Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Svet v sanjah


Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana dr. Rozmanova! Velikokrat sem se že lotila pisanja, a sem vsakič obupala. Danes sem nekoliko močnejša kot druge dni, zato želim poklepetati z vami. Moja zgodba je verjetno podobna tisočim. Ko sem prebirala vaše dragocene knjige (hvala vam zanje), sem se ničkolikokrat našla v njih. Moj mož je poosebljena dobrota. Priljubljen je med prijatelji in sodelavci, še bolj med sodelavkami. Giblje se v poslovnem svetu in pravi, da se posli tako rekoč morajo sklepati ob pijači. Saj razumete, kajne? Veliko noči sem prebila ob oknu, skrbelo me je zanj, razžiralo me je ljubosumje. Ko sem rodila drugega otroka in smo se selili v novo hišo, sem izvedela, da ima razmerje s sodelavko. Kaže, da je bilo prehudo. Zbolela sem za rakom. K sreči so ga pravočasno odkrili. Tudi njega so dogodki nekoliko streznili; ves čas bolezni mi je stal ob strani. Ko sem se pobrala, je šlo spet vse po starih tirnicah. Resda nisem več zasledila, da bi me varal, zato pa je veliko časa preživel v službi, nato pa sklepal posle v gostilni.

Stvari sem vzela v svoje roke. Zravnala sem hrbtenico ter se dejavno posvečala otrokom, službi in sebi. Veliko skrb sem namenjala zdravemu življenju in se duhovno bogatila ob različni literaturi. Dobro sem se počutila in ljudje so mi govorili: "Kako dobro izgledaš, le odkod jemlješ moč?" Spremembe je opazil tudi mož. Življenje se je nenadoma postavilo na glavo. Začel je zganjati ljubosumje, me zasledovati ... V sanjah sem začela krojiti svoj svet. Tam mi je lepo. Ko mi je hudo, se umaknem vanj. Če opazim, da ni trezen, se potopim v svoj svet. Toda sanje mi vzamejo veliko časa in energije. Pojema mi moč ... Ne veselijo me vsakdanje lepote, niti uspehi otrok. Postala sem sitna in nedostopna. Bojim se vnovičnega izbruha bolezni. Ugotavljam, da moža ne ljubim več, a nimam moči, da bi karkoli ukrenila. Vem, da sva oba potrebna strokovne pomoči, a jo mož zavrača. Jaz pa bi poskusila, draga Sanja, morda še ni prepozno, da poiščem najprej sebe. Upam, da bom potem spet videla druge. Zelo rada bi sodelovala v terapevtski skupini, kjer bi delila izkušnje s sebi podobnimi.  Z veseljem in upanjem pričakujem vaš odgovor. Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas zame. Janja

Odgovor:

Sanja Rozman odgovarja:
Sanje imajo svojo ceno, so vam to že povedali? Verjetno ne, saj v tem razčlovečenem svetu, v katerem živimo, šteje samo cena v denarju in morda še v času, o katerem tako ali tako pravimo, da je denar! Vam je kdo povedal, kakšno ceno ima sanjarjenje za vašo dušo - če so vam sploh priznali, da jo imate? Kolikokrat v življenju mora ženska, ki si želi resnične ljubezni in bližine z možem, zatajiti najlepše v sebi, da lahko "uspešno preživi" v okoliščinah, ki ste jih opisali? Kolikokrat zvečer čaka nanj, z upanjem, ki se počasi spreminja v grenkobo in žgočo praznino v prsih, ko gre ura proti tretji, njega pa še ni? Kolikokrat bije bitko s svojim ponosom, ko bi najraje za vedno odšla in zaloputnila z vrati, a se vedno znova premaga, češ: "Nimaš pravice oditi - kaj pa otroci, kaj pa družina, kaj pa sosedje, ki bodo rekli, da si znorela! Kaj sploh hočeš, saj te ne tepe, poglej okoli sebe, zakaj bi bilo tebi bolje, saj vsi tako živijo ..." Tisočkrat utiša notranji glas, ki govori: "To ni življenje, kot sem si ga želela in si ga predstavljala, to ni tisto, kar mi je obljubljal!" Tako dolgo ga noče slišati, da naposled utihne, sama pa se sprijazni, da njeno življenje ne bo nikoli nič več kot zgolj nizanje praznih dni.

In takrat v njej nekaj umre! Takšne smrti se dogajajo vsak dan, v povsem navadnih družinah, navidez povsem srečnim ljudem. Srečo je mogoče ponarediti: takšna ženska si nadene masko, v glavi si vrti film, v srcu pa je prazna. Po smrti duše ni pogreba, nihče ne žaluje, nihče je niti ne opazi. Samo nasmeh je bolj grenak, bi rekel pesnik. Življenje gre naprej, po ustaljeni poti, ki jo vse manj motijo prepiri in poskusi, da bi kaj spremenila.Tako bi bilo, če bi se dalo in če bi bilo samo ljudem prepuščeno, da si izberejo, kako bodo živeli. S kupom kompromisov bi to, kar je resnično pomembno, zabarantali za varljive sanje o idealni družini. Še sreča, da to ni mogoče. Duša je nesmrtna, in čeprav jo poskušaš ubiti, se vedno znova obudi in znova postavi svoje zahteve: "Ali boš živela v skladu z menoj, ali pa sploh ne!" Vem, da veste, o čem govorim, saj ste prvo resno opozorilo v obliki hude bolezni razumeli pravilno. Kot kaže, se pripravlja "druga runda"! V vas se oglaša odpor do takšnega življenja, začeli ste iskati pot ven. Kdor išče, bo tudi našel!

Ne bom vam svetovala, da se ločite in podrete vse mostove, niti tega, da ostanete in potrpite. Z vsem spoštovanjem, to ni moja naloga. Nihče se ne more odločiti namesto vas/vaju. Odločitev lahko sprejme samo tisti, ki bo nosil posledice. Sanjarjenje je škodljivo prav zato, ker poskuša obiti naravni zakon dejanj in njihovih posledic. Zamegli vam pogled, da ne zmorete več realno presoditi, kakšne bodo posledice vaših dejanj ali odločitve, da sploh ne boste ukrepali. Odločiti se morate v vsakem primeru, saj je tudi to, da odlašate z odločitvijo, odločitev, ki ima posledice.

Še nasvet glede iskanja pomoči. Če bi se prijavili za mojo skupino, bi od vas zahtevala dvoje. Prvič, zahtevala bi obljubo, da se boste do sanjarjenja opredelili kot do "droge" in se odločili za abstinenco. To pomeni, da bi se morali za vedno odreči sanjarjenju kot načinu "popravljanja resničnosti". Drugič, zahtevala bi, da se jasno in z dejanji opredelite, ali boste ostali z možem ali ne. Če boste ostali, se morata oba vključiti v program za zdravljenje alkoholikov. Da se on noče? Seveda se noče - zelo redki so alkoholiki, ki se sami odločijo za zdravljenje. Saj mu nič ne manjka, zakaj bi rinil v težave, če ni treba. Samo vi ga lahko prepričate, da je to potrebno; razložite mu, da boste v nasprotnem primeru odšli. Seveda, če vam je še toliko do njega. Če vam ni do njega, je bolj pošteno, da greste.

Poglejte, v vajinem odnosu ste ves čas vi tisti, ki zanikate posledice njegovega popivanja in nezvestobe ter se pretvarjate, da ju ni. S tem mu omogočate, da vse to počne še naprej. Niste krivi za njegovo pijančevanje, soodgovorni pa ste zagotovo. Umaknite svojo podporo škodljivemu vedenju in stvari se bodo začele premikati. Če se boste odločili za zdravljenje, se vam bodo moje zahteve morda zdele nerazumno krute. Toda z leti sem se prepričala, da drugače ne gre. Nekajkrat sem vzela na zdravljenje ženo alkoholika, za katero se je zdelo, da potrebuje samo še malo podpore, pa bo kar vzcvetela. Vedno se je izkazalo, da je podporo skupine srkala kot goba, premika pa ni bilo. Vso energijo zdravljenja je porabila za to, da je ostala na istem mestu, še bolj sanjarila, še bolj gledala vstran in nastavljala drugo lice. Bolje bi naredila, če bi jo pustila, da jo življenje samo zlomi in ji pokaže edino pot. To sem se naučila o ljudeh in napak ne želim več ponavljati.

 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.