Mož me ne ljubi

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

ponedeljek, 09. november 2009

Mnenja o podobnih težavah

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Stara sem 58 let, mož jih šteje 61, zadnjih pet let sva v pokoju. Ko sem ga spoznala, me je privlačil, ker je bil miren, tih, strpen. Na sprehodu ali v mestu je pogosto hotel nositi mojo torbico, kar me je motilo. Zelo me je motilo tudi to, da me v kočljivih situacijah nikoli ni zaščitil; vedno se je postavil na nasprotnikovo stran, ne glede na to, kdo je imel prav.

Menil je, da je bolje, če ne hodim na rojstne dneve sodelavk in sodelavcev. Moj prvi zaslužek je v celoti položil na svojo varčevalno knjižico, češ da je denar tako bolj varen in da mu vedno lahko rečem zanj, če ga bom potrebovala. Nato je enako mirno predlagal poroko, češ da bova tako prej prišla do stanovanja. Že na poročnem kosilu sem izrekla napačno besedo; vpričo vseh je začel kuhati zamero. Bilo me je sram, proti jutru sem to pretrgala s tem, da sem ga zvabila v posteljo. Prvi skupni novoletni prazniki so potekali med kuhanjem zamere, ker me je dotlej neznani sodelavec pri čestitkah poljubil na lice. Prepovedi so se širile: nisem smela obiskovati kuharskega tečaja, iz službe sem morala prihajati ob natanko določeni uri, ne glede na potek dela. Pozneje je grozil, bo naredil samomor, ker ima tako zanič ženo. Njegovo kujanje je bilo nadvse mučno. Prosila sem ga, naj neha, ali pa ga zvabila v posteljo. Vse življenje me je ponoči prebujal na neopazne, rafinirane načine. Zvečer sem ga morala čakati budna, da se je vrnil iz popoldanske izmene, čeprav sem morala zjutraj zgodaj v službo. Nobena prošnja, češ da nimam dovolj spanca, ni zalegla. Zdaj vem, da je to počel iz gole zavisti in ljubosumja. Ima dva obraza: doma je mrk, avtoritativen, oblasten, vseveden. Zunaj doma je prijazen, skromen, pripravljen priskočiti na pomoč, pameten, strpen. V očeh drugih kar blesti.

Dolga leta sem se ponašala z njegovo pridnostjo, izpade pa sem iz sramu zamolčala (včasih je bilo za napredovanje ženske pomembno, s kakšnim moškim je poročena). Po upokojitvi sem si zadala cilj, da temu naredim konec. Večkrat sem ga na silo objela in mu pokazala, da mi to godi, da mi daje občutek varnosti. To je preprosto preslišal in me vedno odrival. Nekoč sem ga hotela poljubiti, pa je počasi, ne z jezo, spustil pljunek na moja usta. Morala bi biti užaljena, a potem bi se kujala kot on, zato sem ga samo vprašala, zakaj je to naredil. Mirno in s posmehom je rekel, da zato, da ga bom znala pustiti pri miru. Nekaj časa sem menila, da je agresiven v času polne lune, a se je izkazalo, da ne gre za to. V trenutku vzkipi; če bi takrat kaj rekla, bi pokazal pesti, kar je v preteklosti že poskušal.

Vem, da je takrat nor, da se ne obvlada, zato sem tiho. Spet drugič zunaj objema psa, da vsa ulica vidi, kako rad ga ima. Nekoč sem mu v kuhinji rekla, glej, kako me kuža opazuje pri delu, pa je nemudoma vstal od mize in ga zbrcal ven. Predlagala sem mu, da se razideva. Odgovoril je: "Najprej se odloči ti, jaz bom odločil na koncu: ubil bom tebe in oba otroka, zažgal hišo, nato pa ubil še sebe." Otroka sta že odrasla in zdoma. Ovira tudi moje stike z njima. Kadar pokličeta domov, stoji zraven in godrnja, naj vendar neham govoriti, hodi sem ter tja po predsobi, čeprav gre le za kratek formalen pogovor. Sin je včeraj prišel na obisk, potem ko je bil tri tedne na dopustu, in mož je takoj postal mrk. Dal nama je vedeti, da se jezi, a nobeden od naju ni vedel, zakaj. Jaz mislim, da zato, ker sem se pogovarjala s sinom. Po moževem naj bi se s sinom pogovarjala samo v kuhinji, on pa v garaži. Čutim, da mu ni prav, da me sin obiskuje. Mislim, da bi morala otrokoma povedati, da me hoče mož povsem osamiti tudi od drugih ljudi. Ne prenese, da je kdorkoli prijazen z mano. Kadar sem v bolnišnici, nadzira, kdo me obiskuje. Preden grem v bolnišnico, je zelo napadalen in grob. Mislim, da ga moti, ker mi bodo drugi nudili pomoč in skrb. Včasih se ga bojim, saj je zadnje čase ves čas na meji izbruha.

Zdaj imam slabo vest, ker o možu ne morem povedati veliko dobrega. Kritiziram ga pred drugimi, včasih tudi vpričo njega. Vsem bi rada povedala, da ni takšen, kot se predstavlja v javnosti. Zdaj imam več samozavesti, vem, da sem bila v službi uspešna in priljubljena. Pri delu sem uspešna še zdaj. Najraje bi živela sama, a sem vseskozi menila, da je lažje živeti v dvoje. Bojim se revščine in še večje samote. Otrokoma bi morala nekako razložiti vzroke najinih trenj, pa saj jih vidijo ... Upam, da boste lahko ugotovili, za kaj gre. Če sem vam za nasvet ponudila premalo podatkov, vam bom hvaležna za vsako mnenje. Bralka iz Obsotelja

Odgovor:

Spoštovana bralka,
ne vem, ali vam bom z odgovorom sploh kaj pomagala. Iz pisma, ki sem ga morala močno skrajšati, je razvidno, kolikokrat ste na osnovi moževega vedenja prišli do sklepa, da vas ne ljubi. Obravnava vas kot predmet, ki mu pripada in ki mu je dolžan služiti. A ste vseeno vsakokrat šli naprej in si govorili: "Kaj pa otroci, hiša, osamljenost na stara leta, revščina ..."

Kaj naj vam po vseh teh letih sploh povem? To, da se bo le še stopnjevalo in da na koncu ne boste upali oditi - že zato, ker se ga boste bali. Res je, da ljudje, ki ljubezen pojmujejo tako kot vaš mož, povsem izgubijo razsodnost in pokažejo prave karte prav takrat, ko jih žena dokončno zavrne. Takrat so nevarni! Kaj naj vam rečem? Že pred desetletji bi morali oditi, plačati ceno za storjeno napako in preostanek življenja preživeti svobodno. Svetujem vam naslednje: če se boste resnično odločili oditi, dobro poskrbite za svojo varnost. O odhodu ne govorite pred možem. Menim, da bo vaše pismo v pomoč vsaj kakšnemu dekletu, ki šele začenja pot ob podobnem moškem, da se ne bo slepila in ji bo morda prej jasno, kam vodijo določena dejanja in besede.

V življenju je treba vedno plačati za iluzije. Če moč, ki naj bi jo imela partnerja približno enako, "zabarantaš" za drobtinice pozornosti ali vsaj za mir v hiši, kot ste storili vi, pozneje vedno sledijo posledice. Ljudje, ki pretežno živijo v iluzijah, skušajo ignorirati osnovno pravilo v življenju, in sicer, da imajo dejanja posledice. Ta zakon lahko obrnete v svoj prid, in sicer tako, da se iz posledic kaj naučite in začnete uporabljati svojo moč. Toda ne bodite naivni; raje predvidevajte, da bi posledice utegnile biti hude. Svetujem vam, da se povežete s katero od organizacij, ki se ukvarjajo s pomočjo trpinčenim ženskam (na primer SOS telefon) in si priskrbite informacije o pomoči, ki je na voljo. Ne razmišljajte, kako naučiti moža, da vas bo ljubil in bil tak, kot si ga želite. To bi bilo možno šele, če bi on sam iskal pomoč, to pa seveda ni mogoče, dokler je prepričan, da z njim ni nič narobe in da so za težave krivi drugi. Tudi take pomoči, da bi se vi navadili, kako shajati z njim, takšnim, kot je, ne pričakujte. Ta človek vam škoduje, in če nekomu pomagaš, da mu drugi lahko še bolj škodujejo, to ni nobena pomoč.