Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

Scrkljani otroci?


Vprašanje:

Včeraj sem se srečala z znancem,. Pogovor je nanesel na vzgojo otrok oziroma na to, koliko se je treba ukvarjati z otroci. Jaz imam štiri otroke in sem zato, ker mi je takratna situacija glede varstva in službe tako narekovala, ostala doma in se veliko ukvarjala z otroci. Tega mi seveda ni žal, saj sem bila tudi sama vesela in hvaležna, da imam možnost veliko časa preživeti s svojimi otroci, čeprav za ceno precej težje finančne situacije, in se zavedala, da marsikdo te možnosti nima. Ne samo zaradi financ, največ zaradi svojega prepričanja, da je treba vse podrediti pridobivanju denarja.

Včeraj, ko sem se torej pogovarjala s tem znancem, mi je pa, sicer ne vem zakaj, začel govoriti, kako pri njih niso imeli časa za otroke, ker sta oba z ženo v službi, popoldne pa vsak trenutek namenijo kmetiji, s katero imajo veliko dela. Otroke so, ko so bili majhni, dopoldne puščali s staro mamo, popoldne pa prepuščene samim sebi, zaradi dela na kmetiji. "Naši niso scrkljani, pri nas ni bilo časa za to," mi je rekel. "Če je bilo delo, smo jih pač pustili jokati. Saj sčasoma vsak otrok neha jokat."

Ko sem mu nekako hotela dopovedati, da otrok potrebuje starše, predvsem njihov čas in pozornost, me je vprašal, v čem se danes, ko so srednješolci, razlikujejo njihovi in naši otroci? Ali se mi zdi, da so njihovi kaj slabši od naših? Priznam, kolikor jih poznam (to pa ni prav dobro, smo samo znanci), res ne opažam nobene razlike... Vse zgoraj napisano, je eno samo vprašanje: Kaj vi, kot strokovnjak, mislite o vsem tem? Predvsem o zadnji ugotovitvi. Hvala za vaš odgovor.

Odgovor:

Spoštovani!

Dejstvo je, da se »na ven« morda ne vidi razlika, se pa vsekakor pozna razlika v predanih odnosih v odrasli dobi. Otroci vsekakor potrebujejo starše, pri tem pa ne rečem, da je nujno potrebno, da so starši z njimi celi dan. Potrebno je, da ko pa so, da so takrat z njimi, samo z njimi – v stiku. Le na tak način otrok dobi vrednost samega sebe, zaupanje v sebe in drugega, da je vreden ljubezni, spoštovanja, da jih starši opazijo….

Ja, in kot ste napisali, da vam je rekel znanec, da otrok sčasoma neha jokati…res je, a vprašanje tukaj je zakaj? Zato, ker OBUPA! V njegov »psihični sistem« pa se vpiše občutek, da je spregledan, da njegove težave niso pomembne, da on ni pomemben, da je odveč…..njegove potrebe in želje niso opažene in kmalu jih tudi ni več…..začne pa zadovoljevati starše na način, da je sploh opažen…..kakšne so nato posledice v odrasli dobi!? Samo ena izmed njih je strah pred intimnostjo (čustveno bližino) – se resnično nekomu zares odpreti, predati – saj, če se mu, si lahko ponovno ranjen, kot nekoč, ko si tvegal in povedal, izrazil svoje potrebe a si bil zavrnjen…..samo mislite si lahko, kako katastrofalne so posledice!! Psihoterapevti, psihologi, psihiatri se dnevno ukvarjamo s temi posledicami!!

Še posebno prve dve leti otrokovega življenja sta izrednega pomena, seveda tudi nadaljnja….
Še enkrat pa naj poudarim, da ni tako pomemben čas, ki ga preživimo z otrokom ampak kvaliteta, način, stik!!!

Še in še bi lahko pisala na to temo, ki je resnično ključnega pomena za vse (nadaljnje) odnose....a upam, da ste dobili vsaj nekaj!

Vse dobro in lep pozdrav!
dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka

Aktiven

dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka

Partnerski odnosi in samsko življenje Vzgoja otrok Življenje s starostnikom

Če želite zastaviti vprašanje stokovnjaku, se morate najprej prijaviti v sistem.

Prijava na portal