Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Alkohol


Vprašanje:

Sprememba v srcu Spoštovana dr. Sanja Rozman! V hudi stiski sem končno zbrala pogum, da vas naprosim za pomoč, ker tako res ne morem več naprej. Raje bi izbrala življenje kot smrt, vendar si v takšni situaciji … ne predstavljam, da lahko zdržim še dolgo časa. Obtičala sem in ne najdem poti ven. Naj vam na kratko opišem sicer kar zapleteno zgodbo. Moje ime je Polona. Ko mi je bilo šestnajst let, je moj oče zaradi popolne zapitosti umrl. Končno smo mama, tri leta starejša sestra in jaz zaživele v miru, če temu lahko tako rečem. Vsaka si je v preteklosti nabrala svojo zalogo vedenjskih vzorcev. Mama, dokaj nesproščena ter polna bojazni in strahov, je težko vzpostavljala primerne odnose z nama. Igrala je vlogo mučenice in to počne še zdaj. Doma sem živela, dokler nisem spoznala svojega sedanjega moža. Seveda je bil "pravi". Kupila sva stanovanje, zanosila, se poročila in že čez debelo leto zaradi njegovega alkoholizma pristala v terapiji. On se je vdal v zdravljenje, jaz za to še nisem bila zrela. Preveč bolečine sem občutila v sebi, bala sem se, da se bom odprla, da bom iz sebe izvedela preveč o sebi, skratka, bila sem premalo na dnu. Bala sem se terapevta, čeprav sem ga občutila kot pozitivno avtoriteto in pravega Človeka. Kmalu sem spet zanosila, rodila in pretrgala zdravljenje, česar si ne morem odpustiti. Po koncu porodniškega dopusta sem ostala doma in preselili smo se na možev dom.

Tam se je začelo moje padanje na dno. Živimo v hiši z moževimi starši, v ločenem gospodinjstvu. Njegov oče je alkoholik, mama pa... Ne vem, ali bi sploh kaj napisala. Najbrž sem nora jaz. Ne zmorem moči, da bi začela dejavno iskati službo. Vem, da je to eden od prvih korakov proti rešitvi. Jaz pa, kot da nočem. "Nekaj" mi sedi na ramenih in me ne izpusti. Hodim v ozkem začaranem krogu. Cmoki v grlu so vse bolj debeli in čedalje bolj tiščijo, zdi se mi, da imam včasih že kar spačen obraz od joka. In tišči in tišči in tišči. Boli. Po obrazu imam že nekaj časa izpuščaje, zato se nič kaj z veseljem ne pogledam v ogledalo. Mož me je že sit. Bojim se, da me bo zapustil. Prosim ga za pomoč, kot deklica očeta. Pravi, da mi pomaga že s tem, da me preživlja. Jaz pa potrebujem spodbudo. Vse težje se pogovarjava oziroma se sploh ne. Vzdušje je grozno. Še vedno si želim biti z njim. Bojim se. Bojim se za najina otroka. Zavedam se bednosti svojega stanja in stanja naše družine. Prosim vas za pomoč, kajti res ne morem več. V tem letu se mi je nakopičilo veliko nerešenih težav. Tega se želim očistiti in zaživeti drugače normalno, zdravo, imeti zdrave odnose z okolico. Želim ozdraveti, se spremeniti. Ko sem bila še v skupini za zdravljenje zasvojenosti, sem se vsega tega bala in vse še bolj potlačila vase. Nisem se prepoznala kot pacientko. Zdaj pa grize. Bojim se, da si bom nakopala kakšno hudo bolezen. Hvala vam!  Polona

Odgovor:

Draga Polona,
hvala za zaupanje. Iz vašega pisma je jasno vidno, kako poteka pri ljudeh proces tako imenovane »vdaje v zdravljenje«. To bi si morali prebrati vsi, ki poskušajo kakorkoli prepričati svojca v zdravljenje, ne da bi pri tem prevzeli odgovornost za svoj del problemov. Kadar sta dva nekaj let skupaj in nastopijo težave, velja pravilo, da k težavam prispevata vsak polovico. Nikoli ni kriv en sam, ker če bi bilo tako, bi zveza že zdavnaj razpadla. K težavam lahko prispevate tudi pasivno, s tem, da se ne odzivate, oziroma s tem, da ne odidete, ko se ljubezen sprevrže v nekaj, kar temu ni več podobno. Kadar ljudje ostajajo v zvezi, čeprav do partnerja ne čutijo več naklonjenosti, se ga bojijo ali ga nemara sploh ne poznajo, za to odločitev navajajo različne razloge: zaradi otrok, skupnega premoženja, bolezni, njegovega težkega otroštva, sosedov v majhni vasi & V resnici imajo svoje skrite razloge za ostajanje v zvezi z odvisnikom: strah jih je ostati sami, obenem pa se bojijo, da bi jim kdo ne prišel preveč blizu. Ti težnji si nasprotujeta. Pri strahu pred zapuščanjem gre za notranji občutek, da se bo svet kar sesul, če bo partnerska zveza razpadla, in ta strah se v terapiji navadno izkaže kot podoživljanje otroškega strahu, da bi te zapustili starši in bi sam kar umrl. Odrasli pač vemo, da ne bomo umrli, če nas zapustijo pomembni ljudje, vendar nam včasih močni občutki iz preteklosti govorijo drugače. Pri strahu pred bližino gre za prepričanje, da sem v sebi tako slaba, da ni v meni ničesar, kar bi bilo vredno ljubiti, zato moram ljudem ponuditi nekaj posebnega (posebno potrpežljivost, denar, spolno ustrežljivost, nekaj zunanjega pač), da bodo ostali ob tako grozni ženski. Oba strahova, strah pred zapuščanjem in strah pred bližino, čutijo otroci iz alkoholno označenih družin. Ni mi treba podrobneje opisovati dogodkov iz vašega otroštva. Že na osnovi tega, da je bil oče zapit in da je mama igrala vlogo mučenice, si lahko predstavljam, kako se je počutil otrok v takšni družini, saj sem takšne opise že sto in stokrat prebrala v različnih utrinkih in življenjepisih, ki mi jih pišejo ljudje. Čakanje na očeta zvečer, negotovost, v kakšnem stanju bo prišel domov. Trepetanje, ali bo spet nasilen. Poskusi, da bi postal neviden. Olajšanje, ko se spravi nad koga drugega, in občutki krivde. Strah, strah, strah in sram, ker naša družina in s tem jaz nismo v redu.

Odrasli otroci alkoholikov načrtujejo, da bodo v svoji družini, ki jo bodo ustvarili s »pravim« partnerjem, za nazaj popravili in nadomestili vse krivice. Če si močno želiš partnerske ljubezni in se bojiš zapuščanja, obenem pa se bojiš bližine, je zveza s potencialnim odvisnikom zate naravnost idealna. Z njim dobiš partnerja, ki se, tako kot ti, boji zapuščanja in bližine. Nevarnost, da te bo zapustil, je zmanjšana na minimum (zapusti te kvečjemu zaradi druge ženske!), prav tako ni resne nevarnosti, da si bo prizadeval, da bi te resnično spoznal. Resnična bližina prinese hudo ranljivost, ki je potencialni odvisniki ne prenesejo, pred njo se branijo z begom v različne omame. In potem se razvije ples, ki še najbolj spominja na »peklensko gugalnico«: najprej si ona želi ljubezni, dva koraka naprej, imej me rad, on pa beži, dva koraka nazaj, kaj ne vidiš, da delam! Potem je ona užaljena, dva koraka nazaj, ne bom se pogovarjala s tabo, on pa se prestraši osamljenosti, dva koraka naprej, odločil sem se, da se bom spremenil! Maligni ples zasvojenosti, kjer pijača ali kaka druga omama igra le sredstvo za uravnavanje bližine in razdalje, resnična dinamika pa je hlastanje za ljubeznijo, ki se zdi tik pred nosom, a se ne pusti ujeti. In spet naprej in spet nazaj, v resnici pa nikamor z mesta.

Prav zaradi takih zgodbic vztrajam pri prepričevanju ljudi, da je zasvojenost v družini bolezen vseh družinskih članov in da se bolezni na strani navidezno zdravega partnerja reče odvisnost od odnosov. S tem preprečim, da bi, tako kot pri vas, zdravili samo manifestno zasvojenega partnerja, ki mu lahko rečemo alkoholik, hazarder, zasvojenec. Enako hude težave ima tudi navidez zdravi partner, ki je odvisen od odnosov. In če tega v zdravljenju ne spozna in se ne potrudi za spremembo, ostane v njem nedotaknjena zločesta dinamika zasledovanja in bega pred bližino, zaradi katere bo prihajal v stiske, ki bodo ogrožale partnerstvo in nemara postale povod za vnovičen izbruh zasvojenosti. Kaj pa ženske, ki zaradi ločitve ali drugih vzrokov ostanejo brez partnerja, kako naj pridejo do zdravljenja, če strokovnjaki njihovih težav ne jemljejo kot bolezen? In ne pozabite, vmes so še otroci, ki se vzorcev pridno učijo za naslednjo generacijo.

Takrat, ko ste se vključili v zdravljenje »moževega« alkoholizma, ste imeli priložnost, da bi se naučili reševati tudi svoje težave. Vendar priložnosti niste izrabili, ker vam je bilo lažje verjeti, da je vsega kriv mož. Zdaj je »prišlo naokrog« in treba bo nadomestiti, čemur ste se hoteli izogniti. Potrebujete zdravljenje v skupini in ob terapevtu, ki razume, kaj je odvisnost od odnosov. In ne bojte se ZAHTEVATI od moža, naj vas pri tem spremlja. Takrat ste spremljali vi njega, dolžan vam je uslugo. Če bo odklonil, vam odkrito povem, da dvomim, da je zdravljenje pri vama doseglo kaj več kot zgolj nadzor zasvojenosti, ta pa je lahko le začasen. Vaš mož bi se moral zavedati, da zdravljenje zasvojenosti ni dokončno, dokler niso izkoreninjeni vzroki zanjo, in da se lahko bolezen v zelo kratkem času povrne, če ne bo živel zdravo k temu pa v prvi vrsti spada kakovosten partnerski odnos. Iz vaše zadržanosti do tega vprašanja sklepam, da se ga bojite vprašati. Toda temu se ne morete izogniti. Menim, da se bojite, da bo rekel ne, in s tem dokazal, da ni pripravljen vlagati energijo v vajin odnos. Vendar z izogibanjem temu vprašanju ne rešite ničesar. Brez obojestranskega sodelovanja se vsak odnos prej ali slej sesuje.

Prvi korak je torej vključitev OBEH v zdravljenje. Ko boste uspešno vključeni, vam bo že to pomagalo, da boste poiskali službo in naredili tudi naslednje korake. Zagotavljam pa vam, da si z odlašanjem in izogibanjem ne morete ničesar prihraniti. Težave pač ne izginejo, če se ozremo vstran. Vajin odnos z možem je v hudi krizi in treba se je potruditi za izboljšavo, ali pa se posloviti. Upoštevaje dinamiko zasvojenosti vam lahko zagotovim, da se samo po sebi ne bo nič izboljšalo, ampak bo postalo le še težje. Ukrepajte zdaj!

Želim vam veliko poguma!



 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.