Odgovor:
Draga Tanja,zelo dobro se vam je uspelo izraziti o temi, ki je tako zapletena. Seveda je veliko lažje pisati o zunanjih dogodkih, o težavah v odnosih, o tem, kar so drugi naredili narobe, kot pa narediti pošteno moralno inventuro svojega življenja in si priznati, da ni v zunanjem svetu nič narobe, pa je v meni še vedno nekaj nedokončanega, neoblikovanega, neko nejasno, a neizbrisljivo hrepenenje, sla po nečem, za čemer tečeš vse življenje, pa nikoli ... vsaj tako se zdaj čuti! Menim, da to, kar opisujete, ni nobena bolezen, ampak običajno človeško hrepenenje po presežnem, po tistem "nekaj več", kar bi iz življenja naredilo zanimivo dogodivščino, šolo, ki nima konca, namesto da ga doživljamo kot nizanje vedno enakih, pa čeprav popolnih dni. Kaj sploh je popolnost? Odsotnost bolečine? Ali se spominjate blaženega občutka, ko vas po nekaj dnevih zobobola nenadoma neha boleti zob? Vse je tako mehko in mirno. Brez bolečine ne bi opazili, katere stvari nam škodijo, ne bi znali ceniti zdravja in ne bi se znali prav obrniti.
Eksistenčna kriza, notranja praznina, osnovna tesnoba, to so izrazi za opis življenjskega trenutka, v katerem ste se znašli. To pomeni, da opuščate veliko starih vrednot in prepričanj, novih pa še niste sprejeli. Ostanite odprti, ne bežite iz tega, obmirujte, spremenite se v oči in ušesa, ne sodite, ne pritožujte se, ne kregajte se z Bogom, ampak ga globoko v sebi vprašajte: "Kaj mi želiš povedati!" In bodite tiho kot majhna miška v čakanju na odgovor. Saj veste, da je le od vas odvisno, ali bo prišel, slišali ga boste, če boste resnično hoteli poslušati, pa čeprav bo odgovor od vas zahteval, da "žrtvujete" kaj, kar vam "preveč" pomeni.Zaupanje je ključna beseda. Naučiti se morate zaupati drugim ljudem. Saj ste bolj ali manj storili že vse, kar lahko storite sami, in za te dosežke vam iskreno čestitam. A na tej poti nismo sami in tudi ni mišljeno, da naj bi bili. Kam so šli vsi ljudje, vsi ti angeli, ki naj bi vam pomagali na vaši poti? Stavim, da so nekje prav blizu in čakajo, da jih boste prepoznali. In, evo, to je moj nasvet! Ampak prosim, upoštevajte, da je izjemno težko konkretno svetovati v duhovnih zadevah, pol ljudi bo prepričanih, da samo nekaj filozofiram in leporečim, druga polovica pa verjetno sploh ne bo razumela, kaj ste hoteli vprašati. No, jaz pa vam dajem čisto konkreten nasvet: naslednje leto ali več posvetite temu, da boste prepoznali "angele", ki so vam poslani. Razumete? To pomeni, da se odločite in se do slehernega, ki vam pride nasproti, vedete, kot bi vam ga poslal Bog, da vam prinese pomembno sporočilo. Razumete? Ljudi boste odslej gledali drugače: potrudili se boste spregledati njihove "napake" kot nepomembne, videti naravnost skozi zunanjost in v bistvo, v jedro iz ljubezni, ki je v njih. In spraševali se boste, kaj je tisto, kar imajo oni povedati vam in vi njim.
Vem, da je težko! Ampak deluje! In z vsakim uspehom bo lažje. Sprva boste postali pozorni na prijazne ljudi, v njih ne bo težko videti dobrih bitij. Potem bodo vaša "šola" tisti, ki v vas vidijo nekaj, kar vi niste, in vas nenehno "provocirajo". To bo malo težje, saj boste šele takrat, ko boste povsem opustili željo, da bi jih spremenili, lahko uzrli dobro v njih. In ganilo vas bo, kako ste jim podobni. Razumeli boste, da ste v njih hoteli spreminjati sebe. No, višja šola ljubezni bodo pa tisti, ki bodo do vas odkrito kritični ali sovražni! Ampak težja lekcija pomeni višjo stopnjo mojstrstva. In ko boste sposobni vsaj za hip začutiti, da je dobro čisto v vseh ljudeh, ampak v vseh brez izjeme, boste tisti topli občutek in hrepenenje, ki ga zdaj kot za "pokušino" doživite po dolgem teku, čutili kar naprej in ga zadržali za večno. Dobesedno! Kdor je to začutil vsaj za hip, ne bo dvomil, da se splača. No, prav, saj na tej poti se bo čas pogovarjati tudi o čudnih varuškah, pa o starših, ki njihovih nenavadnih metod vzgoje niso opazili, pa o tem, zakaj duhovnega jedra v vas niso opazili ali znali razvijati, pa o težkih odnosih. Ampak resnično, vse to je samo sredstvo, ki vodi k cilju, da bi se sploh vprašali, zakaj življenje boli. Res vam ni treba vse življenje ležati na psihoanalitikovem kavču, kajti tudi če razpletete vse te štrene, boste točno tukaj, kjer ste že zdaj: pri koraku v neznano, ki ga je moč narediti le tako, da zaupaš brez pomislekov. Vem, da nekaj v vas vriska ob tem, da boste odslej v življenju usmerjeni le v iskanje dobrega v sebi in drugih. Kako vem? Ker je tisto nekaj tudi v meni, in je začutilo vaše jedro, in se ga veseli in ga pozdravlja iz vsega srca.
Lep pozdrav!
