Ranjeno srce

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

ponedeljek, 09. november 2009

Mnenja o podobnih težavah

Povezano

Vprašanje:

Sprememba v srcu Pišem vam po še enem osamljenem dnevu, potem ko sem prebrala vašo zadnjo knjigo. Stara sem enaindvajset let, študentka, povprečnega videza. Moja glavna težava je, da nimam prav nobenih izkušenj v ljubezni. Še nikoli nisem imela fanta. Sem v obdobju, ko spoznavam nove ljudi in pogovor z njimi prej ali slej nanese na odnose in spolnost ter vse, kar v tem stoletju spada zraven. Takrat otrpnem, se izogibam tem temam, malce lažem in se izognem nadaljnjim stikom s temi ljudmi. Ni lahko pred vsemi priznati svoje resnice, ki bi dandanes zvenela skoraj kot laž. Zaradi tega imam pomisleke o službi in nadaljnjem študiju, kjer je veliko mladih, podobnih, a hkrati tako različnih od mene. Na drugi strani sem ambiciozna, radovedna, družabna, veselim se malih stvari in lahko uživam kjerkoli. Toda moja drugačnost mi ne prinaša nič dobrega, le pomilovanje, posmeh, pretvarjanje. Tako mi ni povsem tuja misel, da bi si vzela življenje, saj so opazke včasih prehude. Pravijo mi: "Čudakinja, napij se, večno sama, kaj pa čakaš! Kdaj boš pa ti koga pripeljala?" V meni je občutek manjvrednosti, navadila sem se na samotno življenje in včasih se mi zdi, da ljubezni niti ne zaslužim.

Vem, da sta me zaznamovala preteklost in videz. Čeprav so starši dokaj ljubeči, se nikoli ne pogovarjamo o spolnosti in drugih "prepovedanih" temah. Že vse življenje se jih sramujem. Poleg nas živi alkoholik, ki ga prenašamo že enaindvajset let. V otroštvu so me vrstniki večkrat prizadeli, saj sem bila drugačna zaradi bolezni kože, a tudi po vedenju. Pa tudi sama sem bila kot otrok kdaj nasilna do šibkejšega in se zdaj zaradi tega počutim neskončno krivo. Zdaj sem večkrat izredno verbalno nasilna do domačih. Zavedam se, da to pelje v hudo dvoličnost. Na njih izlijem svoje strahove, svoj sram. Na njih, ki mi želijo dobro. Skušam se obvladovati, potem pa popustim. Sicer sem razgledana, ambiciozna, potešena v materialnem smislu, vendar že vse življenje hrepenim. Želim prebiti ovire, ki mi ne dopuščajo biti notranje mirna. Pravzaprav si niti ne želim fanta, vendar čutim pritisk okolice, ki je ne ganejo cunamiji, vojne, razprtije tu in drugje. Pomembno je, da imaš fanta, da si kakšnega že imel, da si lepo počesan in z zlikano obleko. To me boli! Vse dobro vam želim. Nekje ranjena

Odgovor:

Drago dekle!

Ja, med vsemi temi stavki, razočaranji in hrepenenji vidim glavno oviro v naslednjem: prepričana si, da je globoko v tebi skrito nekaj tako nepojmljivo nemogočega, da moraš hote ali nehote za vsako ceno preprečiti, da bi ti kdo prišel preveč blizu in te uzrl, takšno kot (misliš da) si. Obenem neskončno hrepeniš in se zavedaš, da boš za vedno osamljena in da tvoje življenje nima smisla brez pravega, resničnega stika z ljudmi. Ne gre samo za fanta, čeprav danes od "prave partnerske ljubezni" pričakujemo, da nas bo izbrani partner potrdil in s tem jamčil, da smo globoko v sebi dobri. Toda ti želji se izključujeta. Bolje je, da si sama, kot da narediš običajni kompromis in si izbereš fanta, ki bo hotel biti tvoj fant, hkrati pa ne bo imel želje ali sposobnosti, da bi ti prišel resnično blizu. Pa daj, poglej zdaj malo bližje te sosede in vse druge, ki ti prigovarjajo: "Pa kaj misliš, da si, da čakaš pravo ljubezen in se ne zadovoljiš, tako kot mi, s prvim približkom!" Če se ne bi počutila tako neskončno krivo in drugačno, bi že zdavnaj ugotovila, da so oni sami naredili to napako: ustvarili so odnos, ki je na zunaj zveza, na znotraj pa sta oba brez besed dogovorjena, da si ne prihajata preblizu. Tako se da živeti nekaj časa, toda prej ali slej eden od njiju dozori in si želi prave ljubezni, potem pa se začneta medsebojno mučenje in zasledovanje, ki so ga polni primeri v mojih knjigah.

Ljudje si na splošno hrepeneče želijo in se hkrati na smrt bojijo, da bi jim kdo drug prišel resnično blizu in jih spoznal v njihovem bistvu. Tako nastanejo različni trikotniki, štirikotniki, zveze na daljavo in zveze z zasvojenimi ljudmi ali nasilneži, ples navideznih odnosov, v katerih so ljudje drugim navidezno blizu, v resnici pa neskončno daleč. Hvala bogu, da še nisi obupala in znižala meril. Prav imaš, da čakaš na nekoga, ki ga boš lahko resnično spustila blizu. Ker ne moreš kaj prida storiti za to, da bi pospešila vajino srečanje (najbrž bo že res, da je to zapisano v zvezdah), naj bo medtem tvoja glavna skrb delo na sebi, da boš, ko se bo zgodilo srečanje, sposobna in pripravljena odgovoriti na priložnost. In tu vidim, da moraš še veliko narediti, saj občasno podležeš opazkam okolja in še bolj skriješ svoje ranljivo jedro. Poskusi s prijatelji. Najdi skupino ljudi, ki se ukvarja s kakšno dejavnostjo, na primer pevski zbor, planinsko ali kakšno dobrodelno dejavnost, s katero se navadno ukvarjajo ljudje, ki znajo negovati dobro v sebi. Najdi ljudi, v katerih boš znala videti dobro jedro v sredini in ki ti ga bodo tudi brez zadržkov pokazali. Pri tem boš začutila, da je dobro jedro tudi v tebi, in zmanjšala se bo potreba po skrivanju ter pretvarjanju. Tako to gre: ko daš, takrat dobiš. To, kar daješ, se povrne. Tudi verbalni izbruhi agresije, o katerih govoriš, so posledica tega, da nisi zadovoljna s svojim položajem. "Pokasirajo" jih tisti, ki te, čeprav si do njih nestrpna, ne bodo zapustili. Morda pa si tudi malo jezna nanje, saj si se takšnih odnosov verjetno naučila prav od staršev. Morda se ti zdi, da bi te oni prvi lahko spoznali in ti tako pokazali, da nisi tako grozna, kot misliš. Veš, kot mati treh deklet ti pravim, včasih je najtežja stvar na svetu prav dopovedati svojim otrokom, kako jih imaš rad! Nemara je to lažje s komerkoli drugim! Toda pride obdobje, ko se premakne in steče, in takrat ugotoviš, da se je bilo vredno truditi.

Držim pesti zate!