Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Utrujena od bežanja


Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja! Nikakor ne najdem pravih besed, da bi v tem kratkem pismu res lahko izrazila sebe. Zdi se mi tako težko, kot stopiti nekje iz varnega ozadja pred množico ljudi. Odlašam s pisanjem, saj mi glas v notranjosti kar naprej prigovarja, da moje težave sploh niso nič "takšnega" in da naj dam prednost ljudem, ki so res potrebni pomoči in nasveta. A zakaj ne bi tudi jaz smela ...

Notranji pritisk me že dlje časa sili v tek in spremembe. Med tekom se vsak dan sprošča zelo močna notranja napetost, za katero ne vem, od kod se je vzela in zakaj prihaja vedno znova na površje. Spomnim se, kolikokrat sem neuspešno poskušala redno teči vse od letošnje zime, pa mi šele zdaj uspeva. Svoje pasivno življenje mukoma, a vztrajno spreminjam s stvarmi, ki so mi ljube, kot so pohodi v gore, branje izbranih knjig, ki mi počasi razkrivajo vedno več o meni in ljudeh, rišem, se učim jezikov, predvsem pa pišem. Zdi se mi, da je vsega toliko, in občutek imam, da je moj notranji svet tako neurejen, utrujen od neprestanih bojev, od nenehnega iskanja, v katerega me žene globoka sila v meni. Kaj iščem tako silovito? Ali sem kaj izgubila ali le pozabila? Sem pozabila, kaj je otroško zaupanje v človeka, na katerega se lahko zaneseš? Pa na to, kakšni so dnevi, ki niso enolični, vsi enaki, kako je čutiti utrip in radost življenja? Oh, kako rada bi "imela" koga, ki bi me znal poslušati in razumeti brez obsojanja, mi prisluhniti, kako težko je vzdržati brez vsakodnevnega sanjarjenja in pobega iz "težke" resničnosti, kako je pasti, pa se odločen vedno znova pobrati, pa ti težki odnosi! Rada bi vedela, da je kdo tu, ki razume. In tudi jaz bi rada razumela. Zakaj me vedno pritegne v napačne, tako boleče odnose? Pred čim, tako se mi zdi, bežim vse življenje? Česa se tako silno bojim? Kaj mi manjka in česa ne morem čutiti? Najglobljega dela sebe? Zakaj tečejo moja mlada leta mimo mene, medtem ko je moje čutenje vsega tako revno? Kje sem zašla s prave poti. Česa ne razumem? Na kakšen način se narobe vedem? Zakaj ti občutki manjvrednosti? In kaj pomeni tisti siloviti strah, ob katerem so vsi drugi strahovi življenja otročje lahki, ki ga začutim za nekaj trenutkov, morda zato, ker poskušam abstinirati od sanjarjenja že dlje časa? Ali v meni res še živi na smrt prestrašena deklica, ki jo je varuška v starosti le nekaj mesecev vsak dan omamljala s pivom, da ne bi tako neutolažljivo jokala, nato pa ji druga varuška naslednjih nekaj mesecev ni dajala skoraj nič jesti? Ali mi ta deklica ne dovoli čutiti? Zakaj ne morem preprosto živeti, ne da bi o življenju toliko razmišljala in se spraševala? Zakaj se mi včasih zdi, kot da je vse proti meni, čeprav vem, da ni?
Neka silno močna sila v meni si tako hrepeneče želi UČITI se o življenju, resnici, učiti se tudi iz svojih in napak drugih. Resnica, ne iluzija! Človek kot on sam, in ne moja projekcija! Ljubezen, in ne njeni številni nadomestki! Življenje, in ne to nečutenje! Oh, rada bi že enkrat videla druge, in ne le mene v njih!

Pa nihče me vendar ni pretepel, posilil, mučil, v družini ni alkoholikov! Tečem in tečem in poleg neke napetosti zaznavam razne oblike pokrajine. Na koncu pa se mi včasih le odpre, če tečem dovolj dolgo, nekaj lepega, in prične prodirati vame nekaj toplega. In navadno šele takrat zagledam lepoto pokrajine okoli mene, pa zelenje, nebo in oblake, in se sprostim v sebi.

Mislim, da ne vem, kdo sem. Vem pa, da se nočem več slepiti, da SEM UTRUJENA OD BEŽANJA. Hočem resnico, in od tega ne odstopam! Nočem le odpraviti simptomov mojih zasvojenosti, pa tudi ne samo vzroka, hočem dalje v življenje, za življenje! Nekje v sebi vendarle še verjamem, da ga je vredno živeti. O Bog, kako rada bi razumela! Se učila! Vedela, da je "tam nekje" nekdo, ki me bo v najtežjih trenutkih podprl, mi rekel, naj vztrajam, naj se ne vdam. Ne, ne bom se predala! Ne! Borila se bom zase, pa če bom morala iti za to na konec sveta! Našla bom sebe.Ne vem, kam me bo vodila pot, a hvala za vse tvoje, meni tako posebne knjige, Sanja! Brez njih morda nikoli ne bi izvedela, kaj se dogaja z mano! Tanja, 25 let

Odgovor:

Draga Tanja,
zelo dobro se vam je uspelo izraziti o temi, ki je tako zapletena. Seveda je veliko lažje pisati o zunanjih dogodkih, o težavah v odnosih, o tem, kar so drugi naredili narobe, kot pa narediti pošteno moralno inventuro svojega življenja in si priznati, da ni v zunanjem svetu nič narobe, pa je v meni še vedno nekaj nedokončanega, neoblikovanega, neko nejasno, a neizbrisljivo hrepenenje, sla po nečem, za čemer tečeš vse življenje, pa nikoli ... vsaj tako se zdaj čuti! Menim, da to, kar opisujete, ni nobena bolezen, ampak običajno človeško hrepenenje po presežnem, po tistem "nekaj več", kar bi iz življenja naredilo zanimivo dogodivščino, šolo, ki nima konca, namesto da ga doživljamo kot nizanje vedno enakih, pa čeprav popolnih dni. Kaj sploh je popolnost? Odsotnost bolečine? Ali se spominjate blaženega občutka, ko vas po nekaj dnevih zobobola nenadoma neha boleti zob? Vse je tako mehko in mirno. Brez bolečine ne bi opazili, katere stvari nam škodijo, ne bi znali ceniti zdravja in ne bi se znali prav obrniti.

Eksistenčna kriza, notranja praznina, osnovna tesnoba, to so izrazi za opis življenjskega trenutka, v katerem ste se znašli. To pomeni, da opuščate veliko starih vrednot in prepričanj, novih pa še niste sprejeli. Ostanite odprti, ne bežite iz tega, obmirujte, spremenite se v oči in ušesa, ne sodite, ne pritožujte se, ne kregajte se z Bogom, ampak ga globoko v sebi vprašajte: "Kaj mi želiš povedati!" In bodite tiho kot majhna miška v čakanju na odgovor. Saj veste, da je le od vas odvisno, ali bo prišel, slišali ga boste, če boste resnično hoteli poslušati, pa čeprav bo odgovor od vas zahteval, da "žrtvujete" kaj, kar vam "preveč" pomeni.Zaupanje je ključna beseda. Naučiti se morate zaupati drugim ljudem. Saj ste bolj ali manj storili že vse, kar lahko storite sami, in za te dosežke vam iskreno čestitam. A na tej poti nismo sami in tudi ni mišljeno, da naj bi bili. Kam so šli vsi ljudje, vsi ti angeli, ki naj bi vam pomagali na vaši poti? Stavim, da so nekje prav blizu in čakajo, da jih boste prepoznali. In, evo, to je moj nasvet! Ampak prosim, upoštevajte, da je izjemno težko konkretno svetovati v duhovnih zadevah, pol ljudi bo prepričanih, da samo nekaj filozofiram in leporečim, druga polovica pa verjetno sploh ne bo razumela, kaj ste hoteli vprašati. No, jaz pa vam dajem čisto konkreten nasvet: naslednje leto ali več posvetite temu, da boste prepoznali "angele", ki so vam poslani. Razumete? To pomeni, da se odločite in se do slehernega, ki vam pride nasproti, vedete, kot bi vam ga poslal Bog, da vam prinese pomembno sporočilo. Razumete? Ljudi boste odslej gledali drugače: potrudili se boste spregledati njihove "napake" kot nepomembne, videti naravnost skozi zunanjost in v bistvo, v jedro iz ljubezni, ki je v njih. In spraševali se boste, kaj je tisto, kar imajo oni povedati vam in vi njim.

Vem, da je težko! Ampak deluje! In z vsakim uspehom bo lažje. Sprva boste postali pozorni na prijazne ljudi, v njih ne bo težko videti dobrih bitij. Potem bodo vaša "šola" tisti, ki v vas vidijo nekaj, kar vi niste, in vas nenehno "provocirajo". To bo malo težje, saj boste šele takrat, ko boste povsem opustili željo, da bi jih spremenili, lahko uzrli dobro v njih. In ganilo vas bo, kako ste jim podobni. Razumeli boste, da ste v njih hoteli spreminjati sebe. No, višja šola ljubezni bodo pa tisti, ki bodo do vas odkrito kritični ali sovražni! Ampak težja lekcija pomeni višjo stopnjo mojstrstva. In ko boste sposobni vsaj za hip začutiti, da je dobro čisto v vseh ljudeh, ampak v vseh brez izjeme, boste tisti topli občutek in hrepenenje, ki ga zdaj kot za "pokušino" doživite po dolgem teku, čutili kar naprej in ga zadržali za večno. Dobesedno! Kdor je to začutil vsaj za hip, ne bo dvomil, da se splača. No, prav, saj na tej poti se bo čas pogovarjati tudi o čudnih varuškah, pa o starših, ki njihovih nenavadnih metod vzgoje niso opazili, pa o tem, zakaj duhovnega jedra v vas niso opazili ali znali razvijati, pa o težkih odnosih. Ampak resnično, vse to je samo sredstvo, ki vodi k cilju, da bi se sploh vprašali, zakaj življenje boli. Res vam ni treba vse življenje ležati na psihoanalitikovem kavču, kajti tudi če razpletete vse te štrene, boste točno tukaj, kjer ste že zdaj: pri koraku v neznano, ki ga je moč narediti le tako, da zaupaš brez pomislekov. Vem, da nekaj v vas vriska ob tem, da boste odslej v življenju usmerjeni le v iskanje dobrega v sebi in drugih. Kako vem? Ker je tisto nekaj tudi v meni, in je začutilo vaše jedro, in se ga veseli in ga pozdravlja iz vsega srca.

Lep pozdrav!
 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.