Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Naprej po možganski kapi


Vprašanje:

Sprememba v srcu Napisala bom svojo zgodbo, ki pa ni samo moja, pač pa zgodba številnih ljudi, predvsem žensk. Nikoli prej nisem opazila toliko ljudi s težavami, s kakršnimi se srečujem sama, kot prav zdaj. Povsod jih srečujem, predvsem v zdravstvenih in sorodnih ustanovah. Deležna sem hudih preizkušenj: nenehna napetost, upanje, trkanje na vrata zdravstvenih ustanov, trmasto vztrajanje, da vendar mora kmalu biti boljše ...

Te vrstice so moja izpoved, prošnja za tolažbo in hrano za moj notranji mir. Prijetnemu in veselemu praznovanju novega leta je sledila huda preizkušnja težke bolezni, ki je prizadela mojega moža - težka možganska kap. Besed zdravnikov, da je zelo hudo, in napotkov, kaj naj storim po bolnišničnem zdravljenju, takrat nisem razumela. Trdno sem bila odločena, da bom možu nudila vso potrebno oskrbo. Bila sem prepričana, da se bo pozdravil. Minevali so meseci trdega dela, nege in skrbi, zdravljenja v zdravilišču, rehabilitacije v Soči - uspeha pa ni. Upanje na izboljšanje še vedno tli v meni, toda žerjavica je z vsakim dnem manj žareča. Ko mi je najbolj hudo in solze tečejo same od sebe, si prikličem v spomin najino štiridesetletno skupno življenje. V tem času je bilo vsega: ljubezni in nežnosti, grdih besed, jeze in skrbi. Kljub vsemu sva vztrajala skupaj, ustvarila sva si družino in prijeten dom. Tu so tudi vnuki, ki so nama v veselje in ponos. Zadnja leta sva bila strpnejša drug do drugega, saj sva se zavedala, da sva si v oporo v dobrem in slabem. Veliko sva potovala, s prijatelji sva uživala na morju in se letom primerno zabavala.
Minilo je dobro leto. Ves ta čas sem v sebi obravnavala moža tako kot prej. Dopovedovala sem si: moj mož je, saj me vendar razume. Toda čas je prinesel grenko spoznanje, da mu je bolezen vzela velik del spomina, govor, gibljivost in tudi sposobnost razmišljanja. Ker ne more govoriti, se ne odziva, čeprav morda nekaj malega razume. Še vedno mi z vso bolečino odzvanjajo v mislih besede psihiatra, da je, ko gre za razumevanje, na stopnji triletnega otroka. Srce skeli in solze pečejo v očeh, ko se ta resnica z vsakim dnem bolj udejanja. Mož potrebuje nežnost, želi si je kot otrok. Kako naj se v tem spremenim? Čas je moj zaveznik, pomaga mi spoznavati ter udejanjati misli, čustva in dela v smeri spremembe, ki je potrebna v vsakodnevnem napornem življenju.

Srce zdaj podarjam odraslemu otroku in mu izkazujem otroško nežnost pri negi, hranjenju, pogovoru (samogovoru). Želim si spremembe na bolje, toda ne vem, kaj mi je usoda še namenila.Vsaka vaša misel, nasvet ali tolažba bo dobrodošla. Hvala. Ana

Odgovor:

Naj vam najprej povem, da globoko spoštujem vašo stisko in občudujem dostojanstvo, s katerim se spopadate z njo. Že več kot dvajset let delam v inštitutu za rehabilitacijo. Čeprav vsakodnevno srečujem ljudi, kot sta vi in vaš mož, si ne domišljam, da poznam vse odgovore. Pogosto opazujem svojce težkih bolnikov, kako se ljubeče ali pa s slabo prikritim odporom ukvarjajo s prizadetimi sorodniki. Pri tem si boleče mislim, le kako bi bilo meni na njihovem mestu. Pošteno priznam, da ne vem, kako bi ravnala. Vem samo, da bi bila pri tem na preizkušnji vsa moja človečnost in vse, kar sem.

Osebno sem izkusila, kako je živeti s težko telesno prizadetim človekom in skrbeti zanj, a takrat se mi to ni zdelo tako težko, saj je bila oseba ves čas duševno in čustveno v globokem stiku z mano, tako da telesne deformacije nisem niti opazila. Kar skoznjo sem pogledala in mu videla v dušo, kjer je pa tako vse prav. Moja izkušnja je trajala le nekaj mesecev, zato se z vašo tudi po tem ne more primerjati. Veliko težje je vzdržati kratko stisko kot dolgotrajno. Ker od mene ne želite pametnih in strokovnih nasvetov, marveč tolažbo in dobro misel, naj delim z vami občutke, ki se mi porajajo pri branju vašega pisma. Zdi se, da ste leto dni poskušali živeti z iluzijo, da se bo moževa bolezen vsaj toliko izboljšala, da se bo lahko odzival približno tako kot prej. To je najbolj normalen človeški odziv na hudo izgubo: "Ne, to ne more biti res." Dokler poskušaš z močjo volje ustaviti čas in ga zavrteti nazaj, vse moči usmerjaš samo v to in ne vidiš nič drugega. Najbrž moraš poskusiti vse, da si ne bi pozneje očital, da si kaj opustil. Če ni učinka, moči polagoma splahnijo, v srce se prikrade vprašanje o smiselnosti vsega tega. Črv dvoma spodjeda eno za drugim vsa stališča, o katerih si prej mislil, da sestavljajo temelje trdne predstave o svetu. Vse se zamaje, vse se spremeni, nič ni več tako kot prej. Svet je ostal isti, spremenil si se sam. Na koncu ugotoviš, da si se spremenil v boljšo osebo, kot si bil prej, in tako lahko sprejmeš bolečo izkušnjo kot pot k sebi samemu.

Na tem svetu smo menda zato, da se naučimo lekcij iz človeške in božje ljubezni. Najprej se učimo ljubiti sebe, nato "svoje" ljudi (otroke, starše, družino), potem se moramo naučiti še ljubezni do drugačnih in celo tega, kako ljubiti sovražnike. Vse to je del učnega načrta zemeljske šole. Pri tem ni pomembno, da uganeš, kateri so "pravi" odgovori, ampak kako človeški pri tem postaneš in kako prek ljubezni udejanjaš božansko iskro v sebi.
Če je vaš mož razumsko na stopnji triletnega otroka, ni nujno, da je na tej stopnji tudi čustveno ali duhovno. Nekaj v njem ve za vse, kar sta skupaj doživela, in ve, kaj vama je to pomenilo. Samo izraziti se ne more z besedami. Res pa je, da z ljubeznijo do triletnega otroka ne morete potešiti potrebe, da bi imeli ob sebi nekoga, ob katerem bi se tudi sami kdaj spočili in pustili, da on poskrbi za vas, niti potrebe po zrcaljenju v očeh odraslega partnerja, niti drugih legitimnih odraslih potreb. Tudi mama potrebuje ob sebi odraslega partnerja, da napolni izpraznjene rezervoarje potrpežljivosti ter poskrbi za ravnovesje v prejemanju in dajanju. Takega partnerstva vaš mož ni več zmožen, zato vajin odnos realno ni več partnerski odnos med možem in ženo. Nastaja neskladje med formalnim in realnim, in to prinaša tudi konflikte z okolico, ki se kaj rada obnaša v skladu s formalnim in zanika realno.

Legitimne potrebe po stiku z drugimi odraslimi ljudmi na partnerski osnovi boste morali nekako potešiti, sicer se bodo v vas kopičili nezadovoljstvo ter potlačena čustva jeze in zamere do moža, ki vas je - čeprav nehote - pustil na cedilu. Pri tem boste v očeh okolice verjetno dobili znatno manj podpore, kot bi je bili deležni v primeru moževe smrti. Pa vendar ni rešitev, da se živi zakopljete z njim vred; najti morate način, da si takšna čustva priznate, in ljudi, s katerimi boste lahko živeli tudi dele svoje osebnosti, ki jih ob možu ne morete več. To ne pomeni, da si morate najti ljubimca ali novega moža, ne, toda vsakdo rabi "podporno socialno mrežo" ljudi in med njimi morda koga, ki mu pride še posebno blizu. Hvala za iskreno izpoved in želim vam veliko miru!


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.