Odgovor:
Spoštovani,
vaše pismo govori, da ste se znašli v stiski, ki jo po ljudski
modrosti zdravi predvsem čas. Iskreno upam, da vam stojijo ob
strani ljudje, ki vas imajo radi in vas razumejo. Ker sprašujete,
kako pomagati sinu, bom skušal na kratko pojasniti nekaj dejstev,
ki bodo morda pomagala razumeti njegove odzive.
Izguba bližnje osebe je nedvomno ena najbolj travmatičnih in
bolečih izkušenj v posameznikovem življenju. Na takšno izgubo se
ljudje odzivamo različno: poleg žalosti, ki je v času žalovanja
navadno najmočnejše čustvo, praviloma še z mešanico
najrazličnejših, neredko tudi navidez nasprotujočih si čustev. Kje
v tem doživljanju bi lahko bila meja, ki normalni proces žalovanja
ločuje od odzivov, ki nakazujejo, da se žalujoči brez strokovne
pomoči ne bo zmogel izkopati iz čustvenih stisk, je težko določiti.
Merilo ni niti vrsta niti intenzivnost čustev. Čustva, ki se
prebujajo po smrti svojcev, so številna in zapletena, kot so
navadno zapleteni tudi odnosi med bližnjimi. Strokovna pomoč je
potrebna, kadar se žalovanje ne zaključi še dolgo po smrti pomembne
osebe.
Tako kot so čustveni odzivi ob izgubi individualni glede na
vrsto in intenzivnost čustev, zaradi česar je težko in morda tudi
neprimerno postavljati pravila, je različna tudi doba, ki jo
posameznik potrebuje, da se v sebi poslovi od zanj pomembne osebe.
Na to, da se je žalovanje podaljšalo onkraj običajnega obdobja,
pomislimo, kadar se žalujoči še po dveh ali več letih dejavno
ukvarja z izgubo.Da se v sinovem doživljanju izmenjujejo in
prepletajo žalost, jeza in poskusi, da bi ubežal bolečim čustvom,
je normalno in prav.
S tem nočem reči, da mu ni težko, vendar bi
doživljanje zgolj žalosti najbrž pomenilo, da se proces
prebolevanja izgube še ni začel. Pa tudi, da v stiski ni zmogel
angažirati ustreznih obrambnih mehanizmov, ki bi mu pomagali
premagovati čustveno bolečino. To, da se sin občasno zapira vase in
zavrača pogovor, verjetno pomeni, da stisko poskuša predelati sam.
Če je tako, to govori o določeni osebnostni zrelosti. Morda se s
tem varuje pred prehudo bolečino in jo obenem skuša prihraniti tudi
sebi. Nisem mogel spregledati, da v pismu ne omenjate svoje
prizadetosti. Tudi to je lahko način varovanja pred bolečimi
čustvi.
Ne zdi se mi najbolje, da bi sina silili k pogovoru.
Razumem vašo skrb in željo, da vsaj njemu pomagate preboleti
izgubo, vendar vztrajanje, da se mora pogovarjati z vami, ni edini
in v določenem trenutku morda tudi ne najboljši način. Izgubo bosta
prebolevala vsak zase.
Drug namesto drugega je ne moreta. Gre tudi za to, da imata pri tem opraviti z različnima odnosoma - vi ste izgubili moža, sin je izgubil očeta. Čeprav bi vam rad povedal kaj spodbudnejšega, je resnica, da v tem bolečem procesu ni mogoče preskočiti ali izpustiti ničesar, če naj se žalovanje izteče tako, da spomin na umrlega ostane del nas, sami pa ostanemo sposobni vzpostavljati nove čustveno pomembne odnose.
