.

Do sebe in do njega. Zdaj sem bila dve leti sama in v zadnjem času se je pojavil človek, ki se zanima zame, tudi mene je pritegnil, a hkrati občutim milijon strahov, ki mi govorijo, naj to ne bo spet nekdo, ki mu bom nehote morala igrati mamo, pa tega prej ne bom znala videti. Sprašujem se, ali sem v sebi že dovolj pozdravila nekatere stvari, da se že dovolj spoštujem, da lahko srečam moškega, ki mi bo znal izkazovati dovolj spoštovanja? Neki notranji strah mi šepeta: "Ali ne bi bilo vendarle bolje biti kar sama, kot da tvegam novo bolečino?" In vendar vem, da bi se, če bi prikimala temu strahu, izognila življenju. Toda vsaj nekaterih napak ne bi rada ponavljala.

Ena od njih je ta, da sem si očitno v življenju očitno pridobila občutek, da moram vedno reševati vse težave, predvsem težave drugih. Zdaj mislim, da imam pravico do tega, da si zgradim svoje življenje. Z njim sem že veliko bolj zadovoljna, kot sem bila včasih. Dokončala sem študij, ki me je zanimal, in delam v svojem poklicu, ki mi je v zadovoljstvo. Še vedno se težko prebijam skozi dneve in včasih nastopi dan, ko pomislim, da ne bom zmogla. In vendar sem prišla do spoznanja, da ni moja stvar, da rešim vse težave svojih staršev. Moja naloga je, da si ustvarim človeka vredno življenje ter karseda pozitivno in ustvarjalno živim svoj vsakdan in gradim svoje odnose. Res pa je, da je alkoholizem stvar, ki se zareže pod kožo vseh, ki živijo poleg alkoholika. Torej se ne morem slepiti, da to ni moj problem. Ker je tudi moj problem.

Prav zato vas prosim za nasvet. Kaj je najbolje storiti v primeru, kot je moj? Kako pregovoriti mamo k zdravljenju, če oče ne bo hotel sodelovati? Kaj lahko storim? V teh časih se počutim prav nemočno, vendar se mi zdi, da lahko mami pomaga samo strokovna pomoč, kako jo pripeljati do nje, pa ne vem. Razmišljala sem, ali bi bilo dobro, da bi se mama vključila v katero od skupin anonimnih alkoholikov. Kaj menite o tem? Bi bila to ustrezna rešitev za njen primer? Pripravljena sem iti z njo, prav tako brat. Morda bi to koristilo tudi nama. Kako v to prepričati očeta, ne vem, saj se je z njim zelo težko pogovarjati. Upam, da sem svojo zgodbo dovolj jasno predstavila, da bo vsaj malce razumljiva. Iskreno bi bila vesela vašega odgovora in nasveta. Vendar ne bom razočarana, če ga ne bom dobila, ker si lahko mislim, da dobivate veliko podobnih pisem in da je morda težko odgovoriti na vse. Že iz vaše knjige sem dobila marsikateri koristen nasvet in marsikateri vaš razmislek je sprožil tudi moja razmišljanja. Za to sem vam hvaležna in zlasti za vso človeško toplino, ki sem jo začutila iz vaših odgovorov in za katero sem prepričana, da bo poleg mojega zdravila še veliko drugih src.

Hvala, ker ste me spomnili na tisti vir ljubezni, ki ga ni treba iskati zunaj, in na to, da je treba najprej negovati svoj lasten odnos. Včasih, ko se vse zazdi pretežko, na to kar malce pozabim. Že velikokrat sem razmišljala o tem, kaj povzroči, da se nekdo prebije iz težkega okolja, situacije, odnosa ter mu uspe zaživeti polno in pozitivno življenje - in zakaj nekomu drugemu, ki se znajde v enakih okoliščinah, to ne uspe. Še vedno nimam odgovora, vendar se mi je v zadnjih mesecih posvetil eden od možnih odgovorov, ki se mi je potrdil tudi ob prebiranju vaše knjige. Vera, vera je tista moč! Ne institucionalizirana vera, marveč preprosta in najgloblja človekova vera v dobro! Morda, morda bi lahko bilo to ...

Želim vam še veliko uspehov pri vašem delu in v življenju, predvsem pa veliko človeške topline in ustvarjalnih dni!
Lep pozdrav! Tanja

Odgovor:

Draga Tanja,

pisem, kot je vaše, sem zares vesela, saj je iz njih mogoče razbrati, da ste se v življenju odločili boriti zase, ne pa obupavati nad "krivicami", ki vam jih zadaja usoda. Premagovanje in preraščanje primanjkljaja v ljubezni je spodbuda, da se človek zavihti nad ovire, ki se mu v življenju postavljajo na pot. To ste že ugotovili pri sebi, to ugotavljate pri starših, le pri mlajšem bratu vam še uide misel "kako krivično, da mora mlad človek nositi takšno breme družinske zgodbe, ko bi to vendarle morala biti najlepša in najbolj brezskrbna leta". V ozadju vaših misli se vaš duh ukvarja z eksistenčnim vprašanjem "kakšen je pomen bolečine in prikrajšanosti na tem svetu", zato okoli vas opažate toliko zgodb, ki se vrtijo okoli tega vprašanja. Tudi sama se v življenju srečujem s podobnimi dilemami, o tem pišem in razmišljam, zato ni nenavadno, da so vam moje knjige blizu. Pravzaprav ste že sami odgovorili na vsa vprašanja, ki ste jih zastavili, zato najbrž iščete samo mojo potrditev, da so vaša razmišljanja pravilna. Delček vas namreč še vedno dvomi in se boji, da bo s svojimi zdravimi stališči prizadejal škodo drugim, ko se bo hotel postaviti zase in obraniti svoje meje.

V prvem delu pisma pišete o svoji primarni družini, maminem alkoholizmu, očetovem nadziranju in nadziranju mame ter o bratovem trpljenju ob tem, ko ne more izraziti svoje bolečine in se o tem ne zna pogovarjati. Če bi pismo končali na tem mestu, bi vam odgovorila o ljudeh Reševalcih, tistih, ki izhajajo z alkoholno označenih družin ter mislijo, da imajo moč in pravico spravljati v red druge, pri tem pa pri sebi še nimajo vsega počiščenega. Toda v drugem delu pisma o tem spregovorite kar sami in iz odgovora vidim, da ste razumeli, kaj se dogaja, in ustrezno ukrepali. Čestitam! Razumeli ste motive, ki vas ženejo, da poskušate "reševati" druge pred posledicami napačnih odločitev, priznali svojo nemoč pri tem, ugotovili, da morajo ti ljudje poiskati strokovno pomoč, vendar tega nočejo. Če nočejo, jim nihče ne more pomagati, niti odvzeti njihove bolečine. Lahko jih imate radi, ker so vaši starši in ljudje, ob katerih ste odraščali, vendar niste odgovorni za njihovo usodo. In povsem ustrezno ste naredili naslednji korak in prevzeli odgovornost za svojo usodo. Morda ste se malce ustavili, ko ste opazili negativno dinamiko svojih partnerstev, in se zamislili, ali si res želite spet skozi vse to, ali ne bi raje lepo ostali sami in si prihranili te težave. Tudi to je možnost, ki je enako veljavna kot druge.

Če pa ste človek, ki mu partnerska ljubezen veliko pomeni, verjetno z življenjem v osami ne boste zadovoljni. Ne zato, ker bi bili brez moškega in družine manjvredni, ampak zato, ker je povsem v redu, če si želiš sreče v družini in partnerstvu. Najbrž pri tem ne morete preprečiti, da ne bi prišlo tudi do kakih težav. Pomembno pa je, da si ne postavljate nestvarnih ciljev, češ da bi s pravilnim izborom partnerja lahko našli zvezo, v kateri ne bo težav. Kajti potem bi takoj, ko bi kaj zaškripalo, pomislili, da je s partnerjem kaj narobe, in pobegnili. Pomembno je izbrati človeka, ki bo vztrajal ob vas kljub trenutnim težavam. Čakanje na idealnega partnerja, s katerim se bodo vsi problemi uredili kar sami od sebe, je iluzija.

Pri izboru partnerja morda ni tako pomembno, da so vam zelo všeč njegove najboljše lastnosti - skoraj vsak človek ima kaj dobrega - ne, odločilno je, da dobro prenašate njegove značilnosti, ki jih ocenjujete kot najslabše, saj se bodo na tistih lomila kopja vajine zveze.Menim, da lahko zaradi svoje osebne zgodbe v partnerskih odnosih pričakujete nekatere težave, ki pa bodo toliko manjše, kolikor bolj se boste oprijeli in trdno držali tistega "toplega in svetlega, notranjega vira ljubezni, ki ga ni treba iskati nekje zunaj". S tem boste tudi moškemu ob sebi dopustili in pokazali, kako naj se oprime sebe, da bo lahko bolj trdno navzoč v odnosu z vami. Tako se boste izognili pasti, ki si jo utegnete nastaviti, da bi spet izbrali moškega, ki ga je treba reševati, ter se s tem izognili reševanju lastnih težav in notranjih dvomov.

Želim vam veliko sreče na poti, veliko poguma za spopadanje s težavami in predvsem neomajno vero v dobro v ljudeh.


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.