Pot do njega

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

ponedeljek, 09. november 2009

Mnenja o podobnih težavah

Išči po ključnih besedah

čustva , zdravnik odgovarja , odgovornost , ljubezen , partnerstvo , nezvestoba , varanje , odraščanje , identiteta , odnosi , samozavedanje , odvisnost od odnosov

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Sanja pozdravljeni! Stara sem 47 let, poročena, mati treh otrok. Imam vse: moža, otroke, hišo, avto, psa, nimam pa nikogar, ki bi mi rekel: "Rad te imam."

Pa pojdimo od začetka. Mož me ne ljubi, tudi jaz njega ne, vendar se trudim, da bi obdržala dom. Ko se mu hočem približati, mi reče: "Kaj bi pa spet rada?" Poljubljati se noče, ker se mu gabi. Kadar si zaželi seksa, se obrne k meni, opravi svoje in mi obrne hrbet. Naslednji dan spet samo renči. V družbi je do mene prijazen in me hvali. Začelo se je kmalu po poroki, vendar sem se vsa leta trudila, zaradi doma in otrok, zaradi hiše, ki sva jo zgradila z veliko težavami. Nato sem spoznala poročenega prijatelja. Imela sva kratko romanco, nato je odšel. Rekel je, da bi bilo prizadetih preveč otrok. Navidez sem sprejela razlago, pristala pa sem na pomirjevalih. Minilo je dvanajst let. Usoda naju je kmalu spet pripeljala na isto pot. Začel me je klicati, tudi po petkrat na dan. Šla sva na sok, imela sem rojstni dan. Poljubil me je in stresla me je elektrika. Potem sva se še videvala, hodila sva na pijačo in pristala v postelji. Bilo je nepozabno. Z možem česa takega nisem doživela. Govoril mi je, da me ima rad, da pa ga žena zaklepa, da ne bi mogel ven. Bila sem tiho, uživala sem v trenutkih sreče. Nato je moj telefon utihnil. Ko sem ga poklicala, je rekel, da je konec, da ima doma pekel. Nato se ni več oglašal na telefon. Večkrat sem ga srečala pijanega, neurejenega, nesrečnega. Ali je njegova žena želela to?

Počutim se ponižano. Rada bi mu bila vsaj prijateljica, ne pa, da se mi niti ne oglasi. Sem kot krpa, ki jo je uporabil in zavrgel. Povejte, kaj naj storim. Želim si ga nazaj, lahko bi se dobivala skrivaj in nihče ne bi trpel. Zmedeno, kajne? Prosim, odgovorite mi, pomagajte mi najti pot do njega, če je to mogoče. NN

Odgovor:

Ne, ne morem vam pomagati najti poti do njega, iz enega samega, vendar ključnega razloga: ker on tega noče. Njegovo jasno izraženo voljo morate spoštovati, saj je bitje z lastno voljo in pravico odločanja. Pri tem nočem sodelovati. Pač pa vam lahko, seveda če mi boste prisluhnili, pomagam najti pot do sebe. Nekoč davno ste to pot izgubili; namesto da bi ji sledili, ste vlagali energijo v doseganje zunanjih ciljev, moža, otrok, hiše, avta in celo psa! Ne obsojam vas, saj se zavedam, da so nas vse pomalem učili, da se tako najde ljubezen. V otroštvu smo bolj ali manj vsi verjeli, da srečo najdeš tako, da si priboriš te simbole potrošniškega blagostanja, češ - ne skrbi za ljubezen, saj bo prišla sama od sebe, ko boš imel vse drugo. Nekateri smo imeli na poti do teh ciljev težave, ki so nas prisilile, da smo se ustavili in znova premislili, ali je pot prava. Tako smo imeli možnost najti nove cilje in ideale, kot so ljubezen, partnerstvo, zaupanje in zvestoba, ter jim posvetiti nekaj svojega časa in jih vključiti v svoje življenje.

Zakaj tega niste zmogli? Očitno ste že kmalu po poroki opazili, da nekaj ni prav, a ste kljub temu vztrajali. Zaradi otrok, pravite! Jaz trdim, da je to samo izgovor, da se vam ni bilo treba podati na tvegano in bolečo pot odraščanja. Ko dosežemo polnoletnost in si iščemo partnerja, namreč še zdaleč nismo odrasli, vsaj ne v tem smislu, da bi povsem razumeli, kakšno odgovornost in zrelost od nas zahteva življenje v zakonu. Tega se naučimo z lastnimi izkušnjami in seveda tudi z napakami. Vaša sposobnost učenja in zorenja je okrnjena, ker kot obrambni mehanizem v pretirani meri uporabljate sanjarjenje in iluzije, da vam le ne bi bilo treba česa spremeniti. Mož vas ne ljubi - nič hudega, pomembno je, da vas ne bo zapustil. Vi ga ne ljubite - nič hudega, saj ne boste razdirali toplega gnezda treh otrok. Med vama ni nežnosti, topline in privlačnosti - nič hudega, bomo pa našli nekoga za zraven, se malce posladkali z "električnim", strastnim prepovedanim seksom, saj nihče ne bo vedel, zato tudi nihče ne bo trpel ... Ljubimec me noče poklicati - nič hudega, saj me ima strašno rad, samo žena mu ne pusti ven, zato se bo revež od nesrečne ljubezni zapil in shiral, kar je seveda dokaz velike ljubezni. Kaj če bi si enkrat upali pred sabo razgrniti vse te nedoslednosti in si priznati, da je vse narobe. Da ste morda izbrali napačnega moža, ali pa celo pravega, le da ste ga nekje med potjo zgrešili, on pa vas. Da ste vlagali v napačne vrednote, da je čustveno in duhovno osiromašenje vajine zveze posledica cele vrste napačnih odločitev, ko je bila pomembnejša hiša in ne vem kaj še vse kot pa bitje, s katerim ste se zvezali in ki naj bi vam bilo na tem svetu najbližje.

Mi še sledite? Vem, bolelo bi, ampak to je bolečina odraščanja, ki ji nihče ne more uiti. Pred to bolečino ste želeli zbežati v iluzije, zato ste odrasli le napol. Moja diagnoza je, da niste sprejeli polne odgovornosti za odnos z možem (in ne za zakon!), ampak ste se igrali zakon kot otroci z barbiko in kenom, rekoč: "Ljubezen pomeni, da smo vsi lepi in zdravi, v lepi hišici, z lepim avtom in da tistega, kar je boleče med nami, nihče ne vidi!" Oprostite, če sem malce pikra. Moja prizadetost ni namenjena samo vam, tovrstno površno vedenje namreč opažam pri številnih ljudeh, ki pri meni iščejo pomoč. Spominjam se zgodnjih let svojega prvega zakona, ko sem tako razmišljala tudi sama, to pa je pripeljalo do zloma "idealne podobe zakona". Ko so iluzije padle, je zelo bolelo, toda na njihovem mestu sem sčasoma zgradila nove, iskrenejše odnose, v katerih je dovolj prostora zame kot bitja in tudi za tistega ob meni, takšnega, kot je v resnici. Zato vam lahko z vsem sočutjem zagotovim: izplača se vlagati v medčloveške odnose in kljub bolečini, ki jo moramo doživeti, tudi prekiniti kakšen odnos, katerega vsebina že dolgo ne sledi obliki.

Zdi se mi, da sem vam nasula več, kot boste lahko sprejeli. Zato bom svoj nasvet zgostila v en sam stavek: Karkoli se že greste z ljudmi, nikoli se ne smete slepiti! Prepričana sem, da vas lahko dosledno upoštevanje tega pravila osvobodi in pripelje natanko tja, kamor bi vas usmerila tudi sama.