Odgovor:
Spoštovana gospa,problemi z obnašanjem, kot ga opisujete pri Vašem sinu, so relativno pogosti, zlasti med fanti. Najverjetneje je bilo več vzrokov, ki so v razvoju vplivali nanj in pripeljali do sedanjega stanja. Opisujete nemirno vedenje in večjo motorično aktivnost že v prvih mesecih sinovega življenja. Za to prav gotovo niste vi "krivi", saj je hitrost otrokovega odzivanja pogosto prirojena. Nemirnejši so tudi otroci, ki s strani staršev ne dobijo ustrezne topline, občutka varnosti in pozornosti. Pogosto se dogaja, da nemiren otrok s kratko pozornostjo in nekontroliranim reagiranjem težko sledi zahtevam, ni vztrajen pri nalogah, ima kratko koncentracijo, težko kontrolira jezo in se odziva hitro, lahko tudi agresivno. S tem izzove kritiko s strani okolice, ni sprejet med vrstniki, odrasli ga neprestano opominjajo - posledica pa je slabo mnenje o sebi. Takšni otroci imajo pogosto slabo mnenje o sebi (čeprav tega besedno pogosto ne priznajo), slabo mnenje o drugih, težko sprejmejo odgovornost za svoje obnašanje in krivdo pripisujejo drugim. In tako se začaran krog vrti naprej. Kombinacija čustvovanja in obnašanja seveda vpliva tudi na učne dosežke, ki so pri takšnih otrocih pogosto pod nivojem njihovih sposobnosti.
Vidim, da ste že naredili nekaj korakov - psihiater bo presodil, ali gre za ADHD ali kakšno drugo motnjo, ki bi jo lahko zdravil z zdravili. Psiholog bo naredil oceno sinovih sposobnosti, čustvovanja in vedenja in Vam svetoval, ali bi bil sin upravičen do dodatne strokovne pomoči in prilagoditev v šoli. Morda je Vaš sin kandidat za zdravljenje brez zdravil - za psihoterapijo? Pomembna bo tudi prava izbira poklica.
Kaj lahko naredi družina? Nič ne omenjate očeta. Če sta s sinom sama, je Vaša vloga toliko težja. Vsekakor je izhodišče to, da se morate Vi sami dobro počutiti oz. skrbeti za svoje zdravje, če želite ustrezno vzgajati sina v tem obdobju, ko je še posebno naporen in v stiski. Morda se skušate z njim doma dogovoriti za eno področje sprememb, ko se bo potrudil nekaj delati drugače (npr. pospraviti sobo, delati domačo nalogo, ne vpiti na Vas ipd.). Za njegov trud ga pohvalite. Poskusite ostati mirni tudi ob konfliktih. Ni priporočljivo, da mu očitate stvari za nazaj, izražate svojo nemoč, mu nalagate krivdo... Poskusite mu povedati, kako se VI počutite, kadar se on obnaša na določen način (ali ko Vas npr. kličejo v šolo). Naredite z njim načrt, kako bosta rešila, kar se rešiti da. Morda mu lahko za pomoč pri domačem učenju najamete inštruktorja?
Ob vsem tem se mi zdi zelo pomembno, da vajin odnos ne bi bil samo spor in urejanje problemov, ampak da bi poskušali s sinom ohraniti čustveno povezanost. Če je še pripravljen, potem počnita kdaj kaj, kar je prijetno, kjer uživata (povabite ga v kino...), kjer ne govorite o problemih, ampak o prijetnih stvareh.
Ob vseh problemih, ki so se nakopičili, imejte pred očmi dejstvo, da je sin kljub neprimernemu obnašanju v stiski in da potrebuje pomoč.
Glede lastnih občutkov krivde, ki Vas obremenjujejo, Vam lahko povem, da vsak starš skuša za svojega otroka po svojih močeh storiti najboljše. Gotovo ste tako ravnali tudi Vi. Seveda starši tudi s svojo osebnostjo in vzorom oblikujejo otroke. Morda ste bili Vi pri tem manj odločni, popustljivi... Na drugi strani imate gotovo lastnosti, ki so ugodno vplivale na sina. Točno takšni kot ste, ste zanj bolj pomembna oseba kot katerakoli druga. Zato zaupajte Vase in si ne očitajte stvari za nazaj, saj se ne dajo popraviti. Samokritičnost pri starših je koristna zato, da vidite, kaj niste naredili najbolje in se temu v prihodnje skušajte izogniti.
mag. Bernarda Dobnik Renko
spec.klin.psih.
