Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ko 'pograbiš' prvega


Vprašanje:

Sprememba v srcu Draga Sanja, najprej te lepo pozdravljam. Tvoje odgovore na pisma prebiram že leta, a se mi vseeno zdi, da se, kljub podobnim usodam, še nisem našla v nobenem pismu. Vsak med nami je pač nekaj enkratnega. Že večkrat v zadnjih treh letih sem ti napisala pismo, a sem ga nato vrgla v koš. Sprejela sem nekaj odločitev in jih tudi uresničila; tako bi mi verjetno svetovala tudi ti. Nekako vem, kakšen bo tvoj odgovor, vendar si ga želim videti, da bom tudi prepričana, da imam prav. Bil bi nekakšna pika na i. Odraščala sem v povsem navadni, povprečni družini. Ob zaključku šolanja v drugem kraju sem ugotovila, da sem ostala brez vrstnikov. Tudi fant, ki sem ga imela rada, si je našel drugo dekle; pričakovala sta otroka. Tako sem "pograbila" prvega, ki je zame pokazal zanimanje. Imel je nekaj napak, vendar jim nisem posvečala pozornosti. Bil je velik egoist in lenoba, pomembno mu je bilo samo to, da je lepo oblečen in opazen v družbi. Sprva si sploh nisem želela zveze z njim, a je bil vsiljiv in se je povsod pojavljal kot po naključju. Ker sem vedela, da bom tisto poletje osamljena, sem odšla z njim na dopust. Z moje strani je bila samo simpatija, o ljubezni ni bilo govora. Zdaj vem, da me tudi on ni ljubil, ampak samo uveljavljal svoje trmasto prepričanje, da lahko dobi vse. In zgodilo se je, seveda: na dopustu sem zanosila. Kaj zdaj? Bala sem se, da po splavu morda ne bom več mogla zanositi. Vsi v družini so vztrajali, da otrok ne sme biti nezakonski. Vdala sem se v usodo. Tako sem se poročila. Živela sva malo pri njegovih starših in malo pri mojih. Po dveh letih je prišel še drugi otrok. Ostala sem doma, kot gospodinja, saj je bil vrtec predrag. Mož je delal kot vratar, v čudnih izmenah, pomoči ni bilo od nikoder. Vztrajal je, da on že ne bo opravljal fizičnega dela. Nikoli ga ni bilo doma. Kadar ni bil v službi, je bil s prijatelji. Če si ga poslušal, si dobil vtis, da izhaja iz bogate družine, da je podedoval toliko denarja, da se mu sploh ni treba truditi z zaslužkom. Potem je pustil službo, ker so ga premestili na fizično delo. Ker se na zavodu za zaposlovanje ni oglasil na noben pogovor, je odpadla tudi denarna pomoč. Bili smo brez dohodkov. Zato sem odprla podjetje, da bi ga pritegnila k delu. Delo sva si razdelila; on je bil zadolžen za nabavo. Potem so se začele dogajati čudne stvari. Računi niso bili plačani, vedno se je izgovarjal, da je moral komu kaj vrniti. Potem so se začele pojavljati velike vsote, ki jih je dolgoval. Postajal je vse bolj čuden, zadirčen in prepirljiv. Začel si je lastiti denar, češ da je on tisti, ki dela.Ves izkupiček nosi po žepih.  Položnic ne plačujemo redno. Prišlo je tudi že do sodnih izterjav. On pa kar naprej nekim ljudem vrača denar, hodi v igralnice.
V teh letih sem spoznala, da tako ne gre naprej. S prijateljicami sem začela obiskovati prireditve v vasi, kjer živimo. Postal je ljubosumen. Obsodil me je, da ga varam z nekim znancem. Zasledoval me je, brskal po moji torbici, omari in avtomobilu, kar naprej me je klical in preverjal, kje sem. Nadlegoval je tudi znanca. Preverjal je kilometrino mojega avta, me opozarjal na blatna kolesa in podobno. Tako zelo me je pretepal, da so me morali braniti otroci, a sem kljub temu utrpela poškodbe. Seveda v bolnišnici nisem povedala, kaj se je zgodilo v resnici. Najhuje je bilo, ko me je po pretepanju, ko sem imela še krvavo ustnico in me je vse bolelo, dobesedno posilil. Seveda takrat otrok nisem klicala na pomoč. Zasovražila sem ga z vso dušo in začela sem ga zavračati. Začela sem jemati uspavala. Ko sem spala, se nisem ničesar zavedala. Kljub temu si je privoščil spolnost, česar sem se včasih zavedla šele zjutraj, ko sem se prebudila gola. Nimam možnosti, da bi kam odšla. Dva šolarja, služba, ki ne prinaša več dohodka, hipoteka na nepremičnini. Nekako sem se trudila, nato sem nekega dne odpovedala. Zaužila sem kup tablet za spanje in nekaj ur se nisem zavedala sveta okoli sebe. Nekega dne sem na cesti, ko sem se peš vračala domov, pogledala v oči moškemu, ki ga sicer poznam že dolgo. Ne vem, kako se je vse odvijalo, toda po nekaj mesecih sva se kar na cesti dogovorila za sestanek. Nastalo je prijateljstvo, ki mi pomeni vse. Nobenih utvar mi ne daje, nič ne obljublja, preprosto je tu, ko ga potrebujem. Kaj misliš, da bom storila? Našla si bom povsem svojo službo, razvezala se bom od človeka, ki mi tako greni življenje. Žal mi je samo mladih let. Povej, Sanja, ali imam prav? Povej nekaj za mojo dušo. Vseeno mi bo lažje, če bom prebrala še tvoje misli. Jagoda

Odgovor:

Hm, kar huda cena za eno samo osamljeno poletje in za kup napačnih odločitev, v katerih ste izbrali TISTO, KAR JE LAŽJE in ne TISTO, KAR JE PRAV. Seveda vam bom potrdila, da tudi jaz menim, da bi morali že zdavnaj zapustiti to kalvarijo, ne glede na ceno, ki jo bo pač treba plačati in ki se z odlašanjem samo še povečuje. Hvala bogu, da ste nehali bežati pred odločitvami in ste prevzeli odgovornost v svoje roke.

ALI STE JO ZARES? Nekaj mi tukaj ne gre v račun. Pri svojem delu sem skozi podobne zgodbe spremljala na stotine ljudi, toda pri vaši pogrešam prave čustvene odzive, ki gredo s tem. "Manjkajo" strah, žalost, dvom … Iz zgodbe veje ena sama vdanost v usodo in nato – čudež. Morda zato, ker vas je nova zveza tako prevzela (sklepam, da je moški poročen in da je to meja, ki je menda ne bosta prestopila). Nemara sem preveč črnogleda, toda moti me tole: v prvi zgodbi je bil vsega kriv mož, vi pa ste nemočna žrtev. V drugi je spremembo povzročil prijatelj in njegova dobrota, vi pa ste še vedno pasivni. Da bi načrte lahko izpeljali do konca, boste morali biti zelo dejavni. Lahko si predstavljam, da vam bo mož povzročal velike težave. Predstavljajte si, da nekje na pol poti − iz kakršnegakoli razloga, denimo zato, ker bi mu grozil vaš mož − izgubite prijateljevo podporo. Boste šli kljub temu do konca? Če se odgovor glasi da, ne odlašajte. Če se odgovor glasi MOGOČE, si poiščite strokovno pomoč, ker jo boste potrebovali.

Dobro me razumite, ne govorim vam, da ostanite, kjer ste. Bojim se le, da boste v prehudi stiski vnovič našli bližnjico v obliki takšnih ali drugačnih tablet. Upam, da sem samo črnogleda, toda tale vaš roman se me je dotaknil in mi dal misliti. Le zakaj ljudje pristajajo na tako zavoženo življenje? Ker menijo, da pravega niso vredni. Bojim se, da ste PRAVO energijo našli v prijatelju, ne v sebi. Če se motim, toliko bolje. Z veseljem bom prebrala nadaljevanje in srečen konec vaše drame, če se mi boste oglasili, ko boste iz najhujšega.


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.