Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ne znam si pomagati


Vprašanje:

Sprememba v srcu Stara sem osemintrideset let. Z možem sva poročena šestnajst let. Imava dva otroka, stara šestnajst in pet let. Po poklicu sem učiteljica, delam v osnovni šoli. Pred dvema mesecema sem zapadla v globoko življenjsko krizo, v kateri sem se počutila popolnoma izgubljena. Podrl se mi je svet. Zajel me je globok občutek ujetosti, strahu, nesmiselnosti življenja, nesposobnosti za reševanje težav, nemoči in obupa. Doma sploh nisem več delovala, v službi pa le z veliko težavo. Zajemali so me panika in občutki, da me zasleduje preteklost, ki se je nikakor ne morem znebiti, namreč da postajam prav takšna kot moji starši, da se spreminjam vanje v vseh slabih lastnostih, čeprav sem se ves čas trudila, da bi bila drugačna. Počutila sem se zavržena, slaba, nesposobna, nezaželena, nevredna življenja. Najraje bi kar nekam izginila, da sploh ne bi obstajala. Stisko je sprožil dogodek v službi, na katerega sem se odzvala nadvse čustveno in panično. Počutila sem se nesposobna, da bi rešila ta problem. Izgubila sem nadzor nad dogajanjem, tudi pri drugih skupinah, s katerimi delam. Domačih nisem želela obremenjevati s svojimi službenimi težavami in počutjem, zato sem vse skrivala v sebi. Toda ni šlo, opazili so vse in tudi doma nisem več funkcionirala; nisem se bila zmožna posvetiti ne službenim ne družinskim nalogam in odnosom. Po pogovoru z možem sem uvidela, da je težava v meni in ne v okolju. Začela sem iskati rešitev, za katero sem že tedaj vedela, da ne bo ne hitra ne lahka. Poiskala sem nasvet psihologa, kjer se mi je razkrilo, da sem nevrotična osebnost in da v stikih z ljudmi uporabljam obrambne mehanizme. Nisem zmožna vstopati v pristne in sproščene stike z ljudmi. Vedno se trudim biti prijazna, vsem ustreči, nikogar prizadeti, a me vedno znova izkoristijo. V strahu, da me ne bi prizadeli, nikogar ne spustim zares blizu. Počutim se, kot bi nosila masko, moj nasmeh je kot maska na obrazu, nekako nepristen. Ugotovila sem, da od okolice pričakujem potrditev svoje vrednosti, čeprav sem prej vedno menila, da mi mnenje drugih ne pomeni nič. Želim se spremeniti, vendar ne vem ne kaj naj spremenim, ne kako. Tudi če se trudim, mi ne uspe. Vedno znova mi spodleti. Prebiram knjige z nasveti, kako je treba postavljati zdrave meje, kako vzgajati otroke, kako ravnati, pa knjige o duhovni rasti, o tem, kako slediti višji sili & v praksi pa mi vse skupaj ne pomaga. Moje življenje se vrti v krogu poskusov vzpona in vnovičnih padcev. Prebrala sem vse vaše knjige in se našla v marsikateri opisani situaciji. Vidim, da potrebujem zdravljenje, pomoč terapevta in skupine ljudi, ki bi me razumela in podpirala, saj menim, da mi sami ne bo uspelo. Resnično sem se pripravljena podati na pot zdravljenja, ki jo opisujete v vaših knjigah. Ob pisanju analitičnega življenjepisa po vaših navodilih sem številne vzroke za svoje stanje odkrila v preteklosti, v svoji družini. Njihova vzgoja, ločitev staršev, ki me je zelo prizadela, obdobje anoreksičnih težav v puberteti, beg pred življenjem v duhovnost, religijo, zapiranje pred ljudmi. Tako ne morem več živeti, saj vidim, da škodujem sebi in vsem okoli sebe, še najbolj tistim, ki mi največ pomenijo, a si ne znam pomagati. Pišem vam v upanju, da me vključite v svojo skupino Rdeči oblak, če imate kaj prostora. Pripravljena sem tudi počakati na vrsto. Upam, da mi boste lahko odgovorili ali vsaj svetovali, kje se lahko vključim v proces zdravljenja, če pri vas ni možnosti. Iskalka

Odgovor:

Draga Iskalka,
svet, v kakršnem menimo, da živimo, je veliko ogledalo, ki nam na koncu vedno poskuša pokazati naš resnični obraz. Neskončno možnosti ponuja, a jih nismo sposobni vseh videti. Prej ali slej se izkaže, da smo od neskončno možnosti sposobni videti le tiste, ki se ujemajo z našo predstavo o tem, kakšen naj bi bil svet. Vse druge zdrsnejo mimo nas in se nas niti ne dotaknejo. Le tako je možno, da vsi živimo v istem svetu, in vendar vsak vidi v njem nekaj drugega. To je tudi vzrok za to, da vedno srečujemo le ljudi, ki so nam duševno zelo podobni, in se najbolj navežemo na tiste, ki poosebljajo katero od oblik našega največjega problema (ali duhovne razvojne naloge). Zato postanemo podobni svojim staršem, pa čeprav tega zavestno ne želimo: v nas so pustili svoje misli v obliki notranjih glasov in nam podzavestno prigovarjajo, naj izberemo enake odločitve. Morda lahko v tem dejstvu ujamete kanček odpuščanja za svoje starše tudi oni so bili otroci svojih staršev.

Poleg tega, da smo otroci svojih staršev, smo tudi Božji otroci, bitja ki se iščejo, in v nas je še en glas, ki ni zmaličen od generacij bežanja pred resnico, ampak je večen in resničen. Nevrotiki so ljudje, ki so izgubili stik s tem glasom, saj so predolgo delovali v nasprotju z njim. Zdaj ne vedo, kdo so, kaj hočejo, kaj jih radosti, izgubili so duhovno orientacijo. Zato pa se v njih še glasneje oglašajo "starševski" glasovi, ki bolj ali manj govorijo o tem, česa ne smeš in kako jih svet omejuje. Nevrotiki se počutijo, kot da niso dovolj dobri, da bi ustregli merilom sveta, svet se jim zdi zahteven in nevaren; dvomijo v svoje sposobnosti, da bi v takšnem svetu zmogli dobiti, kar potrebujejo. Zlasti ljubezen, seveda!

Življenje v "takšnem" svetu povzroča nenehno tesnobo in bolečino, ki se ji nevrotik želi izogniti. Zato so mu na voljo različni načini, ki jim je skupno to, da navidezno odstranijo posledice, ne da bi odstranili vzroke. Če te kaj boli, lahko vzameš tableto, se omamiš z alkoholom, z drogo, poskušaš obsedeno delati ali se ukvarjati z nečim, kar prinaša pozabo & nekaj časa. Nekateri ljudje si izberejo intenzivne odnose z drugimi ljudmi in se z njimi tako zamotijo, da prekrijejo tesnobo, ki preži v ozadju. Takšni lahko postanejo odvisni od odnosov, tako kot lahko sleherni manever, ki ga človek prepogosto uporabi za izogibanje osnovni tesnobi, postane odvisnost. S tem so težave za nekaj časa odstranjene: občutek, da nisi dovolj dober, popraviš s tem, da se ukvarjaš z drugimi ljudmi in jih poskušaš "reševati" (učitelji, zdravniki, psihologi so poklici, v katerih se to od nas pričakuje). Toda pri neuspehu na tem področju dogodka ne doživiš le kot neuspeh, temveč kot zlom predstave o tem, kaj je svet.

Nič hudega, če se zlomi slika, saj je svet ostal in lahko boste ustvarili novo, boljšo sliko. Vse slike o svetu, ki jih lahko ustvarimo, so le začasne, nenehno jih moramo izboljševati. Vidim, da vas je sram, da ste nevrotik in da uporabljate obrambne mehanizme. Toda v tem ni nič sramotnega, psiha se tako ščiti pred nečim, za kar misli, da jo ogroža. Bog varuj na silo rušiti obrambne mehanizme, kot včasih zahtevajo različne vzhodnjaške globinsko meditativne tehnike! Moj pristop je drugačen, ker verjamem, da je treba ljudem samo dopovedati, da so znotraj sebe resnično dobri in da je svet po njihovi meri, ne pa nevaren kraj, kjer moraš streljati v vsak grm, ki zašumi! To sicer ni najkrajša pot, toda ko ljudje naredijo prve korake, dobijo zaupanje in sami najdejo pot iz stisk. Ta pot je v resnici prevzgoja odraslih, ki temelji na tem, da dobijo pozitivne izkušnje o sebi in o svetu v programu, ki jih z različnimi sredstvi spodbuja k telesni, duševni, socialni in duhovni rasti.

Prve korake ste že naredili in z veseljem bi vas vzela v svojo skupino, če bi le imela prostor. Ker pa skupina od prenapolnjenosti poka po šivih, sem prisiljena preusmerjati ljudi drugam. Izčrpen seznam terapevtskih možnosti boste našli na koncu moje knjige Sprememba v srcu.

 Sanja Rozman, dr. med.

Neaktiven

Sanja Rozman, dr. med.

Vprašanje lahko zastavite samo aktivnemu Viva strokovnjaku.

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.