Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Potreba po samopoškodovanju in razmišljanje o samomoru


Vprašanje:

Torej, naj začnem ... Začelo se je v osnovni šoli, ne vem, iz kakšnega razloga, ampak včasih me je sošolka udarila in se nisem nikdar branila (lahko bi se, ker sem mela že par let borilnih veščin za sabo), saj mi je to dalo neko zadovoljstvo, kot da bi ta fizična bolečina prekrila neko psihično bolečino (ne vem, kakšno). To se je dogajalo nekje od šestega pa do konca osmega razreda. V srednji šoli sem bila glavni vir smeha v razredu, vedno vesela in popolnoma »flegma«. Vsi so me imeli radi, ampak pravih prijateljskih stikov pa sem imela malo: enega v šoli in enega v internatu. Nato se je proti koncu prvega letnika spet začel pojavljati ta občutek, da mogoče potrebujem fizično bolečino, da omili psihično, ki je postajala vse močnejša ... Kar naenkrat življenje ni imelo več smisla, ni se mi dalo v šolo, samo spala sem, pojavila se je želja za samopoškodovanju (kar sem večkrat tudi storila). Sedaj sem stara 26 let in še vedno se mi to dogaja. Razmišljam o smrti, ubija me rutina, trenutno sem brezposelna in me ubija rutina spanja, čiščenja, kuhanja itd. Ko sem še delala, je bilo enako, ubijalo me je, da morem vstati, iti delat, biti tam osem ur, tako da večkrat nisem šla v službo. Enkrat sem se namerno zaletela v velik betonski zid, da mi ni bilo treba nekaj dni v službo. Imam tudi poln zvezek pesmi o samomoru in o bolečini, ki mi je nepoznana. Ko me zagrabi bolečina, tudi rišem, ampak iz sebe spravim le črte in čačke v črni barvi. Imam probleme pri navezovanju stikov, saj nobenega človeka ne spustim v svojo bližino, na nek način me je strah njihove reakcije o meni. Venem letu sem se dvakrat selila. Na nobeni veselici ne morem vmed ljudi, da bi jih spoznala. Rajši se umaknem, ker me je strah. Če smo kje na igrišču, četudi pridejo majhni otroci, se raje me umaknem zaradi strahu. Problem imam tudi pogovarjanjem po telefonu, saj nikakor ne morem poklicati telefonske številke. Ne javljam se na telefom, včasih tudi kolegom, saj ne vem, kaj naj jim rečem. Še ob belem dnevu sanjam, kako bi bilo fajn umreti, da se mi ne da živeti, da je vse brezveze, da nima smisla, da se borimo za denar, za boljše življenje in pogoje, na koncu pa tako ali tako vsi umremo ... Zanima me, kako lahko to rešim, želim si zagona za življenje.  Marsikaj si želim, ampak ko pa je potrebno to storiti, nimam več volje.  Sedaj sem stara 26 let. Prosim vas za pomoč, kaj naj storim, zakaj se mi to dogaja?

Odgovor:

Pozdravljeni!
Na podlagi vašega pisma seveda ne morem reči, zakaj imate potrebo po samopoškodovanju, zakaj razmišljate o samomoru in zakaj se bojite navezovati stike.

Ugotavljanje vzrokov je vedno skupen proces med terapevtom in klientom, ki je dolgotrajen, a tudi uspešen.
Bistvo tega procesa, ki ga imenujemo psihoterapija, je, da oseba s pomočjo terapevta prepozna vzroke, ki so do določene težave pripeljali, spremeni čustveni naboj do njih (spremeniti se jih seveda ne da, saj so se že zgodili) in posledično ne potrebuje več določenih neugodnih vedenjskih/miselnih/čustvenih vzorcev.
Svetujem vam torej, da si poiščete ustreznega terapevta, to so klinični psihologi ali psihiatri, ki so psihoterapevtsko dodatno izšolani. Na internetu je na strani Združenja psihoterapevtov Slovenije seznam takih terapevtov. Če boste terapevta iskali drugje, preverite, da ima ustrezno psihoterapevtsko licenco, saj se najde cela vrsta "samooklicanih" psihoterapevtov, ki niso ustrezno strokovno podkovani.

Če pa se pojavijo močne samomorilne misli, se lahko vsak delovnik med 8.00 in 14.00 uro oglasite na Polikliniki (Ljubljana, Njegoševa c.), v 4. nad. v Urgentni psihiatrični ambulanti, kjer se bodo z vami pogovorili, vam po potrebi predpisali ustrezno terapijo in vas naročili na kontrolni pregled k izbranemu psihiatru.
Tako, kot vidite, se vedno da nekaj storiti/spremeniti!
Želim vam vse dobro!

asis. dr.  Karin Sernec, dr. med.

Aktiven

asis. dr. Karin Sernec, dr. med.

Motnje hranjenja

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal



Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.