Odgovor:
Naj vam najprej povem, da globoko spoštujem
vašo stisko in občudujem dostojanstvo, s katerim se spopadate z
njo. Že več kot dvajset let delam v inštitutu za rehabilitacijo.
Čeprav vsakodnevno srečujem ljudi, kot sta vi in vaš mož, si ne
domišljam, da poznam vse odgovore. Pogosto opazujem svojce težkih
bolnikov, kako se ljubeče ali pa s slabo prikritim odporom
ukvarjajo s prizadetimi sorodniki. Pri tem si boleče mislim, le
kako bi bilo meni na njihovem mestu. Pošteno priznam, da ne vem,
kako bi ravnala. Vem samo, da bi bila pri tem na preizkušnji vsa
moja človečnost in vse, kar sem.
Osebno sem izkusila, kako je
živeti s težko telesno prizadetim človekom in skrbeti zanj, a
takrat se mi to ni zdelo tako težko, saj je bila oseba ves čas
duševno in čustveno v globokem stiku z mano, tako da telesne
deformacije nisem niti opazila. Kar skoznjo sem pogledala in mu
videla v dušo, kjer je pa tako vse prav. Moja izkušnja je trajala
le nekaj mesecev, zato se z vašo tudi po tem ne more primerjati.
Veliko težje je vzdržati kratko stisko kot dolgotrajno. Ker od mene
ne želite pametnih in strokovnih nasvetov, marveč tolažbo in dobro
misel, naj delim z vami občutke, ki se mi porajajo pri branju
vašega pisma. Zdi se, da ste leto dni poskušali živeti z iluzijo, da
se bo moževa bolezen vsaj toliko izboljšala, da se bo lahko odzival
približno tako kot prej. To je najbolj normalen človeški odziv na
hudo izgubo: "Ne, to ne more biti res." Dokler poskušaš z močjo
volje ustaviti čas in ga zavrteti nazaj, vse moči usmerjaš samo v
to in ne vidiš nič drugega. Najbrž moraš poskusiti vse, da si ne bi
pozneje očital, da si kaj opustil. Če ni učinka, moči polagoma
splahnijo, v srce se prikrade vprašanje o smiselnosti vsega tega.
Črv dvoma spodjeda eno za drugim vsa stališča, o katerih si prej
mislil, da sestavljajo temelje trdne predstave o svetu. Vse se
zamaje, vse se spremeni, nič ni več tako kot prej. Svet je ostal
isti, spremenil si se sam. Na koncu ugotoviš, da si se spremenil v
boljšo osebo, kot si bil prej, in tako lahko sprejmeš bolečo
izkušnjo kot pot k sebi samemu.
Na tem svetu smo menda zato, da se
naučimo lekcij iz človeške in božje ljubezni. Najprej se učimo
ljubiti sebe, nato "svoje" ljudi (otroke, starše, družino), potem
se moramo naučiti še ljubezni do drugačnih in celo tega, kako
ljubiti sovražnike. Vse to je del učnega načrta zemeljske šole. Pri
tem ni pomembno, da uganeš, kateri so "pravi" odgovori, ampak kako
človeški pri tem postaneš in kako prek ljubezni udejanjaš božansko
iskro v sebi.
Če je vaš mož razumsko na stopnji triletnega otroka, ni nujno, da
je na tej stopnji tudi čustveno ali duhovno. Nekaj v njem ve za
vse, kar sta skupaj doživela, in ve, kaj vama je to pomenilo. Samo
izraziti se ne more z besedami. Res pa je, da z ljubeznijo do
triletnega otroka ne morete potešiti potrebe, da bi imeli ob sebi
nekoga, ob katerem bi se tudi sami kdaj spočili in pustili, da on
poskrbi za vas, niti potrebe po zrcaljenju v očeh odraslega
partnerja, niti drugih legitimnih odraslih potreb. Tudi mama
potrebuje ob sebi odraslega partnerja, da napolni izpraznjene
rezervoarje potrpežljivosti ter poskrbi za ravnovesje v prejemanju
in dajanju. Takega partnerstva vaš mož ni več zmožen, zato vajin
odnos realno ni več partnerski odnos med možem in ženo. Nastaja
neskladje med formalnim in realnim, in to prinaša tudi konflikte z
okolico, ki se kaj rada obnaša v skladu s formalnim in zanika
realno.
Legitimne potrebe po stiku z drugimi odraslimi ljudmi na partnerski osnovi boste morali nekako potešiti, sicer se bodo v vas kopičili nezadovoljstvo ter potlačena čustva jeze in zamere do moža, ki vas je - čeprav nehote - pustil na cedilu. Pri tem boste v očeh okolice verjetno dobili znatno manj podpore, kot bi je bili deležni v primeru moževe smrti. Pa vendar ni rešitev, da se živi zakopljete z njim vred; najti morate način, da si takšna čustva priznate, in ljudi, s katerimi boste lahko živeli tudi dele svoje osebnosti, ki jih ob možu ne morete več. To ne pomeni, da si morate najti ljubimca ali novega moža, ne, toda vsakdo rabi "podporno socialno mrežo" ljudi in med njimi morda koga, ki mu pride še posebno blizu. Hvala za iskreno izpoved in želim vam veliko miru!
