Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Odvisna ljubezen?


Vprašanje:

Sprememba v srcu Pozdravljeni! Moje ime je Barbara in morda ne potrebujem spremembe v srcu. Tudi moj fant ne. Najini srci sta takšni, kot sta. Dani sta nama bili dobri, ljubeči, sočutni, veseli, zdravi srci − takšni kot večini od nas. Vendar ... Potrebujeva pomoč. Srci sva z leti ovila v kopreno, včasih se celo dozdeva, da se ovijata sami ... In kaj, če sonce ne bo več moglo posijati na ta srčka ...Stara sem 28 let, fant tudi. Dokončala sem študij in sem zaposlena. Tudi on. Fant je sposoben in duhovit človek, ki ima veliko prijateljev. Sprva sem menila, da bova kos najinim težavam, da mu bom lahko pomagala, da bi se imel rad; on je namreč meni pri tem pomagal. Ker se tudi sama tako dolgo nisem imela rada, da sem že verjela, kako to sploh ni možno, mi je (tudi) on v veliki meri pomagal, da se zdaj imam in zato imam lahko rada tudi vse druge. Čeprav morda zveni patetično, imam rada prav vse ves svet. Zelo nenavaden občutek zame in kar je najbolj zanimivo, sploh ne mine, čeprav bi prej pomislila, da bo. Da je to samo trenuten občutek, vznesenost, ki bo minila, a kar ne popusti. Je to samo slepilo? Je resničen? Zame je, čutim, da je.
Če bi morala povedati, s čim mi je najbolj pomagal, bi rekla, da je to brezpogojna ljubezen z njegove strani. Karkoli sem naredila, je bilo prav, četudi je bilo hudo narobe; vse je sprejel in pogosto tudi trpel. Potrebovala sem nekoga, ki me v celoti sprejema, in nanj odlagala svojo čustveno navlako iz otroštva. Vest mi je kmalu povedala, da izkoriščam ranjeno srce, ki se nima rado, ki se sovraži in dovoli, da nekdo, ki naj bi ga imel rad, tako ravna z njim. Jaz ...

Naj poudarim, gospa Sanja, da nikoli nisem prestopila meje, od koder, vsaj po mojem mnenju in mnenju mojega fanta, ni vrnitve. Menim, da se ji nisem niti približala. Zdaj on, ranjen od nekdaj, potrebuje brezpogojno ljubezen, a mu je ne morem dati, ker se imam rada − ali pa sem nemara le tako sebična?! Vem, da sem mu dolžna (to je morda napačen izraz), dolžna sem mu Življenje, tako pač čutim. Včasih čutim, da bi morala izstopiti iz, kot se mi dozdeva, nekakšne čudne igre (?), tako bi bilo dolgoročno najbolje zame in tudi zanj, in vendar ...

Hočem, da se ima rad. Jaz mu ne morem odstreti koprene s srca in mu ne morem pomagati, ker ne vem, kako to narediti. Jaz sem mu samo spletla novo kopreno. Sicer pa to lahko stori le on. Potrebuje pa nekoga, ki bi mu pri tem pomagal bolje kot jaz; jaz imam samo voljo in čisto željo, ne pa tudi znanja, dovolj védenja in pravih prijemov. In vem, da si tudi on želi pomoči, da kriči na pomoč.

Pravi mi, da se bo ubil, da mi ne bo več oteževal življenja in da me bo s tem odrešil sebe (?!); da si bo kaj naredil, če bom šla. Nekoč mi je tudi rekel, da bo meni in sebi kaj naredil, čeprav me ni nikoli fizično ranil. Če sem se poskušala samo umakniti v drugo sobo, mi je to najprej fizično kar grobo preprečil in zavpil kot žival (čeprav v njegovi družini nikoli ne povzdigujejo glasu; pri njih živim dovolj časa, da to zagotovo vem), potem pa me je prosil, naj ne grem, jokal je, grozil in se nazadnje umaknil v kak kot in jokal! Vse to se dogaja v zadnjem času, prej je (očitno?) iz strahu (ali po moje ČISTE LJUBEZNI), da me zgubi, vse potrpel in me ni (očitno) izsiljeval in tako grozil. Sem mu jaz to naredila?! Ko sem jaz imela težave, me je poslušal, bil je ob meni, mi dal nasvet zrelega človeka in mi namenil toliko pozornosti, kot sem jo želela. Postavil me je na prvo mesto. Sem kot vampir iz njega izsesala vso ljubezen?!

Pravi, da bom kriva, če bo propadla vsa njegova družina. Njegov oče je hudo bolan, on pa govori: "Če boš šla, si bo tudi on kaj naredil in potem bo to ubilo še mamo." Sem v dobrih, zdravih odnosih z njegovo družino, tam tudi živiva in za njegovega očeta mi je enako hudo, kot če bi šlo za mojega. Gospa Sanja, kadar ima fant tak "napad", ga ne prepoznam, takrat ima nor, nerazsoden pogled in jaz sem tista, ki ga privedem do tega.

Menim, da bo ozdravljen, ko bo lahko šel od mene in me zapustil. Njegova čista ljubezen se je namreč pretopila v odvisnost. Peklenska gugalnica, najprej eden na eni strani − na nebu, drug pa v peklu, zdaj je nasprotno. Trpiva pa oba. Ali mi (nama) lahko pomagate! Nisem še prebrala vaših knjig − nobene. Jutri grem v knjižnico, kjer mi jih je prijateljica dala na stran. Prebral jih bo tudi on. Mislim, da to ne bo dovolj.

Gospa Sanja! Ko berem tole dolgo pisanje, mi ni prav nič jasno! Resno mislim, da z mano ni vse v redu, kajti tole je ena sama zmeda! S peklenske gugalnice do čiste ljubezni in do tega, da je v bistvu vse v redu! Mislim, se tudi vi niste pregrizli skozi to pisanje! Nič čudnega! Toda tole pismo moram poslati! Ne zamerite mi, saj ga lahko vržete v koš. Opravičujem se vam, obenem pa sem hvaležna, da obstajate, hvaležna sem za vaše knjige in vse druge ljudi, ki so poosebljena srca v pravem pomenu besede. Saj bo vse v redu. Lep pozdrav! Barbara

Odgovor:

Draga Barbara, če bi vaše pisanje ocenjevala kot učiteljica prosti spis, bi verjetno res lahko rekla, da je zmedeno. Vendar smo včasih zmedeni tudi ljudje, saj se nam predstave o svetu, iluzije in prepovedi v naših glavah prepletajo s slikami, ki jih dobimo iz sveta, v pravi gordijski vozel. Naučila sem se bolj ceniti iskrenost kot urejenost, zato mi vaše pismo, takšno, kot je, veliko pove o vaših stiskah in upanjih, ki jih le s težavo še spravite skupaj v predstavo o svetu. In med vrsticami znam prebrati tudi tisto, kar ni zapisano, saj sem se pri svojem delu srečala s stotinami podobnih zgodb, marsikaj pa sem doživljala tudi sama, v preizkušnjah, skozi katere me je nosilo življenje.

Tako lahko iz vaše zgodbe povzamem predvsem krik: "Zakaj se vse, kar sva si s takšnim upanjem in ljubeznijo želela zgraditi, pred mojimi očmi nenadoma spreminja v svoje nasprotje? Kako je to možno, če pa se imava rada, si želiva biti skupaj, želiva drug drugemu vse najlepše, a si vendarle, kot kaže, povzročava samo bolečino in stisko? Kako se vendar ta srca ovijejo v kopreno?"

Sami ste dobro uganili, od kod se je vzela ta koprena, ki vajinima srcema preprečuje, da bi se čutili. Naredi jo življenje samo in služi določenemu namenu da bi manj bolelo. Povejte, kolikokrat ste se že "ugriznili v jezik", ko ste hoteli povedati kaj kritičnega o tem, kako se počutite v vajini zvezi, a ste raje pogoltnili cmok in si rekli: "Saj sicer je pa dober, krasen, prijazen in zato bom raje tiho!" Saj so nas vendar od majhnega učili, da moramo biti prijazni in razumevajoči, toda včasih je to težko. Človek ne more kar tako "izključiti" samo eno čustvo; izbiramo lahko samo med tem, da ne čutimo ničesar, ali da čutimo vse. Tako vsega neizrečenega, vsega, česar niste hoteli videti, raje niste izrazili − in nastal je zid med človekoma. S tem nočem reči, da moramo ljudje hoditi okoli in si v imenu ljubezni kričati žaljivke. Niti ne mislim, da ste samo vi, izključno vi, zaradi nekakšne krivde postali nečuteči. Hočem reči, da se to zgodi v vseh odnosih, kajti partnerski odnosi so zelo kompleksni in v njih poskušamo uresničevati toliko potreb, da brez kompromisov nikakor ne gre, in kompromisi pač tako delujejo. To je samo pojasnilo, da bi razumeli.

Druga težava je v tem, kot ste opazili že sami, da ljudje, ki imajo izredno nizek občutek lastne vrednosti, potrebujejo sklepanje takšnih kompromisov znatno preveč pogosto in na slabše rešitve pristajajo tudi tedaj, ko ne bi smeli: da bi jih drugi imeli radi. Pri tem se zaplete. Bistvo ljubezni je v tem, da imaš rad osebo takšno, kakršna je. Ta oseba pa se ti ne pokaže takšna, kakršna je, ampak poskuša uganiti, kaj hočeš, in ti odigrati želeno osebo. Prej ali slej ugotoviš, da te lažne, iluzorne osebe ni mogoče imeti rad, ker je tam na oni strani sploh ni. Tam je samo nekakšen zmazek, sestavljen iz slik, ob katerem se tvoje srce ne ogreje, pa naj so slike še tako prave.

Zato je treba v ljubezni tvegati, da te bodo zavrnili, in se kljub temu pokazati tak, kakršen si. To ne pomeni, da ne moreš popraviti kakih svojih napak! Pomeni pa, da ne moreš reči, da si srečen, kadar v tebi kljuvata dvom in strah, ampak moraš o tem spregovoriti. Saj partner, ki te ima rad, tako ali tako čuti, da je nekaj narobe. Če ne spregovoriš, tvegaš, da bo mislil, da je narobe nekaj povsem drugega, in stvari se bodo grozno zapletle. In potem je še korak naprej: so ljudje, ki zaradi negativne podobe o sebi tako močno potrebujejo pozitivno podobo drugih, da ob njih ostajajo iz potrebe in ne iz ljubezni. Takšni so odvisni od odnosov in o njih pišem v knjigi Zaljubljeni v sanje in Peklenska gugalnica.

Če ste v nekem obdobju trpeli zaradi nizkega občutka lastne vrednosti, a ste to delno ali dokončno premagali, se vam zagotovo zdi najvišje dejanje ljubezni, da pri tem pomagate svojemu fantu. VENDAR TO NE BO ŠLO! To lahko naredi le človek sam. Močan motiv, da bi to popravili pri njem, govori kvečjemu v prid temu, da imate še kaj narediti pri sebi. Saj veste, pri drugih se zdi lažje, a ni!  Kadar so okoliščine ugodne, recimo kadar je nekdo močno zaljubljen v nas in nas obsipa s pozornostjo, tisti prazni občutek znotraj zaspi in miruje. Toda ko gremo narazen, spet zatuli, da ti vzame sapo. Potrditev, da si dober, si lahko daš le sam, od znotraj, kadar živiš v skladu s seboj. Vse, s čimer bi to poskušal nadomestiti "od zunaj", se bo prej ali slej izrodilo!


 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.